Menu Item
V ZDA je bilo v preteklih stoletjih priljubljenih več različnih jedi, ki so bile stalnice menijev prestižnih restavracij, danes pa so skoraj povsem izginile iz kulinarične ponudbe. Med njimi izstopa želvja juha, ki so jo Američani kuhali vse do 20. stoletja.
Če bi pred 150 leti vstopili v prestižno restavracijo v New Yorku, bi bila med jedmi zagotovo na voljo želvja juha, ki je bila del dolgoletne kulinarične kulture v ZDA, piše Food & Wine.
Želvja juha, ki so jo Američani kuhali od 18. do 20. stoletja, je bila poslastica za premožne. Nekdanji ameriški predsednik William Howard Taft je celo najel kuharja v Beli hiši, ki mu jo je pripravljal. Želvje meso so uživali že staroselci v Severni Ameriki in na Karibih, vendar se je trend razširil šele s prihodom Evropejcev.
Želvjo juho so običajno pripravili iz zelenih morskih želv, ki so jedi dale značilno želatinasto teksturo. Juha je postala priljubljena v sredini 18. stoletja, na jedilnikih pa se je pojavila okoli leta 1840.
Kot je novinar in kritik hrane William Grimes zapisal o receptu za juho, so kuharji za pripravo jedi uporabili želvje meso, svinjske in telečje kosti, čebulo, repo, korenje in začimbe. Skuhane sestavine so dodali v juho z rdečo papriko, worcestrsko omako, limoninim sokom in šerijem.
Želvja juha ni bila dostopna vsem, zato so nekateri iskali druge možnosti. “Lažna želvja juha, narejena iz telečjega mesa, je bila cenovno ugodnejša,” je povedal profesor z univerze Yale Paul Freedman. Alternativna jed je bila videti podobno želatinasto, vendar zgodovinar Henry Voigt ugotavlja, da so se vsi zavedali, da je ponaredek.
Priljubljenost juhe je ogrozila več vrst želv
Medtem ko so Američani uživali v skledah juhe, so zelene morske želve postale vse redkejše, njihova cena pa je z leti naraščala.
Sčasoma so Američani začeli iskati manjše želve, ki bi lahko potešile njihov apetit. Tako so v restavracijah začeli streči tudi diamantne želve oziroma sklednice.
Kljub njihovi priljubljenosti je bilo želv vse manj, razvoj vzhodne obale pa je uničil in onesnažil njihov naravni habitat. V dvajsetih letih 20. stoletja so želvje juhe začele izginjati z jedilnikov, 30 let kasneje pa jih skoraj ni bilo mogoče več najti.
Redko je bilo najti tudi lažno želvjo juho, Voigt pa ugotavlja, da je to povezano s spremembo preferenc Američanov. “Ne želijo si več želatinastih tekstur tako kot nekoč,” je pojasnil.
Zelena morska želva je od leta 1978 označena kot ogrožena vrsta, diamantne želve pa še sedaj veljajo za ranljive. Čeprav želvje juhe skoraj ni več mogoče dobiti, jo še vedno strežejo v nekaterih restavracijah v Louisiani.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!