Menu Item
Prvič so na Zemljo prispeli vzorci z nam vedno skrite strani Lune. Za znanost so neprecenljivi.
Naš edini naravni satelit Zemlji vedno kaže isto stran, zato z očmi in teleskopi na Zemlji vedno vidimo le eno polovico Lune (v resnici malo več). Drugo stran smo prvič lahko videli šele 4. oktobra 1959, ko je prve fotografije Lunine “temne” strani naredila sovjetska avtomatska sonda Luna 3.
Že takrat je bilo jasno, da je druga stran Lune popolnoma drugačna od tiste, ki jo vidimo. Veliko bolj je posejana s kraterji, to pa je posledica tega, da je tista stran manj “zaščitena” pred trki iz vesolja. Stran, ki jo vidimo, namreč pred padci vesoljskih teles ščiti Zemlja s svojo maso oziroma gravitacijo, saj jih bolj privlači kot Luna.
Izraz “temna stran Lune” je nekoliko napačen. Oddaljena stran Lune namreč ni temna; nanjo pade prav toliko sončne svetlobe kot na bližnjo stran, ki je obrnjena proti Zemlji. Luna namreč za en obrat okoli svoje osi potrebuje enako časa kot za obrat okoli Zemlje. To pa pomeni, da nam vedno kaže isto stran in da zato z Zemlje nikoli ne vidimo oddaljene strani. Vendar pa obe strani Lune doživljata dnevne in nočne cikle. Pravilen izraz je “oddaljena stran Lune” in ne “temna stran”.
Po drugi strani pa to pomeni, da je na oddaljeni strani Lune več materiala, ki je tam ostal po trkih, in ker na Luni ni tektonike plošč, lahko ta material služi kot nekakšen zamrznjen zapis zgodnjega razvoja sistema Zemlja-Luna, piše portal Live Science.
Zdaj so znanstveniki na Zemlji prvič lahko dobili material s tega območja, ki ga je na naš planet prinesla kitajska misija Chang’e 6, poimenovana po kitajski boginji Lune, o čemer smo že poročali.
Catherine Heymans, škotska kraljeva astronomka, tako upa, da bodo vzorci pomagali preveriti teorije o tem, kako je Luna nastala pred 4,5 milijarde let. “Neverjetno razburljivo je, da je bil pristanek uspešen,” je povedala za BBC. “Geološka dejavnost na bližnji strani Lune se zelo razlikuje od tiste na oddaljen in bila je velika uganka, zakaj vidimo te razlike.”
Heymans tudi upa, da bodo prineseni vzorci raziskovalcem pomagali razumeti sestavo središča Lune. “Ali je zelo podobna Zemlji? Ali lahko to potrdi našo teorijo, da sta bili Zemlja in Luna nekoč ena sama stvar?” dodaja.
Trenutno veljavna teorija namreč pravi, da je Luna nastala po trku “proto-Zemlje” z manjšim planetom, pri čemer je v vesolje odneslo ogromno materiala, ki se je tam “skepil” v Luno.
Uspeh sonde Chang’e 6 se je zgodil v obdobju vse večjih ambicij kitajskih vesoljskih programov še piše BBC. Azijska velikanka je pred kratkim na Luni in Marsu pristala z roverji, leta 2022 pa je končala gradnjo vesoljske orbitalne postaje Tjangong.
Pri tem pa kitajske ambicije trkajo ob ameriške, o čemer smo pisali v članku “Pazite na kitajske načrte z Luno“. Tudi ZDA namreč velik del vesoljskega programa usmerjajo v naš naravni satelit. Leta 2026 naj bi tja ponovno poslali človeško posadko, na južnem polu, ki naj bi bil bogat z vodo, pa naj bi zgradili postojanko.
Na tem območju pa prav Kitajci načrtujejo postavitev mednarodne lunarne raziskovalne postaje, ki naj bi bila dokončana do leta 2030, ko Kitajska na Luni prav tako načrtuje pristanek človeške posadke.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje