Menu Item
Nekateri menijo, da je to, da je otrok izbirčen, krivda popustljivih staršev. Pa ni čisto tako, ugotavljajo strokovnjaki.
Verjetno se vsi spominjamo, kako kot otroci nismo imeli radi te ali one jedi ali si nismo upali poskusiti nečesa novega, zaradi česar so se obroki spreminjali v nočne more, v katere so bile vključene pridige o “lačnih v Afriki”, primerjave z drugimi otroki, ki “vse pojedo” ali celo kaznovanje.
Danes so starši do otrok morda malce bolj prizanesljivi kot nekoč, otroci pa ostajajo enako izbirčni in sitni. Nekateri krivdo pripisujejo “razvajenim otrokom” ali pa njihovim “popustljivim” staršem. Nova študija pa nakazuje, da niso krivi ne eni ne drugi, pač pa genetika.
Raziskovalci so se osredotočili na družine z dvojčki – tako enojajčnimi kot dvojajčnimi, piše portal IFL Science. Izbrali so dvojčke iz študije 1.200 parov dvojčkov, rojenih v Angliji in Walesu leta 2007 in uporabili podatke o otrocih, ko so bili stari 16 mesecev, 3 leta, 5 let, 7 let in 13 let. Pri tem so se osredotočili na podatke o vedenju otrok pri prehranjevanju ter “napetostih pri hranjenju” in strahu pred pokušanjem novih jedi, o katerih so poročali starši.
Za študijo dvojčkov so se raziskovalci odločili, ker je primerjava enojajčnih (identičnih) in dvojajčnih (neidentičnih) dvojčkov uporabna, kadar znanstveniki poskušajo ugotoviti vpliv genetike na določeno lastnost. Pari dvojčkov so enake starosti in zelo verjetno imajo tudi podobno vzgojo; vendar si enojajčni dvojčki delijo velik delež genetske podobnosti, medtem ko si jih dvojajčni dvojčki ne in so med seboj sorodni na enak način kot drugi bratje in sestre.
Vpliv genetike narašča do adolescence
Raziskovalci so ugotovili, da so si neidentični dvojčki veliko manj podobni pri prehranjevalnih navadah in “izbirčnosti” kot enojajčni dvojčki, kar nakazuje, da ima genetika pri tem večjo vlogo kot okolje (vzgoja, kultura, vrstniki …), vendar le na začetku. Vse do adolescence je vpliv genetike ključen in z leti narašča.
Ko pa otroci postajajo starejši, verjetno več časa preživijo brez sorojencev in šele takrat pomembnejšo vlogo začnejo igrati okoljski dejavniki.
So pa okoljski dejavniki pomembni pri zelo majhnih otrocih, ugotavljajo raziskovalci. Sedenje skupaj za mizo z družinskimi člani pri obrokih, izpostavljanje istim živilom in ponujanje različnega sadja in zelenjave je najbolj učinkovito v zelo zgodnjih letih, pravi ena od avtoric raziskave dr. Clare Llewellyn, profesorica na univerzi London College. Kot je povedala za BBC, je “razlog, zakaj so nekateri otroci precej ‘izbirčni’ pri poskušanju določenih vrst hrane, drugi pa so bolj pustolovski in se z veseljem pridružijo družinskim obrokom, v veliki meri posledica genetskih razlik med otroki in ne stilov starševstva.” Z drugimi besedami, “muke pri hranjenju otrok” so na nek način prirojene in se dogajajo v različnih družinskih in kulturnih okoljih.
Stari “pedagoški prijemi” ne delujejo. Oborožite se s potrpežljivostjo
Čeprav se niso podrobneje ukvarjali z nasveti, kako zmanjšati ali ublažiti izbirčnost pri otrocih, raziskovalci ugotavljajo, da “klasični pedagoški prijemi”, kot so na primer vztrajanje, da otroci sedijo ob krožniku, dokler ne pojedo, pripovedovanje o tem, koliko lačnih je drugod po svetu, ali primerjanje otroka z njegovimi vrstniki, ne bodo prinesli želenih rezultatov. Veliko boljše rezultate bodo prinesli potrpežljivost, preizkušanje različnih načinov kuhanja in serviranja hrane in na splošno umik osredotočenosti na hrano. Dr. Llewellyn meni, da so dobre taktike naslednje:
Redno ponujanje hrane, ki so jo otroci prej morda zavračali. To naj bi potekalo v mirnem okolju in ne nujno v času obroka.
Če je le mogoče, se usedite z otroki ob obroku in poskušajte ne biti preveč pod stresom.
Medtem ko je tako imenovano mučno prehranjevanje običajno, pa strokovnjaki ugotavljajo, da pretirano popuščanje otrokovi izbirčnosti lahko vodi do kasnejših motenj hranjenja. Pretirano selektivno prehranjevanje (ponujanje samo hrane, ki je otroku všeč ali ki povzroča “manj težav staršem” ali pa izbira hrane, ki ustreza le prehranskim preferencam staršev) lahko ključno za to, da se pri nekaterih otrocih kasneje razvije motnja hranjenja, ki jo imenujejo izogibanje in omejevanje vnosa hrane (ARFID), pravijo raziskovalci.
Študija je bila objavljena v The Journal of Child Psychology and Psychiatry.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!