Nerešena skrivnost izgubljenega ameriškega jedrskega orožja na Grenlandiji

Apetiti ameriškega predsednika Donalda Trumpa in njegove vlade po Grenlandiji, že vse od začetka njegovega mandata burijo svetovno javnost.

ZDA, ki željo po največjem otoku na svetu opravičujejo predvsem z varnostnimi razlogi, so prva vojaška oporišča tam postavili že leta 1941, ko je bila Danska pod okupacijo nacistične Nemčije.

To je bilo še pred uradnim vstopom ZDA v drugo svetovno vojno, oporišča pa so bila namenjene predvsem spremljanju vremena in podpori zavezniškim operacijam.

Do leta 1945 so jih postavili 17.

Tudi po drugi svetovni vojni se je z razmahom hladne vojne postavljanje ameriških vojaških objektov na Grenlandiji nadaljevalo, vendar so od začetka 90-ih let, ko se je svetovno ozračje "otoplilo", večino vojaških baz opustili. Danes je aktivna le še ena, Pituffik, nekdaj imenovana Thule.

Prav ta postaja pa je povezana z eno, še danes nerazrešeno skrivnostjo zaradi dogodka, ki bi lahko morda usodno spremenil zgodovino sveta.

Skrivni polet jedrskega bombnika

V hladnem nedeljskem jutru pred skoraj natanko 58-imi leti, 21. januarja 1968, je kapitan ameriškega bombnika B-52G John Haug s sedemčlansko posadko, vzletel z letalske baze Plattsburgh na severu zvezne države New York.

Njihova misija je bila del strogo zaupnega programa ameriškega Strateškega zračnega poveljstva, znanega kot Trda glava (Hard Head), v okviru stalne zračne pripravljenosti z jedrskimi bombniki v zraku.

Letalo je imelo za nalogo opazovati znake nenadnega izpada komunikacij, ki bi lahko signalizirali bodisi okvaro sistema bodisi začetek jedrskega napada.

Po šestih urah leta je bombnik prispel na območje Grenlandije in na višini 35.000 čevljev (10.660 metrov) začel krožiti nad nekdanjo ameriško letalsko bazo Thule.

Ocene so namreč govorile, da bo vsaka sovjetska raketa, izstreljena proti Severni Ameriki, preletela ozemlje Grenlandije.

V sprednjem bombnem prostoru letala so bile tudi štiri termonuklearne bombe B28FI, vsaka dolga približno 3,6 metra in težka približna 1.060 kilogramov – dovolj močne, da bi z zemljo zravnale večje mesto.

Nenadoma je v letalu izbruhnil požar, ki pa ga posadka ni mogla pogasiti. Haug po radiu sporočil nujni primer in prosil za dovoljenje za takojšen pristanek.

Takrat je bilo letalo približno 145 kilometrov južno od oporišča.

Pet minut zatem je dal ukaz posadki, naj letalo zapusti.

Šest članov, skupaj s kapitanom, se je uspešno katapultiralo v polarno noč, kopilot Leonard Svitenko pa ni imel sedeža, s katerim bi se lahko izstrelil iz letala.

Zato je poskušal pobegniti skozi spodnjo loputo, a se je pri tem udaril v glavo, zaradi česar je iz letala padel nezavesten in padca ni preživel. Njegovo truplo so kasneje našli severno od grenlandske baze.

Bombnik je ob 15.39 po lokalnem času strmoglavil in se zaril v led, pri čemer se je sprožilo konvencionalno razstrelivo v jedrskih bombah, do jedrske reakcije pa ni prišlo, ker so varnostni sistemi bomb preprečili popolno jedrsko detonacijo.

So se pa ob nesreči po grenlandskem ledu razsuli radioaktivni odpadki.

Odstranili 90 odstotkov plutonija

Ameriške letalske sile so takoj aktivirale ekipe za pomoč, Danska pa je, ko je dobila obvestilo o nesreči, zahtevala da ZDA odstranijo ves material iz nesreče.

ZDA so se naprej odzvale z zavrnitvijo. Šele ko je danski znanstvenik opozoril, da je ogrožena prihodnost oporišča Thule, so se ZDA strinjale z zahtevami.

Ekipe so hitele na kraj nesreče, izdolble ledene ceste čez zamrznjen zaliv ter postavile improvizirane zgradbe in dekontaminacijske postaje.

Udarec letala in eksplozije so tudi stalili del ledu na območju nesreče in radioaktivni plutonij, uran, americij in tritij so se razširili po območju.

Na nekaterih mestih je bila radioaktivna onesnaženost izjemno visoka.

Znanstveniki so se bali tudi, da bi lahko radioaktivno polnilo bomb ob taljenju ledu prišlo na površje in ga tokovi odnesli vzdolž grenlandske obale.

Delavci so strgali onesnaženi led in radioaktivne odpadke nalagali na ladje, ki jih prepeljale nazaj v ZDA, večinoma brez ustrezne zaščitne opreme.

Obsežna čistilna operacija, v kateri je bilo odstranjenih 90 odstotkov plutonija, se je končala 13. septembra 1968 in je stala takratnih 9,4 milijona dolarjev, kar bi danes bilo skoraj desetkrat več.

Kmalu po nesreči pa so začele uhajati podrobnosti, ki so kazale, da pri nesreči in poročanju o njej ni bilo vse čisto v redu.

Izgubljen del atomske bombe

Ameriški uradniki so sprva izjavili, da je eksplodiral konvencionalni eksploziv v vseh štirih bombah. Vendar so preiskovalci tri tedne pozneje ugotovili, da ni bilo tako, saj so identificirali komponente le treh.

Zaupno poročilo iz julija 1968 je ugotovilo, da so našli večino sestavnih delov bombe, vključno s skoraj vsem uranom iz treh orožij.

Vendar pa fuzijske faze, dela, ki sproži jedrsko eksplozijo, iz četrte bombe niso nikoli našli. Američani pa tega Dancem niso povedali.

Da so Američani na Grenlandiji izgubili jedrsko bombo ali njen del, so šele leta 2008 razkrili novinarji britanskega BBC, ki so preučevali dogodek.

Ugotovili so, da so Američani sprva zagnali paniko, saj so se bali, da bi izgubljeni del bombe lahko našli Sovjeti in na podlagi tega ugotovili, kako Američani bombe izdelujejo.

A so na koncu iskanje opustili, saj so sklenili, da ni mogoče preiskati celotnega območja, poleg tega pa so ocenili, da je verjetnost, da bi se sovražnik dokopal do izgubljenega jedrskega orožja zelo majhna.

Poleg tega so ocenili še, da se bo radioaktivni material razpršil po tako veliki vodni površini, zaradi česar bo neškodljiv.

Radioaktivnost ne ogroža več ljudi

Slednje so potrdile raziskave, ki so jih v naslednjih desetletjih opravile različne znanstvene ekipe.

Leta 1997 je mednarodna odprava, ki so jo večinoma sestavljali danski in finski znanstveniki, izvedla obsežen program vzorčenja sedimentov in ugotovila, da se plutonij iz onesnaženih sedimentov ni prenesel v površinske vode ali v plankton.

Raziskava iz leta 2003 pa je sklenila, da plutonij v morskem okolju pri Thulu ne predstavlja pomembnega tveganja za človeka.

"Večina plutonija ostaja na morskem dnu pod zalivom Bylot, daleč od človeka, v razmeroma stabilnih pogojih, pri čemer so koncentracije plutonija v morski vodi in živalih nizke," so zapisali.

Da radioaktivnega sevanja, ki bi bilo posledico nesreče iz leta 1968 niso zabeležili, je bilo zapisano tudi v poročilu o raziskavah iz let 2003, 2007 in 2008, objavljenem leta 2011.

Tiho soglasje Danske

Izkazalo se je tudi, da so ameriška bojna letala z jedrskim orožjem redno preletavala območje Grenlandije, kljub temu, da je Danska že leta 1957 uvedla politiko brez jedrskega orožja, ki prepoveduje jedrsko orožje na svojih tleh in na ozemljih, ki jih nadzoruje, kamor spada tudi Grenlandija.

Vendar se preletavanje letal z jedrskim orožjem nad Grenlandijo ni dogajalo brez vednosti Danske.

Kasneje razkrite evidence so pokazale, da so danske vlade te misije na tiho odobrile, javno pa to zanikale.

Resnica je ostala skrita desetletja, dokler preiskava leta 1995 ni sprožila političnega škandala, znanega kot Thulegate, ki je razkrila tajno vladno dovoljenje in sprožila javno ogorčenje.