
Se v pogovoru ruskega in kitajskega predsednika o presaditvah, ki bi nam lahko prinesle dolgoživost ali celo nesmrtnost, skriva zrno resnice?
Je mogoče postati nesmrten s pomočjo presaditev organov? Prav to nenavadno temo sta ta teden načela kitajski predsednik Ši Džinping in ruski predsednik Vladimir Putin, ko sta se srečala na vojaški paradi v Pekingu. O tem smo poročali tudi mi.
Mikrofoni so namreč ujeli pogovor Putinovega prevajalca, ki je kitajskemu predsedniku Šiju prevajal besede ruskega predsednika, ki je pojasnjeval, kako je mogoče človeške organe znova in znova presajati "tako, da človek postaja vse mlajši", ter da bi na ta način lahko staranje "odložili za nedoločen čas".
"Napoveduje se, da bi bilo v tem stoletju mogoče dočakati 150 let," je dodal Putin.
Njuna nasmejana obraza in smeh nakazujejo, da je šlo za šalo, piše britanski BBC – toda je v tem morda tudi zrno resnice?
Presajeni organi ne trajajo večno
Presaditve organov nedvomno rešujejo življenja.
Napredek medicine in tehnologije pomeni, da presajeni organi v ljudeh delujejo vse dlje. Nekateri pacienti lahko živijo s presajenimi ledvicami že več kot 50 let.
Življenjska doba organa je odvisna od zdravja darovalca in prejemnika – ter od tega, kako dobro za prejeti organ skrbijo.
Kako dolgo zdržijo organi?
• Ledvica živega darovalca: 20–25 let
• Ledvica umrlega darovalca: 15–20 let
• Jetra: približno 20 let
• Srce: okoli 15 let
• Pljuča: približno 10 let
Toda vsaka operacija nosi resna tveganja. Poleg tega morajo prejemniki organov do konca življenja jemati imunosupresive, močna zdravila proti zavrnitvi organa. Ta imajo neželene učinke (na primer visok krvni tlak) in povečujejo tveganje za okužbe. Kljub zdravilom pa lahko pride do zavrnitve.
Smernice prihodnosti: organi po meri
Znanstveniki razvijajo organe brez tveganja zavrnitve, in sicer z gensko spremenjenimi prašiči. S tehnologijo, imenovano crispr, odstranijo nekatere prašičje gene ter dodajo človeške, da so organi združljivejši.
Prašiči so za to primerni, ker imajo organe podobne človeškim tako po funkciji kot po velikosti.
Gre za še zelo eksperimentalno področje: opravljeni so bili prvi posegi s presaditvijo srca in ledvice prašiča v človeka.
Oba pacienta sta pozneje umrla, a sta tlakovala pot razvoju ksenotransplantacije – presajanja živih celic, tkiv ali organov med različnimi vrstami.
Druga raziskovalna pot je gojenje novih organov iz lastnih človeških celic. Matične celice se lahko razvijejo v katero koli vrsto tkiva v telesu.
Čeprav popolnoma funkcionalnega človeškega organa še niso ustvarili, so znanstveniki vedno bližje.
• Leta 2020 so raziskovalci z UCL in inštituta Francis Crick zgradili človeško priželjc (ključen organ imunskega sistema) z uporabo matičnih celic in bioinženirskega ogrodja ter ga uspešno presadili v miši.
• V londonski bolnišnici Great Ormond Street so vzgojili človeške črevesne presadke iz pacientovih lastnih celic, kar bi lahko nekoč omogočilo osebne presaditve pri otrocih z odpovedjo črevesja.
Nesmrtnost? Ne ravno
Takšni dosežki imajo namen zdraviti bolezni in podaljšati kakovost življenja – ne pa zagotavljati nesmrtnosti ali podaljševati starost na 150 let. Čeprav organi rešujejo življenja, pa je znanost za zdaj še daleč od tega, da bi staranje lahko preprečili "za nedoločen čas", še piše BBC.
"Presaditve se ne slišijo kot privlačen način preživljanja upokojitve"
Profesor Neil Mabbott, strokovnjak za imunopatologijo z Inštituta Roslin na univerzi v Edinburgu, meni, da bi bila zgornja meja človeške življenjske dobe morda pri 125 letih.
Potrjeno najdlje živeča oseba je bila Francozinja Jeanne Calment, ki je živela 122 let in 164 dni. Od 21. februarja 1875 do 4. avgusta 1997.
Trenutno uradno najstarejša oseba na svetu je Ethel Caterham iz Velike Britanije, rojena 21. avgusta 1909. Stara je 116 let.
Po njegovih besedah je res, da je mogoče poškodovane ali obolele organe nadomestiti s presaditvijo, toda s staranjem postane naše telo precej manj odporno in manj sposobno spoprijemati se s fizičnimi obremenitvami.
Namesto da bi se osredotočali na podaljševanje življenjske dobe, bi se morali raje truditi za zdravje v letih, ki jih dejansko živimo.
Prof. Mabbott dodaja: "Živeti bistveno dlje, a trpeti zaradi številnih bolezni, ki spremljajo staranje, ter se iz bolnišnice v bolnišnico seliti zaradi novih presaditev tkiv – to se ne sliši kot privlačen način preživljanja upokojitve!"
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje