Menu Item
V elitni beograjski četrti Dedinje stoji kompleks, ki je v lasti države, a v njem prebiva srbski kronski princ z družino. Ena od zgradb, Beli dvor, pa ima še posebej burno in zanimivo zgodovino, ki sta ji pečat dala Josip Broz – Tito in Slobodan Milošević.
Na najvišjem griču beograjske elitne četrti Dedinje se na 134 hektarjih razprostira Dvorni kompleks, uradno prebivališče srbske kraljeve družine.
Čeprav Srbija že dolgo ni več kraljevina, se je leta 2001 v državo vrnil srbski kronski princ Aleksander II., vodja po drugi svetovni vojni izgnane dinastije Karađorđević in sin zadnjega kralja Jugoslavije, Petra II. Karađorđevića.
Takratna srbska vlada je Aleksandru II. in njegovi ženi, princesi Catherine, za bivališče dodelila nekdanjo uradno rezidenco srbske kraljeve družine, njegovi fundaciji Kraljevi dvor pa v roke predala upravljanje kompleksa, ki ga sestavljajo tri zgradbe: Kraljevi dvor, ki služi kot uradno prebivališče kraljeve družine, Beli dvor, ki je pretežno reprezentativna zgradba, in Slamnata koča, hiša, zgrajena v stilu tradicionalne srbske hiše. Med stavbami se razprostirata dva parka, francoski in angleški, ki sta prav tako del celotnega kompleksa.
Čeprav bi morda pričakovali, da bo Kraljevi dvor tisti, okoli katerega bi se spletalo največ zgodb in legend, je to v resnici Beli dvor. Že njegovi začetki so na nek način tragični. Izgradnjo palače je ob 15. obletnici kraljevine Jugoslavije leta 1933 naročil in jo z osebnimi sredstvi financiral takratni jugoslovanski kralj Aleksander I. kot rezidenco za svoje tri takrat še mladoletne sinove: prestolonaslednika Petra (bodočega kralja Petra II. in očeta sedanjega prestolonaslednika Aleksandra II.), princa Tomislava in princa Andreja.
Mišljeno je bilo, da bodo kot odrasli v njem prebivali z družinami. Konec gradnje je bil predviden za leto 1935. Le dva meseca po začetku gradnje leta 1934 pa je kralj med državniškim obiskom v Franciji padel pod streli atentatorja. Nadzor nad gradnjo je prevzel princ Pavel, kraljev bratranec in regent. Ko je bila gradnja Belega dvora leta 1937 končana, pa se je vanj tudi vselil, medtem ko so kraljeva vdova in njeni sinovi še naprej bivali v Kraljevem dvoru.
Beli dvor se arhitekturno zgleduje po britanskem slogu kralja Jurija iz poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja. Čeprav je njegova površina skoraj enaka površini kraljeve palače, se Beli dvor zdi popolnejši. Fasada gradu je iz belega umetnega kamna in je zelo preprosta, z minimalnimi okraski, stavba pa ima ravno streho.
Sestavljajo ga klet, pritličje, nadstropje in mansarda. Kletne in podstrešne etaže imajo servisni namen. V kleti so pomožni prostori, shrambe, tehnični prostori in dostop do podzemnega protiletalskega zaklonišča, v mansardi pa uradni ateljeji za sodno osebje, prostori za gospodinjska dela in pomožne shrambe.
Pritličje je namenjeno sprejemanju gostov in obredom. V njej je tako slavnostna dvorana, najbolj reprezentativen prostor Belega dvora, pa tudi galerije, slavnostna jedilnica. Prostori v pritličju so opremljeni s številnimi umetninami, stilnim pohištvom in zbirkami različnih predmetov.
Prvo nadstropje je bilo namenjeno stanovanjem kraljevih sinov, zdaj pa so v prostorih umetniške zbirke in stilno pohištvo.
Po princu general, nato pa maršal. “Nosili so ga na ramenih iz sobe v sobo”
Princ Pavel je bil tako edini član srbske kraljeve družine, ki je prebival v palači pred izbruhom druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Kmalu po napadu nacistične Nemčije na kraljevino Jugoslavijo je kraljeva družina odšla v izgnanstvo in palače je prevzel okupator.
V Beli dvor se je vselil poveljnik nemških okupacijskih sil v jugovzhodni Evropi, general Alexander Lohr, ki je tam živel do oktobra 1944, ko so Beograd osvobodile enote Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (partizanov) ob podpori ruske Rdeče armade.
Kmalu po odhodu nemškega generala se je v palačo vselil njegov glavni nasprotnik, poveljnik partizanske vojske maršal Josip Broz – Tito. Prav v času njegovega bivanja so se okoli Belega dvora začele spletati zgodbe in legende, ki dajejo zgradbi svojevrstno “zgodovinsko začimbo”.
Čeprav so Titu mnogi zgodovinarji in drugi pripisovali “kraljevski slog” življenja in vladanja ali celo kraljevske ambicije, njegov prevzem kraljeve palače in Belega dvora ni bil prav nič kraljevski. “Njegovi tovariši so ga na ramenih nosili iz ene sobe v drugo, dokler niso tako prehodili cele palače in tako simbolično potrdili novo lastništvo,” je v pogovoru za N1 povedal zgodovinar, akademik prof. dr. Jože Pirjevec, dober poznavalec novejše zgodovine in tudi Titovega življenja.
Po pisanju srbskih medijev je Tito v Belem dvoru, tako kot v vseh drugih stavbah sedanjega Dvornega kompleksa, dal odstraniti grbe družine Karađorđević in jih nadomestil z rdečimi zvezdami.
Skrivnostno sporočilo, ki naj bi Tita pregnalo iz Belega dvora
Nedolgo za tem je Beli dvor postal tudi uradna Titova rezidenca, vendar pa novi jugoslovanski voditelj v svojem razkošnem domovanju ni dolgo vztrajal. Kot je povedal dr. Pirjevec, ga je precej motilo, da je bil na rjuhah, ki so pokrivale njegovo posteljo, še vedno všit jugoslovanski kraljevi grb.
Kapljico preveč pa naj bi predstavljalo skrivnostno sporočilo, ki ga je menda Tito prejel na novoletni zabavi ob prehodu iz leta 1947 v 1948, ki jo je organiziral prav v Belem dvoru. V sporočilu je pisalo: “Kako se počutiš v tuji hiši?”
“Nikoli se ni izvedelo, kdo je sporočilo napisal,” pripoveduje dr. Pirjevec, “se je pa Tito kmalu zatem izselil iz Belega dvora in se preselil v bližnjo vilo na naslovu Užička 15, ki je pred tem pripadala bogati srbski družini in postala njegova nova uradna rezidenca. Ta status je obdržala vse do njegove smrti leta 1980, kasneje pa postala del spominskega parka Hiša cvetja. Za nekaj časa se je vanjo preselil tudi srbski predsednik Slobodan Milošević, dokler je dokončno niso uničili v napadih Nata na Srbijo leta 2001.
Se je pa Tito v Beli dvor velikokrat vrnil. “Včasih tudi v copatih,” pravi dr. Pirjevec. V dvorec, ki je v njegovem času služil kot reprezentančni objekt jugoslovanske vlade, v katerem so potekali tudi najvišji državniški obiski, se je včasih umaknil po prepirih s soprogo Jovanko, smeje pripoveduje akademik.
Beli dvor je bil v času izgradnje tudi tehnično zelo sodobno opremljen, imel pa je tudi nekaj za tedanje in celo današnje čase posebne opreme. Med to lahko štejemo posebne hladilnike za shranjevanje krznenih plaščev, vgradne jeklene omare za dragocenosti, unikaten velik kuhinjski štedilnik z lastno vodovodno napeljavo ali pa skladišče za premog z lastnim tirom za voziček za dostavo premoga.
Grob “Titove Julije”
Za obisk Belega dvora je imel Tito še en razlog. V parku med Belim in Kraljevim dvorom stoji grob, katerega spomenik je danes skoraj popolnoma preraščen z mahom. Na njem je skoraj popolnoma skrit in zaradi zobovja časa skoraj nečitljiv napis z imenom: Davorjanka Paunović – Zdenka (1921–1946).
Davorjanka Paunović je bila osebna tajnica Josipa Broza – Tita med drugo svetovno vojno. Komandant partizanske vojske in njegova tajnica pa se nista zbližala samo poslovno, pač pa tudi osebno.
Po pričevanju ljudi, ki so mu bili blizu, je bila od Tita skoraj 30 let mlajša Davorjanka njegova največja ljubezen. Spoznala sta se sicer v času, ko je Tito še vedno bil v izvenzakonski zvezi s Herto Haas, s katero je imel tudi sina, ona pa je bila zaročena z Jovanom Kapičićem, ki je bil takrat študent medicine, kasneje pa eden od visokih oficirjev jugoslovanske vojske in državni funkcionar.
Davorjanka je Tita kot edina spremljala, ko se je ob začetku vojne za kratek čas iz Zagreba preselil v Beograd, kjer je sodeloval pri organizaciji oboroženega odpora, kasneje pa na osvobojeno ozemlje. Poleg njega je ostala ves čas vojne in zanj skrbela, ker pa sta se zbližala tudi osebno, je za mnoge postala “trn v peti”, saj naj bi imela prevelik vpliv na partizanskega in partijskega voditelja, mnogi pa je niso marali tudi zaradi njene osebnosti.
Po vojni sta se Tito in Davorjanka skupaj vselila v Beli dvor, ki so ga začeli pripravljati kot njuno rezidenco. Vendar pa Davorjanka v palači ni dolgo uživala. Že med vojno je namreč zbolela za tuberkulozo.
Zaradi vojnih razmer se nikoli ni dobro pozdravila, čeprav jo je Tito poslal celo na zdravljenje v Sovjetsko zvezo, od koder pa se je na lastno željo kmalu vrnila. Kmalu po vselitvi v Beli dvor se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo in 1. maja leta 1946 je, stara komaj 25 let, umrla med zdravljenjem na Golniku.
Ko je Tito prejel vest o njeni smrti, je ukazal njene posmrtne ostanke prepeljati v Beograd in poklical tudi njene starše v srbskem Požarevcu, potem pa so Davorjanko ob skromni slovesnosti pokopali pri Belem dvoru. To naj bi namreč bila Davorjankina zadnja želja. Srbski mediji, ki so se posebej v novejšem času ukvarjali s “skrivnostjo groba pri Belem dvoru”, so o Titovem razmerju z Davorjanko spletli veliko zgodb, ki pa se v nekaterih podrobnostih razhajajo.
Po nekaterih verzijah naj bi v resnici Tito želel, da Davorjanko pokopljejo v Beogradu, po drugih se njenega pogreba sploh ni udeležil, po tretjih je njen grob redno obiskoval in nanj vsakič položil rdečo vrtnico – tudi v času, ko je že bil poročen z Jovanko, ki naj bi mu jo pred tem za osebno asistentko predlagala prav Davorjanka, ko ni mogla več skrbeti za Tita. Zaslediti je mogoče celo zgodbo, da Jovanka naj ne bi vedela, da je Titova nekdanja ljubezen pokopana blizu njunega bivališča, kar pa je zelo malo verjetno.
Davorjanka pa ni edina Titova velika ljubezen, ki naj bi bila pokopana v bližini Belega dvora. Tam naj bi dal Tito pokopati tudi svojega najljubšega konja in psa. Da je tam pokopal svojega psa, pravi tudi dr. Pirjevec, o konju pa pravi, da sicer ne ve, ali je tam pokopan, je pa nekoč v parku stal kip konja, pa tudi ožjega Titovega sodelavca, partizanskega heroja Iva Lole Ribarja. Oba kipa so kasneje odstranili.
Niso pa odstranili groba Davorjanke Paunović. Zanj naj bi se osebno zavzel princ Aleksander II., ki je v zvezi s tem menda dejal, da “samo diktatorji odstranjujejo sledi preteklosti”. Tako je grob Titove velike ljubezni danes del kraljevega kompleksa, ne pa tudi bližnjega spominskega centra Hiša cvetja, v katerem je mavzolej Josipa Broza -Tita.
Eno od zgodb o “grobu Titove ljubimke” si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.
Zadnji državni gost eden zadnjih evropskih diktatorjev
V času po Titovi smrti je Beli dvor, kot že omenjeno, služil kot reprezentančna zgradba jugoslovanske, po razpadu Jugoslavije pa tudi srbske vlade. So pa po Titovi smrti stavbo precej zanemarili in so jo zaradi dotrajanosti tehničnih sistemov uporabljali le občasno.
Tudi srbski predsednik ob prelomu stoletja Slobodan Milošević je v Belem dvoru sprejemal visoke goste iz tujine. V njem je tako gostil posebnega ameriškega odposlanca Richarda Holbrooka, kmalu za tem pa se je začelo Natovo bombardiranje Jugoslavije. Na neki način se je oboroženi spopad med Natom in Srbijo v Belem dvoru tudi končal. V svečani jedilnici je bil namreč podpisan dokument, ki je odprl pot do podpisa Kumanovskega sporazuma, ki je končal napade Nata. Konec napadov pa je, stoječ pred kaminom v Belem dvoru, Milošević sporočil javnosti takratne Zvezne republike Jugoslavije v televizijskem nagovoru.
Zadnji šef države, ki ga je Milošević sprejel v Belem dvoru, je bil beloruski predsednik Aleksandar Lukašenko, leta 1999. Lukašenko je kot eden “zadnjih evropskih diktatorjev” še vedno na oblasti, Milošević pa je leta 2006 umrl v celici pripora haaškega sodišča.
Turistična atrakcija
Kmalu po odhodu Miloševića z oblasti se je v Srbijo vrnila tudi kraljeva družina, v javnosti pa se je začela razprava, ali naj celoten kompleks vrnejo družini Karađorđevič, na koncu pa je ostal v vladni lasti.
Kraljeva družina je dobila pravico do bivanja v Kraljevem dvoru in do upravljanja s celotnim kompleksom, torej tudi Belim dvorom. Tako kot celoten kompleks je tako danes Beli dvor na voljo turistom, ki si lahko v njem ogledajo bogato zbirko umetnin, ki jih je zbral že kralj Aleksander I., ki je bil strasten zbiralec umetnin. Med njimi so tudi dela mnogih renesančnih umetnikov, recimo Tiziana in Canaletta, pa tudi dela umetnikov iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, med drugim slovenskih slikarjev Riharda Jakopiča in Gojmirja Antona Kosa.
V spodnjem videoposnetku si lahko ogledate prispevek o Dvorskem kompleksu in seveda tudi Belem dvoru iz leta 2014.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje