
Poglejmo, kateri so trenutno najboljši "kandidati za obstoj življenja" med svetovi, ki smo jih odkrili v vesolju.
Nedavno je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama vznemiril tisti del javnosti, ki jo zanima obstoj življenja v vesolju, s stavkom, da Nezemljani obstajajo.
Dodal je sicer, da jih ni videl, vendar tega že nihče več ni slišal. Družbena omrežja so zavrela.
Kasneje je Obama sicer pojasnil, da je s stavkom, ki ga je izrekel v gostovanju v nekem podkastu, morda malce nerodno odgovoril na vprašanje in da gre za njegovo osebno prepričanje, da življenje zunaj Zemlje obstaja.
To prepričanje pa temelji na dejstvu, da je vesolje ogromno in na statistični verjetnosti, da v tako ogromnem prostoru življenje preprosto ne more obstajati samo na eni "točki".
Prav ta verjetnost je tudi eden glavnih argumentov, ki ženejo današnje znanstvenike k iskanju še kakšne oblike življenja v prostranosti vesolja.
Še do pred nekaj desetletji je bilo iskanje življenja zunaj Zemlje predvsem filozofsko vprašanje.
Danes je to eksperimentalna znanost.
Astronomi so doslej potrdili več kot 6.000 eksoplanetov, v našem Osončju pa so vesoljske sonde razkrile oceane pod ledenimi skorjami in kompleksno organsko kemijo na več svetovih.
Znanost danes predpostavlja, da mora za nastanek življenja biti izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev.
Med te pogoje spadajo
- tekoča voda
- stalen vir energije
- stabilno okolje, dovolj bogato s tako imenovani biogenimi elementi (ogljik, vodik, dušik, fosfor, kisik, žveplo).
Ključno vprašanje: kako bomo življenje v vesolju prepoznali?
Podatki kažejo, da voda, organska kemija in energijski viri v vesolju niso redkost, zato ključno vprašanje ni več, ali je življenje drugje v vesolju mogoče in kje bi lahko obstajalo, ampak kako ga zanesljivo prepoznati.
Kljub precejšnjemu napredku tehnologije, ta še vedno ne omogoča potovanja na velikanske razdalje do svetov, za katere danes domnevajo, da je na njih morda nekoč vzklilo ali pa morda še obstaja življenje.

Omogoča pa, da lahko analiziramo atmosfere oddaljenih svetov in kemično sestavo oceanov ali gejzirjev na njih.
Doslej so astrobiologi – znanstveniki, ki se ukvarjajo z iskanjem in razmišljanjem o življenju v vesolju – našli že kar nekaj kandidatov, ki se zdijo primerni za življenje. Nekaj jih je v naši soseščini, drugi pa so precej daleč, v drugih zvezdnih sistemih.
Astrobiologi iščejo biosignature – kemijske ali fizikalne znake, ki jih težko razložimo brez biologije.
Mednje recimo sodijo:
- neravnovesje med kisikom in metanom
- prisotnost kompleksnih organskih molekul (aminokislin, nukleotidov, alkoholov, maščobnih kislin, itd.)
- razmerja izotopov biogenih elementov.
Poglejmo "top 6" svetov, ki sestavljajo sam vrh najbolj primernih kandidatov za nastanek ali/in obstoj življenja.

Mars: arhiv zgodnjega Osončja
Mars je že od nekdaj buril človeško domišljijo in še ne tako davno so bili nekateri prepričani, da na njem obstaja civilizacija. Še danes nekateri Nezemljane imenujejo kar za Marsovce.
Danes, ko smo proti njemu poslali že kar nekaj sond, ki okoli njega krožijo ali se po njem "sprehajajo", vemo, da je rdeči planet hladen in suh in vsaj doslej na njem še nismo našli sledov življenja.
A geološki dokazi kažejo, da je imel pred 3–4 milijardami let reke, jezera in morda severni ocean, v kamninah pa so našli tudi organske molekule. Poleg tega na njem občasno zaznajo prisotnost metana, ki pa ga ne znajo pojasniti.
Danes znanstveniki menijo, da na površini Marsa življenje ne obstaja. Če pa kdaj je, je bilo to najverjetneje mikrobno in omejeno na zgodnje obdobje. Danes bi se morebitno življenje lahko skrivalo pod površjem, vendar doslej trdnih dokazov o njem ni.

Evropa: ocean pod ledom
Jupitrova luna Evropa kje prav tako eden favoritov. K temu prispevajo odkritja, ki nakazujejo, da se pod nekaj deset kilometrov debelo ledeno skorjo skriva globalni ocean.
Poleg tega je Evropa zaradi bližine največjega planeta v Osončju izpostavljena njegovi gravitaciji, ki luno razteguje in krči, zaradi česar v njeni notranjosti nastajajo močna trenja kamnine.
Zato znanstveniki menijo, da je notranjost Evrope tekoča, podobno kot na Zemlji, to pa pomeni vulkansko dejavnost in morda prisotnost geotermalnih vrelcev na kamnitem dnu oceana.
Na Zemlji so podvodni geotermalni vrelci območja bogatih ekosistemov, kjer življenje vztraja brez sončne svetlobe – zgolj s kemično energijo. Če podobni procesi obstajajo na Evropi, so pogoji za mikrobno življenje realni. A podatkov o sestavi oceana nimamo.
Zdaj znanstveniki veliko upanja polagajo v misijo Europa Clipper, s sondo, izstreljeno leta 2024). ki bo podrobno analizirala kemijsko sestavo površja. Sonda naj bi na cilj prispela leta 2030.

Enceladus: najmočnejši kandidat v Osončju
Za razliko od Evrope pa imamo neposreden vpogled v ocean Saturnove lune Enceladus.
Tudi tam je ocean skrit pod ledenim pokrivalom, vendar je let marsikje razpokan in iz njega občasno bruhajo velikanski gejzirji vode.
Ker so na njem zaznali vodno paro, organske molekule, molekularni vodik (H₂) in silicijeve nanodelce, ki kažejo na hidrotermalne procese, je Enceladus trenutno najmočnejši kandidat za življenje v Osončju.
Njegova največja "težava" je velikost. Ima samo 500 kilometrov v premeru.

Titan: alternativa biokemiji?
Titan, največja Saturnova luna, je edini znani svet poleg Zemlje z jezeri na površju in z dežjem. A problem je, ker jezera in oblaki niso sestavljeni iz vode, ampak iz metana.
Čeprav metan sodi med spojine, povezane z življenjem, pa je njegova vloga na Titanu drugačna kot na Zemlji.
Prav tako Titanova atmosfera vsebuje kompleksne organske molekule. Obstaja pa dokaj velika verjetnost, da pod površjem Titana obstaja vodni ocean
Če življenje na Titanu obstaja, je radikalno drugačno od tistega, ki ga poznamo na Zemljo. A zanj trenutno za to ni eksperimentalnih dokazov.
Med številnimi odkritimi eksoplaneti "špico" kandidatov za življenje predstavljajo štirje planeti:

sistem TRAPPIST-1
Gre za sedem skalnatih planetov, okoli 40 svetlobnih let od nas, od katerih so trije v tako imenovanem naseljivem ali bivalnem območju – na primerni oddaljenosti od matične zvezde, kjer so pogoji življenju prijazni.
Težava je v tem, da je matična zvezda sistema aktivna rdeča pritlikavka, katere močni izbruhi lahko erodirajo ("odpihajo") atmosfere planetov.
Vesoljski teleskop James Webb (JWST), trenutno njihove atmosfere analizira, a do danes ni našel potrditve biosignatur – "podpisov življenja".

K2-18b
Leta 2023–2024 so raziskovalci z JWST v atmosferi planeta, oddaljenega okoli 124 svetlobnih let, zaznali vodno paro in možne sledi dimetil sulfida (DMS).
To spojino na Zemlji večinoma proizvajajo organizmi, zaradi česar jo uvrščajo med enega od "podpisov življenja".
Vendar pa je signal, ki kaže na prisotnost DMS šibek, zato znanost ni enotna o tem, ali gre za biosignaturo.
Alternativne abiotske razlage o izvoru DMS, ki ne zahtevajo prisotnost življenja, niso izključene.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje