Menu Item
Spoznala sta se v eni od slikovitih italijanskih vasic Cinque Terre in skupaj preživela nepozaben konec tedna. Ta se je sprevrgel v nekaj več – veliko več. To je zgodba CNN Travel o tem, kako je treba poslušati svojo intuicijo in zgrabiti vsako priložnost z obema rokama.
Bianca Gignac je plavala pod zvezdnatim nebom, v ozadju so bile barvite hiše, ob njej pa neznanec. Bila sta v pristanišču Riomaggiore, najjužnejšem od petih ribiških vasic, ki sestavljajo Cinque Terre.
Če smo natančni, je to bilo 26. julija 2003. Bianca je bila kanadska študentka sredi dvajsetih let, ki je poletje preživljala v Italiji. Študirala je likovno umetnost, štipendija italijanskega kulturnega inštituta pa jo je pripeljala v Firence.
Ko je prispela v Italijo, je imela zlomljeno srce zaradi propadlega razmerja. A Italija ji je pomagala, da se je postavila na noge. “Preživela sem najbolj neverjetno poletje, v katerem sem spet našla občutek lastne vrednosti,” pripoveduje.
Tri dni pred odhodom domov ji je prijateljica rekla, naj gre z njo v Cinque Terre. “To je najbolj romantičen kraj, kar sem jih kdaj obiskala. In tako sva šli tja za konec tedna. V nekaj urah sem ga spoznala,” nadaljuje Bianca.
Govori o neznancu, s katerim je plavala pod zvezdami – to je bil Alessandro Morelli, podobnih let kot Bianca, iz La Spezie, mesta, ki je od Riomaggioreja oddaljeno 10 minut vožnje z vlakom.
Takrat je imel stalno službo v lokalni ladjedelnici. Vsi so domnevali, da bo tam ostal vse življenje. Nasploh so bili njegovi dnevi zelo ustaljeni in rutinski. Do 26. julija 2003, ko se je udeležil prijateljeve rojstnodnevne zabave. V enem od barov je prvič srečal Bianco.
Povezava je bila močna in neizpodbitna, pripoveduje Alessandro. Ni mogel odvrniti pogleda z nje. “Njeni rdeči lasje – bila je najlepše dekle, kar sem jih kdaj videl,” se spominja.
Odločil se je, da pristopi do nje in jo vpraša, ali lahko njej in prijateljici kupi pijačo. V trenutku, ko se je približal njeni mizi, je Bianca začutila povezavo. “Kar sem opazila, je bila njegova prijaznost. Ni bil nadut in to sem začutila,” pravi za CNN Travel.
Nočno kopanje in “dolce vita”
Začela sta se pogovarjati v angleščini, saj njena italijanščina takrat še ni bila najboljša. Pridružil se je še njegov prijatelj in pogovarjali so se pozno v noč. “Bili smo v majhnem baru, ki obstaja še danes, več kot 20 let pozneje. Ima razgled na zibajoče se čolne v pristanišču. Zelo je slikovit,” doda Bianca. Skupaj so ostali, dokler se bar ni zaprl, nato pa so se sprehodili do pristanišča, kjer je bila rojstnodnevna zabava.
Alessandro je Bianci predlagal nočno kopanje, ona pa ni bila takoj za. Bilo je zelo temno, vodo in kamne so osvetljevale le zvezde. A jo je prepričal, saj se je v njegovi družbi počutila varno, svobodno in srečno. “Zato sva se kopala kar gola,” se v smehu spominja Bianca.
Naslednji dan sta Bianca in njena prijateljica zaslišali trkanje na vratih. Alessandro in njegov prijatelj sta ju povabila, naj se jima pridružita na izletu s čolnom. Bil je 27. julij – Biancin rojstni dan. Alessandru se je zdelo, da bo izlet popolno darilo.
Dan so preživeli s plutjem med ribiškimi vasicami, občudovanjem zelenih hribov, kopanjem in sončenjem. Bianca in Alessandro sta bila ves konec tedna nerazdružljiva.
“Preprosto smo živeli tipično italijansko poletje. Hodili smo na plažo, na pico, na sprehode. Fanta sta vsak dan potrkala na vrata in naju odpeljala ven,” se spominja Bianca.
Vsi štirje so se dobro razumeli. “Zdelo se mi je neverjetno normalno in udobno, vsi smo se imeli lepo, vsi smo bili sproščeni – kot da smo že dolgo prijatelji,” dodaja.
Odločitev, da ostane
Bianca in njena prijateljica sta bili v vasici le za podaljšani konec tedna. Naslednji teden jo je čakal nočni vlak do Rima, ki bi jo odpeljal na letališče in nazaj v Kanado, s čimer bi se njeno italijansko poletje končalo.
Po treh dneh, ki jih je preživela z Alessandrom, Bianca ni želela oditi, vendar je menila, da nima druge izbire. Spakirala je stvari in se pripravila, da Italijo zapusti.
Preden se je odpravila na železniško postajo, je šla z Alessandrom še zadnjič na večerjo “tri korake stran od bara, kjer sta se spoznala”. Čakala sta, da vlak prispe na postajo. Bianca je s sabo imela kovček, odjavila se je iz namestitve … A ne ona ne Alessandro se nista mogla sprijazniti, da je to slovo.
“Bianca, ne odhajaj,” ji je rekel Alessandro. Ona je odgovorila, da mora, saj ima službo in študij. A njeno telo ni kazalo nobenih znakov, da se bo premaknila. Globoko v sebi je že vedela, da ne gre nikamor.
Tako je Bianca zamudila vlak. Zamudila let. To zanjo ni bilo značilno, a čutila je, da je to prava odločitev. Vrnila se je do namestitve in vprašala lastnika, ali lahko ostane dlje časa. Lastnik, ki je poznal Alessandra, ju je pogledal in se od srca nasmejal. “To je majhna vas. Alessandra je potrepljal po hrbtu in mu dal ključe.”
V naslednjih 10 dneh sta se samo še bolj zbližala. “Nisva se trudila ali silila v karkoli. Bilo je povsem naravno, ves teden sva vsako minuto preživela skupaj,” pravi Bianca. Skoraj takoj jo je spoznal tudi z njegovo mamo Paolo. “Bila je tako prijazna. Seveda me je nahranila,” pove v smehu.
Bianco je Alessandro na svojem skuterju peljal tudi po hribih v okolici vasic Cinque Terre. Skupaj sta preživela dolge dneve, raziskovala vasice in se pogovarjala.
“In potem sem res odšla. Ko sva se na železniški postaji poslovila, sem jokala. Rekla sem si, da ga nikoli več ne bom videla. In res sem verjela, da za to ni nobene možnosti,” se spominja tistega slovesa.
Vrnitev v Kanado
Ko se je vrnila domov, se je Bianca osredotočila na študij. Njen cilj je bil, da diplomira, zato je poskusila pozabiti na Alessandra. Preden je odšla, sta si seveda izmenjala podatke.
Medtem ko je Bianca domnevala, da se nikoli več ne bosta videla, je bil Alessandro prepričan, da sta si usojena. Potrudil se je, da sta ostala v kontaktu.
Njuni telefonski pogovori so postali bolj in bolj pogosti. Ko so se približevali božični prazniki, je Alessandro predlagal, da se Bianca vrne v Italijo in jih preživi z njim. Njen prvi odziv je bil, da se mora učiti in da nima denarja, da bi se vrnila. Alessandro je rekel, da ji bo letalsko vozovnico kupil on.
Misel na to, da bi ga lahko spet videla, je bila za Bianco skoraj preveč vznemirljiva. Nato je privolila, da ga obišče. Ko je prijateljem povedala, kakšni so njeni načrti, niso mogli verjeti. Nekateri so bili prepričani, da to ne more trajati.
A ena izmed prijateljic ji je rekla: “Kupil ti je vozovnico? Poročila se bosta in imela otroke.” Bianca pa si je rekla, da se bo prepustila toku.
Praznike je preživela z Alessandrom in njegovo razširjeno družino v La Spezii. Oddih je trajal malo več kot sedem dni, a ko se je januarja 2004 vrnila v Kanado, sta imela skupen cilj: ko Bianca diplomira, se bo vrnila v Italijo.
Poroka po treh mesecih
Naslednje poletje je Alessandro letel v Kanado, kjer so proslavljali Biancino diplomo, spoznal pa je tudi njeno družino. Kmalu po tem se je preselila v Italijo – zanjo je bil to velik korak, saj jezika ni znala.
Eden od Alessandrovih prijateljev mu je iskreno dejal, da se boji, da bo Bianca zdržala največ dva tedna. A po treh mesecih skupnega življenja sta se poročila.
“Bila sva mlada in neumna,” v smehu danes pove Bianca, ki prizna, da je šlo za spontano odločitev. A oba sta bila prepričana, da je odločitev tudi prava.
Bianca je poklicala družino in ji povedala, da se bosta poročila čez tri tedne. Bila je presenečeni, a jo je podpirala. “Čeprav sva imela sprva razmerje na daljavo, je trajalo dovolj dolgo, da so ljudje razumeli, da sva zelo resna,” dodaja.
Šla sta na občino in se poročila v petek. “Dobila sva prost dan v službi. Oba sva prišla v oblačilih, ki sva jih že imela. V cvetličarni čez cesto sem kupila sadrenko in si jo dala v lase.”
Alessandrov prijatelj, ki je bil zraven na večer, ko sta se spoznala, je prevajal poročni obred iz italijanščine v angleščino. Tam je bila tudi Alessandrova družina, nato pa so vsi skupaj nazdravili na prihodnost.
Življenje v Italiji
Naslednji dve leti sta zakonca živela in delala v Italiji. Nekaj časa sta bivala pri Alessandrovi materi. Bianca je sprva oklevala, da bi se preselila v družinsko hišo, a na koncu je ravno to pomagalo, da se je z vsemi zbližala.
“Tam je živela vsa njegova družina. Njegova teta je živela v zgornjem nadstropju. Njegov stric je živel spodaj, to je bila družinska hiša, ki jo je zgradil dedek. Zato je bila to neverjetna izkušnja za nekoga, kot sem bila jaz, da sem prišla v to celotno kulturo in postala del njegovega življenja,” pravi Bianca.
Nekaj časa sta živela tudi v stanovanju, kjer sta bila sama. Bilo je kar nekaj lekcij, ko sta premagovala kulturne razlike in prve mesece zakonskega življenja.
“V razmerju moraš biti zelo potrpežljiv. Še toliko bolj, ko je nekdo iz druge kulture,” poudarja Alessandro. Bianca se strinja, da je v mednarodnem razmerju potrebno še veliko več sočutja in razumevanja.
Bianca je delala v slaščičarni, kar je označila za stresno obdobje, a priznava, da je tam močno izboljšala svojo italijanščino.
Novo poglavje
Po dveh letih sta bila pripravljena na spremembo – preselila sta se v Kanado, na otok Vancouver, kjer je živela Biancina družina.
Kupila sta hišo, po mesecu dni pa je Bianca zanosila. Dobila sta hčerko in začela ustvarjati življenje v Kanadi.
Po nekaj letih ponovnega spoznavanja z domovino in skrbi za hčerko se je v Biancini glavi začela porajati ideja. Sčasoma se je ideja spremenila v posel – Italian Fix.
Bianca je tako ustanovila turistično agencijo, ki je specializirana za manjše skupine popotnikov, ki želijo Italijo spoznati na avtentičen način. Prvi izlet, ki so ga organizirali, je bil v Cinque Terre.
“Prvim devetim strankam sem predstavila vse ljudi, ki sem jih tam spoznala, in jim rekla: Dobrodošli v mojem svetu, to je teden dni življenja v Cinque Terre. To je bil začetek podjetja, ki ga vodim že 12 let,” se spominja.
Alessandro je z veseljem pognal korenine v Kanadi. Dobil je službo kot inženir in se osredotočil na družinsko življenje.
Čeprav je med Italijo in Kanado veliko razlik, jih je z lahkoto premagoval. Prav tako se je Bianci pogosto pridružil na njenih poteh v Italijo.
Ne zamudi priložnosti
“Odraščala sva v različnih državah, a imava enak pogled na svet. In ta je: trdo delaj, priložnosti zgrabi z obema rokama, ne obupaj nad sabo in svojimi sanjami ter poglej, kako neverjetno življenje lahko zgradiš skupaj,” pravi Bianca. Prav ta moto, da je treba zgrabiti vsako priložnost, želita vcepiti tudi hčerki.
Družina od selitve iz Italije živi v Kanadi, eno leto pa so preživeli v Kostariki. “Ko se enkrat preseliš v drugo državo, se selitev drugam ne zdi več tako zastrašujoča. Preživeli smo čudovito leto na beli peščeni plaži in to je bila ena najboljših izkušenj,” se strinjata.
Njuna hči je zdaj najstnica, še vedno pa odidejo v Italijo, ko le lahko. “Obiskala je že večino kotičkov države in dobro govori italijansko. Državi sva zelo naklonjena, tam imava veliko prijateljev. Polovica vseh spominov in prijateljev je tam,” pravi Bianca.
“To ni magičen kraj, kamor bi se vračala, da se spomniva svojih začetkov. To je dom. Dom številka dve,” pa dodaja Alessandro.
Več kot 20 let pozneje sta hvaležna za vse, kar sta ustvarila. Ponosna sta na to, da vedno zaupata svoji intuiciji in rečeta “ja” stvarem, ki se zdijo prave zanju.
“Nikoli ne zamudi vlaka, saj ga mogoče nikoli več ne bo mimo,” še pravi Alessandro. Bianca pa ga v smehu popravi: “Ali pa zamudi ta vlak. Ker potem lahko ostaneš, kot sem ostala jaz.”
Avtorica: Francesca Street, CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!