Menu Item
Ko je Samo Vidic kot 15 letni fant prijel za "trotlkamero", si je že želel, da bi bil nekoč tudi profesionalni fotograf. A da se mu bo uspelo prebiti v samo svetovno špico športnih fotografov, si ni mislil. Ni se zgodilo čez noč, odrekanja je bilo zelo veliko, pripoveduje za N1 v ljubljanskem Tivoliju, kjer razstavlja 88 fotografij, ki so nastale v dveh desetletjih njegove navdihujoče kariere.
88 v trenutek zamrznjenih hitrosti iz 20-ih let samoglave poti. Tako nekako bi lahko v en stavek strnili razstavo fotografij vrhunskega slovenskega športnega fotografa Sama Vidica v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju.
“Samoglavih 20” jo je namreč naslovil, razstavil pa 88 fotografij. Ko je kot navdušenec nekje pri 15 letih z navadno “trotlkamero” naredil prve posnetke in ugotovil, da mu je to všeč, si ni mislil, da bo nekoč njegovo življenje polno potovanj in lovljenja trenutkov ter povezano z adrenalinom, vrhunskimi domačimi in tujimi športniki in parašportniki. V svoj objektiv je tako recimo ujel trenutek, ko je jadralni zmajar Matjaž Klemenčič s svojim zmajem pristal na jadralnem letalu – v zraku seveda. Ali pa tistega, ko je italijanski kaskader Dario Costa z letalom poletel skozi dva predora in postavil Guinnessov rekord.
Kako je nastala fotografija, ki je njemu še posebej ljuba, si lahko pogledate v spodnjem videu.
Med razstavljenimi fotografijami pa niso samo adrenalinske, nekaj je tudi portretov. Morda sta med njimi najbolj presunljiva tisti s poudarjenimi očmi slepe škotske paralimpijske tekačice Libby Clegg ali tisti s potetoviranimi rokami breznogega brazilskega deskarja Felipeja Nunesa. Spet na drugi fotografiji nas razveseli širok nasmeh Janje Garnbret, obsijane s soncem. 88 trenutkov, ki poleg adrenalina, živih barv, obrazov in znanih imen ponujajo tudi priložnosti za razmislek.
Kako je “zafrknil” en portret, akcija pa je uspela, si lahko ogledate v spodnjem videu.
Kako lahko postaneš fotograf v svetovni špici, tako, kot ste vi?
Tega sem si resnično želel. Temu sem podredil ves svoj čas. Bil sem pripravljen na to, da bom delal, da ne bom spal, da se ne bom učil za šolo. Opažam, da je danes pri mladih tega manj, da so bolj “iz danes na jutri”. Jaz pa sem si, kot rečeno, tega res želel in bila so leta odrekanj. Nič ni prišlo čez noč. Ko se je začelo odpirati, pa so se mi začela odpirati tudi marsikatera vrata, a v resnici si nisem mislil, da mi bo uspelo.
Hitrost in gibanje sta nekakšna rdeča nit razstave …
Ja, to delam že, odkar fotografiram. Sicer sem počel tudi druge stvari, potem pa sem videl, da sem rad zunaj, na odprtem. Tudi sam sem športnik – zdaj sicer le še toliko, kolikor mi pač dopušča čas … Ampak ja, to mi absolutno odgovarja.. In to zdaj počnem že dvajset let.
Kako ujamete trenutek?
Zamislim si, kako naj bi stvar zgledala. Ne delam več načrtov, ker to po navadi ni delovalo. Dostikrat sem si v glavi naredil nekakšen idealen plan, potem pa je izpadlo čisto drugače. Zdaj se pač prepustim in vidim druge stvari, recimo svetlobo, ozadje, luč .… Pa tudi športniki, s katerimi delam, so profesionalci, tako da mi ni težko ujeti trenutka.
Še posebej navdihujoča pa je pripoved o tem, kako je nastala fotografija s potetoviranimi rokami breznogega brazilskega deskarja Felipeja Nunesa. Ogledate si jo lahko v spodnjem videu.
“Ne bi želel, da moje slike končajo v neki kleti,” pravi Samo Vidic. Zato se je odločil, da bo vse razstavljene fotografije ponudil tudi na spletni dražbi, ki že poteka. Povezavo najdete tukaj. Izkupiček od fotografij na razstavi bo namenil fundaciji Wings for Life, ki financira raziskave in razvoj zdrav za poškodbe hrbtenjače. Razstava v Jakopičevem sprehajališču bo odprta do 6. junija, do takrat poteka tudi spletna dražba.
S kom je bilo najlažje delati?
Pravzaprav nisem imel kakšnih problemov z nikomer. Še najlažje pa je delati s slovenskimi športniki. Tudi zato, ker se z nekaterimi že dolgo poznamo. Filip Flisar, recimo, je zelo profesionalen, čeprav mogoče na zunaj ne zgleda tako (smeh), ali pa Peter Kauzer, pa Janja Garnbret … pa tudi drugi seveda. Tudi v tujini je enako. Mogoče je bil včasih problem čas, ker imaš za fotografiranje na voljo le 10 ali 15 minut, ampak smo se okoli vsega zmenili.
Kateri trenutek pa je najtežje ujeti?
Najtežja so recimo tekmovanja, kjer se nekaj zgodi v tisočinki sekunde in kjer ne moreš reči: “A lahko še enkrat?” In pri teh je tudi največ pritiska, ker si sam naložiš to breme, da bo fotografija dobro izpadla. Seveda poskušam narediti vse, da bo. Poskušam pa čim manj komplicirati. Vsaj zdaj … včasih sem veliko bolj kompliciral.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje