Vsaj trije asteroidi, sposobni uničiti mesta, se skrivajo za Venero. Če bi se usmerili proti nam, jih verjetno ne bi pravočasno zaznali.
Nova študija, objavljena na portalu Arxiv.org, opozarja, da se za našo najbližjo sosedo v osončju – Venero – skrivajo potencialno smrtonosni asteroidi, ki bi lahko trčili z Zemljo.
Zaradi Sončevega bleščanja ti nevarni asteroidi pogosto ostajajo nevidni. To pa pomeni, da lahko ostanejo neopaženi do trenutka, ko je že prepozno.
Trije posebej skrb vzbujajoč so asteroidi z oznakami 2020 SB, 524522 in 2020 CL1, pišejo raziskovalci iz Brazilije, Francije in Italije, ki so jih identificirali.
Nevarni Venerini "soplesalci"
Ti asteroidi z Venero krožijo v usklajenem ritmu, zato jih imenujejo "ko-orbitalni" asteroidi. Zaradi tega ritma se izognejo trkom z Venero, ne pa nujno tudi z Zemljo, pišejo raziskovalci.
Njihove orbite so nestabilne, kar pomeni, da jih lahko že manjše gravitacijske motnje potisnejo proti Zemlji.
Asteroidi 2020 SB, 524522 in 2020 CL1 imajo izredno nizko najmanjšo možno razdaljo med svojo in Zemljino orbito (angleško: MOID; Minimum Orbital Intersection Distance).
Ta znaša manj kot 0.0005 astronomske enote oziroma približno 75.000 kilometrov, kar je manj, kot je povprečna razdalja med Zemljo in Luno, ki znaša okoli 384.400 kilometrov.
To pomeni, da lahko zaidejo na razdaljo, približno petkrat manjšo kot med Zemljo in Luno, s tem pa se verjetnost, da trči z našim planetom, poveča.
In če bi kateri od omenjenih asteroidov, ki imajo premer med 100 in 400 metrov, zadel Zemljo, bi ustvaril krater, večji od treh kilometrov, in sprostil več kot milijonkrat več energije kot jedrska bomba, odvržena na Hirošimo leta 1945.
Ob trku bi lahko tako izbrisal večja mesta ali povzročile velike požare ali cunamije, če bi padel v ocean.
Skriti v bleščavi Sonca
Ker ti asteroidi z našega zornega kota večino časa potujejo za Soncem, jih zemeljski teleskopi skoraj ne morejo zaznati.
To pa je tudi razlog, da je časovno okno, v katerem jih lahko opazujemo, izjemno kratko – pogosto traja le dva do štiri tedne.
Eden od redkih observatorijev, ki bi lahko zaznal te skrite grožnje, je observatorij Rubin v Čilu, a tudi ta ima omejene zmožnosti.
Zato znanstveniki pozivajo k razvoju namenskih vesoljskih sond, ki bi bile usmerjene proti Veneri in bi lahko kartirale ta "nevidni" del neba. Po njihovih besedah je to edini način, na katerega bi lahko dobili popoln vpogled v območje, ki ga z Zemljinega površja ne moremo učinkovito spremljati.
Po njihovem mnenju bi bilo sonde najbolje usmeriti v tako imenovane La Grangejeve točke med Venero in Soncem. To so točke v bližini Venerine orbite okoli Sonca, v katerih sta gravitaciji Sonca in Venere izenačeni, in na teh točkah bi sonde lahko mirno "lebdele" in nadzorovale asteroide, ki "plešejo" okoli nje.
Venera – Zemljina nevarna dvojčica
Venero pogosto imenujejo Zemljina dvojčica, ker sta si po velikosti, masi in zgradbi zelo podobni – obe imata kamnito površje in podobno gostoto ter približno enako gravitacijo.
Venera ima skoraj enak premer kot Zemlja (95 %) in podobno notranjo zgradbo s kovinskim jedrom in silikatnim plaščem.
A podobnosti se tu skoraj končajo. Venera ima peklensko podnebje – z gosto atmosfero, bogato z ogljikovim dioksidom, ki povzroča ekstremni učinek tople grede.
Povprečna površinska temperatura presega 460 °C, kar je dovolj, da tali svinec.
Poleg tega na Veneri pada kisel dež žveplove kisline, planet pa se vrti zelo počasi in v nasprotni smeri kot večina planetov, kar povzroča nenavadno dolge dneve.
Do danes je na površju Venere uspešno pristalo 14 vesoljskih sond. Večino teh misij je izvedla nekdanja Sovjetska zveza med letoma 1970 in 1985.
Zaradi izjemno visokih temperatur (okoli 465 stopinj Celzija) in tlaka (približno 92-krat večjega kot na Zemlji) so te sonde delovale le kratek čas – od nekaj minut do nekaj ur.
Kljub temu so bistveno prispevale k razumevanju Venerinega okolja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje