Menu Item
Odkar se je svet poenotil in prepovedal snovi, ki razkrajajo ozonsko plast, se ta obnavlja. Ozonski plašč absorbira do 99 odstotkov nevarnega sevanja.
Sredi septembra je svet “praznoval” svetovni dan zaščite ozonske plasti.
Z gotovostjo lahko trdimo, da je dogodek šel mimo večine svetovnega prebivalstva. Problem tanjšanja plasti ozona, ki je med 13 in 40 kilometri nad nami, namreč že dolgo ni več med novicami na naslovnicah.
Ozonska plast vsebuje relativno velike koncentracije ozona (O3) in je za življenje na Zemlji zelo pomembna. Absorbira namreč od 97 do 99 odstotkov sončevega sevanja, ki je za zemeljsko življenje škodljivo. V glavnem leži v spodnjem delu stratosfere od 13 do 40 kilometrov visoko, vendar se njena debelina spreminja sezonsko in geografsko. Debelejša je na tečajih in tanjša na ekvatorju, prav tako je debelejša v spomladanskih mesecih, v jesenskih pa tanjša.
V osemdesetih letih preteklega stoletja so odkrili, da halogenirani freoni (CFC), snovi, ki jih uporabljamo tudi v zamrzovalnikih, hladilnikih in podobnih aparatih, razkrajajo ozonsko plast. Najbolj prizadeta območja so poimenovali ozonske luknje. Odkritje je kljub začetnim nasprotovanjem vodilo k njihovi prepovedi uporabe, kar je povzročilo začetek procesa izboljšanja ozonske plasti.
Montrealski dogovor, sprejet 16. septembra 1987, ki prepoveduje proizvodnjo in uporabo CFC, je bil nedvomno eden najuspešnejših mednarodnih sporazumov, kar jih je bilo kdaj doseženih. Do danes ostaja edina pogodba Združenih narodov (ZN), ki jo je ratificiralo vseh 197 pogodbenic.
Ena večjih ozonskih lukenj že dolga leta vztraja nad Antarktiko. Trenutno je razmeroma majhna in zdrava, kar je dodaten dokaz, da je ozonska plast na poti k popolnemu okrevanju, piše portal IFL Science.
“Ozonski plašč, ki je bil nekoč resen bolnik, je na poti okrevanja,” je v izjavi ob svetovnem dnevu zaščite ozonske plasti dejal generalni sekretar ZN António Guterres. Trenutni trend kaže, da bi se lahko ozon v celoti obnovil na raven iz leta 1980 (preden so se pojavile kakršnekoli luknje v ozonski plasti) do okoli leta 2066 nad Antarktiko, nad Arktiko do leta 2045 in že do leta 2040 za preostali svet.
Segrevanje je ozonsko luknjo nad Antarktiko zakasnilo
To je dobra novica. Slaba novica je, da je trenutna velikost ozonske luknje povezana z nenadnim segrevanjem stratosfere nad Antarktiko v juliju, ki je povzročilo nenavadno visoke temperature na velikih delih celine.
Ozonski plašč je namreč kompleksen in njegovo zdravje je odvisno od številnih dejavnikov. Kot ugotavlja služba EU za spremljanje atmosfere Copernicus (CAMS), se je luknja nad Antarktiko letos razvila kasneje kot običajno zaradi motenj v polarnem vrtincu, ki sta jih povzročili dve epizodi nenadnega segrevanja stratosfere julija 2024. Vendar pa je razmeroma majhna in podatki kažejo, da ozonski plašč ostaja na dobri poti za dolgoročno okrevanje.
Kako se je ozonska plast nad Antarktiko spreminjala v letošnjem letu, kaže spodnji posnetek.
Če hočemo, zmoremo
“V času, ko je multilateralizem pod velikim pritiskom, montrealski protokol izstopa kot simbol upanja,” je dodal Guterres v nedavnih komentarjih. “Ko države pokažejo politično odločenost za skupno dobro, so spremembe možne.”
“Montrealski protokol in poznejši amandmaji so ustvarili dovolj prostora, da se ozonski plašč začne zdraviti, in pričakujemo lahko, da bodo v naslednjih štiridesetih letih vidni nadaljnji znaki okrevanja,” je v izjavi zapisal Laurence Rouil iz Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi. “To kaže, kako je človeštvo sposobno z mednarodnim sodelovanjem in znanstveno utemeljenim odločanjem spremeniti svoj vpliv na ozračje planeta.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje