Menu Item
Castello di Fighine je bila zanemarjena srednjeveška vojaška trdnjava, preden sta jo kupila in prenovila zakonca iz Južne Afrike. Zdaj je njun luksuzni vikend, del pa lahko najamejo tudi turisti.
Zakonca iz Južne Afrike, Max in Joy Ulfane, sta pred 28 leti začela iskati sanjski dom v Italiji. Takrat si nista predstavljala, da bi kupila propadajoči grad v Toskani. Toda podjetnika, ki poslujeta v Veliki Britaniji, sta se leta 1995 na hitro zaljubila v Castello di Fighine, zanemarjeno srednjeveško vojaško trdnjavo s pripadajočimi objekti, piše CNN.
Zakonca sta grad, ki se vzpenja 650 metrov nad morjem v občini San Casciano dei Bagni, blizu meje z Umbrijo, spremenila v zelo razkošen drugi dom. “V prenovo sva vložila veliko dela in ljubezni, spopadala sva se s številnimi izzivi in jih premagovala. Porabila sva ogromno denarja, da bi ta kraj spet oživel,” za CNN pojasni Joy Ulfane. “Če pomislim, da si nikoli nisva želela imeti gradu …”
Pravita, da sta si ogledala na desetine posesti po Italiji, ki so se izkazala za neprimerna, preden je njuno pozornost pritegnil grad na hribu, obdan z oljčnimi nasadi in gozdovi. “Nekega dne nama je prodajalec rekel: ‘Oh, v Toskani je ta kraj, vendar ni za vas, ne bo vam všeč’ – in to je bilo to,” pravi Joy.
A ju je pritegnil in odpotovala sta v zaselek Fighine, da bi si ogledala grad. Pričakala ju je zelo zanemarjena, z bršljanom porasla stavba z visokimi obokanimi stropi in več prostori, tudi z vinsko kletjo. Čeprav je bil dotrajan in poln ruševin, sta zakonca Ulfane v Castellu di Fighine videla ogromen potencial in bila prepričana, da je to pravi kraj zanju.
Očaral ju je tudi brezčasen občutek gradu, ki ga še vedno obkrožajo 1,5 metra debeli obrambni zidovi z osmerokotnimi stolpi in majhnimi okroglimi stolpiči. “Obiskala sva Fighine in bilo je zelo romantično, čeprav je grad razpadal na koščke in bil prekrit z bršljanom in mahom,” pravi Joy Ulfane. “Sploh se ni dalo iti skozenj.”
Še istega leta sta kupila grad, ki je pripadal plemiški družini.
Dolgotrajna prenova
Kmalu sta se lotila prenove, ki je na koncu trajala štiri leta. Ko so začeli odstranjevati rastlinje, ki je prekrivalo grad, so odkrili stolp, ki ga prej ni bilo videti. Ulfanova sta se pozneje odločila kupiti še nekaj propadajočih hiš v bližnjem zaselku in jih začela prenavljati, ko je bila večina del na Castellu di Fighine končana. Ta proces je trajal še nadaljnjih osem do deset let.
Na projekt sta zelo ponosna, še posebej ker je potekal v stalnem stiku z lokalnimi mestnimi oblastmi in uradom italijanske vlade, odgovornim za kulturno dediščino Soprintendenza delle Belle Arti. “Grad je uvrščen med zgodovinske stavbe, tako da brez dovoljenj Belle Arti ne bi mogli obrniti niti enega kamna,” pojasnjuje Joy Ulfane.
V skladu z italijansko zakonodajo mora vse strukturne spremembe, ki bi lahko spremenile prvotno arhitekturo in namembnost zgodovinske nepremičnine, nadzorovati in odobriti poseben urad. To pomeni številne omejitve glede vrste del, ki se lahko izvajajo med tovrstno obnovo. Par se je sicer osredotočil na preoblikovanje sob in to, da bi posestvo spet postalo vseljivo.
Prenova še zdaleč ni bila preprosta, a se jima je vztrajnost obrestovala. Zelo zadovoljna sta s svojo lepo obnovljeno trdnjavo. Popolna prenova notranjosti gradu je še posebej osupljiva. Preuredila sta celo stari skedenj, ki je zdaj sprejemna dvorana, na grajskih vrtovih pa rastejo čudovite žive meje, ciprese, limonovci, vinske trte in vrtnice.
Zakonca Ulfane karseda pogosto obiščeta svoj vikend in se v Fighineju počutita kot doma. “Sem prihajava enkrat na mesec iz Londona, da se sprostiva. Rada imava mir, tišino in popolno zasebnost najinega gradu,” pravi Joy Ulfane. “Vrtovi, oljke in neverjeten razgled s tega hriba na 650 metrih nadmorske višine je vse, kar sem si kadarkoli želela.”
Grad ohranjata samo zase, sosednje hiše pa sta preuredila v pet osupljivih vil z bazeni in dva apartmaja, ki jih oddajata popotnikom.
Kupila sta tudi staro vaško šolo in jo preoblikovala v vrhunsko restavracijo Ristorante Castello di Fighine. Vodja restavracije z eno Michelinovo zvezdico, ki ima teraso v senci glicinij, je svetovno znani nemški kuhar Heinz Beck.
Bogata zgodovina
Čeprav velik del Fighineja zdaj pripada zakoncema Ulfane, je domove obdržala tudi peščica domačinov, ki nočejo zapustiti starodavnega zaselka. Ta leži v bližini mest Siena, Orvieto, Montepulciano in Pienza. Fighine ponuja osupljiv razgled na južno Toskano. Obiskovalci se lahko sprehodijo po ozkih uličicah zaselka in majhnem trgu ter občudujejo starodavne kamnite zidove, prekrite s cvetjem. Fighine ima tudi zasebno gledališče in prenovljeno kapelico iz 16. stoletja, kjer potekajo poroke in drugi posebni dogodki.
Castello di Fighine, v 11. stoletju zgrajen kot vojaško razgledišče, je z glavno cesto povezan z eno samo neasfaltirano javno potjo. Skozi stoletja so se plemiške družine, med njimi Visconti, Medici, Orsini in celo papež, borili za nadzor nad gradom in njegovim ozemljem.
Po besedah Paola Morellija, nekdanjega župana mesta San Casciano dei Bagni, je Fighine začel propadati v 17. stoletju, ko se je zmanjšala njegova strateška obrambna vloga. Ker so se življenjske razmere v mestu zaostrile, si je veliko lokalnih prebivalcev svetlejšo prihodnost poiskalo drugod.
Zgodovinski dokumenti iz leta 1746, ki jih je odkril Morelli, kažejo, da je v tistem obdobju v naselju živelo le 17 družin, torej približno 60 prebivalcev. Grad je preživel, vendar je bil dolga leta zanemarjen. “Leta 1606 je grad prešel v roke plemiča iz Rima, ki se je imenoval markiz Fighine in čigar potomci so v njem živeli skoraj štiri stoletja, dokler ga niso prodali zakoncema Ulfane,” pravi Morelli.
V času italijanskega gospodarskega razcveta po drugi svetovni vojni se je prebivalstvo Fighineja občutno zmanjšalo na zgolj okrog ducat ljudi. “Ni bilo elektrike, tekoče vode ali stranišč, le bližnji ledeno mrzli izvir vode. Ta je napajal tudi zgodovinsko kamnito pralnico gradu, kjer so se zbirale vaške ženske,” pravi Gloria Lucchesi, umetnica in ljubiteljska zgodovinarka iz San Casciana, ki je zapisovala zgodbe domačinov o življenju v preteklih časih.
Ena od njih, starejša gospa Angelica, ki je pred kratkim umrla, je živela v Fighineju od petdesetih let prejšnjega stoletja. Povedala je, da nikoli ni pomislila, da bi odšla.
“Fighine je vedno imel posebno mesto v srcih vseh v tej dolini. Šolarje sem vodijo na oglede, turisti pa prihajajo, ker tega kraja nočejo izpustiti na svojem popotovanju,” pojasnjuje Lucchesi. “Še vedno odmeva njegova pretekla veličina, saj je to največji in najlepši grad na tem območju.
“S prenovo je spet zasijal. V Fighineju lahko doživite življenje v srednjeveški vasi, kot bi potovali skozi čas.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!