Menu Item
Zakonca Joanna McIsaac-Kierklo in Ed Kierklo sta se lani odločila, da bosta svoj domači San Francisco zamenjala za sanjsko življenje v francoskem Nîmesu. Po dobrem letu sta tik pred tem, da se vrneta nazaj čez lužo. Pravita, da ju dušijo francoska birokracija, nedružabni Francozi, pa tudi hrana jima ni po godu. Svojo izkušnjo opisujeta kot pravo nočno moro.
Američana Joanna McIsaac-Kierklo in njen mož Ed Kierklo sta se v Francijo iz San Francisca preselila oktobra lani. In čeprav sta bila prepričana, da bosta v tej evropski državi preživela preostanek življenja, sta iz dneva v dan bolj razočarana.
“Dala sva si eno leto,” je za CNN povedala 74-letna Joanna. “A kasneje sva ugotovila, da doživljava preveč žalosti in nič veselja.” Prepričana je, da sta vložila ves svoj trud, da bi se privadila na francoski način življenja, a pustolovščina se je hitro spremenila v pravo nočno moro.
Po besedah zakoncev, ki sta poročena že 20 let, selitev v Francijo ni bila lahka. Že pred tem sta sicer veliko potovala po svetu, saj nimata otrok, bratov in sester, pa tudi staršev ne. “Nič naju ne ovira pri tem, da bi delala točno to, kar si želiva,” pripoveduje Joanna. V prvih 15 letih zakona sta kupila in prodala tri različne domove in si tako zagotovila dovolj denarja, da sta si lahko privoščila potovanja in selitve, kamorkoli sta želela.
A ker sta postajala vse bolj razočarana nad političnim ozračjem v ZDA, sta začutila potrebo, da svoj ameriški dom za vedno zapustita. Leta 2011 sta se zato preselila v London in večino prostega časa porabila za potovanja po različnih evropskih državah. “Všeč nama je bil vsak kraj, kamorkoli sva šla. Res sva uživala,” je za CNN dejala Joanna.
Ko sta ugotovila, da si življenja v britanski prestolnici ne moreta več privoščiti, sta se vrnila v domač San Francisco in poskušala ugotoviti, kako naprej. Ker sta dva meseca pred tem obiskala francosko mesto Nîmes v južni Franciji, nad katerim sta bila navdušena, se jima je ta destinacija zdela idealna izbira.
“Iskala sva civiliziranost, obzirnost in malo oziroma nič orožja. Nîmes ima vse to,” pravi Joanna. Zakonca sta najela strokovnjaka za selitev, ki jima je pomagal najti stanovanje, nato pa sta začela postopek prijave za vizum za dolgoročno bivanje. A stvari niso stekle tako gladko, kot sta si predstavljala. Joanna pravi, da je bilo pridobivanje vizuma zapleteno, prav tako pa se je zapletlo pri urejanju letalskega prevoza njune mačke Suzette, kar ju je stalo dodatnih 5.000 dolarjev. Kljub zapletom sta se odločila, da bosta stvari urejala, ko bosta enkrat dejansko prispela v Francijo.
Razočaranje nad kulinariko: “Kdo se tako prehranjuje?”
Preden sta zapustila ZDA, sta se odločila, da bosta svoje stanovanje v San Franciscu obdržala za vsak primer, če stvari ne bi šle po načrtih. “Treba je imeti načrt B,” je prepričana Joanna. Oktobra lani sta nato Joanna in Ed končno prispela v Nîmes in si v francoskem mestu s približno 137.000 prebivalci začela graditi novo življenje.
Čeprav sta bila v prvih mesecih razmeroma zadovoljna, so Joanno nenehno begala pravila in predpisi pri navidezno preprostih stvareh, kot je na primer vzpostavitev francoskega bančnega računa. K temu ni pripomoglo niti dejstvo, da se je s težavo naučila jezika. “Bila sem tako zaposlena s pakiranjem, razpakiranjem in sestavljanjem pohištva, da časa za učenje francoščine enostavno nisem našla,” priznava.
Kljub temu da Francija slovi po kulinariki, Joanna ni bila navdušena niti nad tem. “Ljudje pravijo: ‘O moj bog, francoska hrana je tako čudovita.’ Da, če želite ves dan jesti brie, pašteto, pecivo in francoski kruh. Toda, kdo se tako prehranjuje,” se sprašuje. Prav tako je bila razočarana nad izdelki v živilskih trgovinah.
Navdušenje nad življenjem v Franciji je dodatno upadlo, ko sta skušala urediti prevoz svojega avtomobila, ki sta ga pustila v San Franciscu, v Francijo. Še en udarec sta doživela, ko sta v Nîmesu skušala najti osebnega zdravnika. “Najti moraš splošnega zdravnika, ki te bo sprejel kot pacienta. Obiskala sva približno šest zdravnikov. Vsi so rekli, da novih pacientov ne sprejemajo,” pravi in se sprašuje, zakaj ne obstaja seznam zdravnikov, ki nove paciente sprejemajo. Joanna pravi, da jo francoska birokracija vedno znova izčrpava, saj ima občutek, da nenehno doživlja nove ovire.
Nesocialni Francozi
Joanna sama sebe opisuje kot pravo klepetuljo, ki obožuje družabno življenje. A v Franciji ji prijateljskih vezi ni uspelo stkati, kar je nanjo močno vplivalo. Kakšen kratek pogovor je imela le z ljudmi, ki jih je srečala v trgovini, in z možem.
“Nekega dne sem Ediju rekla: ‘Že tri mesece se nisem pogovarjala niti z enim človekom …’ Pogrešam interakcijo.” Po njenih besedah so sicer domačini prijazni in gostoljubni, niso pa izredno družabni, poleg tega so spoznavanje novih ljudi močno otežile jezikovne in kulturne ovire.
Ker se zakonca v Nîmesu nista počutila povsem domače, sta se odločila, da se preselita v približno eno uro vožnje oddaljeno mesto Montpellier blizu sredozemske obale. Življenje jima je bilo tam všeč, a sta pred kratkim spoznala, da Francija verjetno ni pravi kraj, kjer bi preživela preostanek njunega življenja.
“Obožujem Francijo, a tukaj vseeno ne bi živela,” priznava Joanna. Poudarja, da je pred selitvijo prebrala vse, kar je lahko našla o selitvi v Francijo iz druge države. “Želim si, da bi več ljudi govorilo tudi o ne tako prijetni plati Francije,” pravi.
“Pogrešam domačnost in zamrznjen jogurt”
Čeprav sta zakonca sprva komaj čakala, da zapustita ZDA, zdaj obupno pogrešata svoje staro življenje v San Franciscu. “Pogrešam domačnost. Pogrešam zamrznjen jogurt, ki ga tukaj nimajo. Zagotovo pa pogrešam svoje prijatelje. Resda nimava družine, imava pa odlične prijatelje.”
Joanna priznava, da bi se njeni občutki o življenju v Franciji sčasoma lahko spremenili, a poudarja, da pred seboj nima 30 let življenja, zato časa ne želi zapravljati.
Čeprav ve, da se razmere v domači državi niso spremenile, odkar je odšla, je prepričana, da se bo v ZDA počutila bolje. “Ne pogrešam politike v Združenih državah,” pravi in dodaja, da je zgrožena nad dejstvom, da ljudje zaradi stroškov zdravstvenega varstva bankrotirajo in da otroci živijo v lakoti. Prav tako sovraži nasilje, ki je v ZDA prisotno.
Zakonca zdaj čakata, da bosta izvedela, koliko ju bo stal prevoz njunega premoženja nazaj v San Francisco. Nato se bosta odločila, ali se bosta preselila ali ne. “Januarja imava rezerviran let nazaj v San Francisco in mislim, da se v Francijo ne bova vrnila,” še pravi Joanna.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje