Pleme, ki živi globoko v džungli, je odkrilo skrivnost srečnega življenja

Foto: PROFIMEDIA

Globoko v ekvadorski džungli živi pleme Huaorani. Veljajo za izjemno srečno domorodsko ljudstvo, katerega življenje je osredotočeno na sedanjost in ga skušajo užiti v danem trenutku. Na vprašanje, zakaj so tako srečni, ne znajo odgovoriti. "Ko sem jih vprašala, kaj pomeni biti srečen in kaj se lahko naučimo iz njihove sreče, so bili zmedeni in niso vedeli, kaj reči. Zanje je sreča način življenja. Spraševati se, kaj jih osrečuje, je tako zaman kot spraševati orla, zakaj ima krila," opisuje Londončanka Tessa Blencowe, ki je nekaj dni živela s Huaorani.

Huaorani, Waorani oziroma Waodani, znani tudi pod imenom Waos, živijo v pragozdovih ekvadorskih pokrajin Napo, Orellana in Pastaza. Večtisočglava skupnost domorodcev se sporazumeva v jeziku, ki ni podoben nobenemu drugemu znanemu svetovnemu jeziku. Pleme je dolgo živelo kot lovsko-nomadsko ljudstvo, v zadnjih 40 letih pa so začeli vzpostavljati stalna gozdna naselja, piše portal Punkufer.hr.

Skoraj tisoč let je pleme živelo globoko v izolaciji ekvadorske džungle, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa jih je odkril “civilizirani” svet. Nekatere skupnosti plemena so ob tem zavrnile vse stike z zunanjim svetom in se preselile še globlje v bolj izolirana območja. Nekaj pa se jih je svetu vendarle odprlo, čeprav se je za prišleke prvi stik z njimi končal tragično.

Kot razkriva novinar Scott Wallace, so prvi stik s Huaorani leta 1956 vzpostavili ameriški misijonarji v Ekvadorju. Ti so želeli njihovo naklonjenost pridobiti tako, da so jim z letala metali darila. Med temi so bile tudi fotografije, ki pa so pripadnike plemena zmedle, saj česa podobnega še niso videli. Sklenili so, da gre za črno magijo in misijonarje, ki so jih našli na bregu reke, pokončali s sulicami ter jih tako predali v duhovne sfere. Po njihovem plemenskem verovanju namreč ne obstaja razlika med telesnim in duhovnim.

Ves svet je gozd

Huaorani so, preden jih je odkril sodobni človek, ves svet imeli za gozd in za oba pojma tudi uporabljali isto besedo – gozd, še pišejo na portalu Punkufer. Gozd je njihov dom še danes, zunanji svet pa kljub temu, da so ga previdno spustili medse, še vedno dojemajo kot nevaren kraj za življenje. Razumljivo imajo zato izjemno podrobno znanje o gozdu, ki je vtkano v življenje vsakega člana plemena.

Gozd spoštujejo, saj jim zagotavlja preživetje, pred vsakim lovom pa šaman moli za uspešen podvig. Najpogosteje lovijo divje prašiče, ptice in opice, a nikoli jelenov. Slednje menda zato, ker so njihove oči preveč podobne človeškim. Lovijo s strupenimi puščicami, ki jih skozi votlo leseno cevko z močnim pihom izstrelijo v žival. Da bi pomirili duhove mrtvih, šamani strup pripravijo ob posebnem obredu, zaradi česar se lov z zastrupljenimi puščicami ne šteje za ubijanje, temveč za “pobiranje sadov narave”.

Huaorani v prehrani poleg mesa uporabljajo tudi pestro džungelsko rastlinje. Poznajo tudi halucinogene rastline, iz katerih izdelujejo psihoaktivni zvarek ayahuasco. Radi posežejo tudi po halucinogeni vrsti gob Dictyonema huaorani.

Jezik, ki ne pozna preteklika ali prihodnjika

Zanimivo je tudi, da so Huaorani osredotočeni zgolj na sedanjost in ta trenutek, kar je očitno tudi iz strukture njihovega jezika, ki ne pozna preteklika ali prihodnjika. Edina beseda za prihodnji čas je “baane”, kar pomeni jutri. Ravno življenje v danem trenutku je eden od razlogov za njihovo srečo. Tako jih tudi ne obremenjuje misel na načrte velikih naftnih družb in sekanje dreves, kar bi lahko uničilo njihov dom.

“Ko sem jih vprašala, kaj pomeni biti srečen in kaj se lahko naučimo iz njihove sreče, so bili zmedeni in niso vedeli, kaj reči. Menila sem, da je prevajalec napačno interpretiral vprašanje. Mislim, kako ne morejo pojasniti, kaj je zanje sreča?,” je bila ob njihovi reakciji zmedena tudi Tessa Blencowe iz Londona, ki je s plemenom živela pet dni.

“Ob koncu potovanja mi je postalo jasno, zakaj jim je sreča tako tuj pojem. Zanje je sreča način življenja. Spraševati se, kaj jih osrečuje, je tako zaman kot spraševati orla, zakaj ima krila. Njihov prirojeni občutek za smisel življenja izhaja iz globoke povezanosti z duhovnostjo. Ne pripadajo določeni veri, ampak verjamejo v višje bitje in življenje po smrti. Najpomembnejše je, da pleme verjame, da sta duh in narava eno, njihov namen pa je varovati in negovati svet, v katerem živijo. Ne glede na to, ali ste verni, poduhovljeni ali ne, je v tem nekaj neverjetno dragocenega,” je svoje občutke po kratkem sobivanju s Huaorani opisala Blencowe.