Menu Item
Občutki so normalni, saj čas vrnitve z dopusta za marsikoga predstavlja velik stres. Namesto dobre volje pa številni na delovno mesto prinesejo slabo počutje in zmanjšano storilnost.
Poslabšano razpoloženje, ki ga mnogi občutijo, ko se vrnejo s počitnic, pogosto spremljajo jeza, nespečnost, tegoba, glavoboli in pomanjkanje motivacije, za stanje nelagodja, ki ga občutimo, ko se vrnemo z dopusta, pa se je uveljavil izraz “podopustniška depresija”. O tem, kako se soočati s tovrstnimi čustvi ter kdaj je stanje resnično alarmantno, smo se pogovarjali z zdravnico in psihoterapevtko dr. Tino Bončina.
Je podopustniška depresija mit ali gre za resnično stanje?
Izraz “depresija” je na tem mestu neustrezen. Depresija je namreč dolgotrajno stanje, gre za bolezen, ki se razvija in potrebuje zdravljenje, če se le da, multidisciplinarno. Pri občutkih, ki jih doživimo ob povratku na delo, pa gre za kratkotrajno motnjo razpoloženja, ki lahko traja par ur, morda le eno popoldne, en dan ali več dni, redko cel teden. Gre torej za prilagoditveno motnjo, ki je ne smemo enačiti z boleznijo, kakršna je depresija.
Bi bilo torej bolj pravilno, če bi govorili o podopustniškem stresu?
Stanje bi lahko opisali kot akutno stresno reakcijo, zagotovo pa moramo pojma strogo ločiti. Sama sem poleg tega zagovornica izraza počitnice, saj nakazuje na to, da počivamo in se imamo fino. Izraz dopust pa izhaja iz tega, da nam nekdo nekaj dopusti, kar implicira drugačen pomen.
Zakaj je pomembno, da gremo na počitnice?
Na počitnicah večinoma vklopimo ego stanje svobodnega otroka. Takrat se sprostimo, zabavamo, raziskujemo, si napolnimo baterije. Nimamo veliko obveznosti, razen te, da se imamo dobro ter da si odpočijemo. Ko pridemo nazaj v vsakdanjik, pa imamo precej obveznosti, vezanih na delovno mesto, dom in gospodinjstvo. Ta prehod med zabavo in resnim življenjem oziroma med počitkom in obveznostmi je tisti del, ki nas spravi v stres. Vrženi smo v vsakdanjik in v rutino, se soočamo z obveznostmi, sodelavci, lovijo nas roki in službene dolžnosti. Nato smo jezni, razočarani in žalujemo za počitnicami.
Kakšni so simptomi, ki nakazujejo, da ne gre zgolj za motnjo razpoloženja, temveč za resno stanje?
Opozorilni znaki, v katere se je smiselno zazreti, nastopijo, če to stanje ne mine in smo jezni dlje časa. Če nam je grozno, da bomo zopet soočeni s sodelavci ali z delovnim okoljem in obveznostmi, potem se moramo vprašati, na kakšen način sploh delamo.
Do kdaj naj bi ti simptomi izzveneli?
Motnja razpoloženja traja nekaj dni, če pa smo tedne oziroma mesece razočarani nad delom in življenjem, potem se vprašajmo, kako živimo, kako delamo in kakšen odnos imamo do dela. Ljudje, ki so nezadovoljni v službi, kjer preživijo vsaj osem ur na dan, bodo težko preostalih osem ur srečni. Takrat je treba razmisliti o tem, ali je nastopil čas za spremembo.
Takrat se moramo torej vprašati, ali imamo pravi odnos do dela?
Tako. Načeloma naj bi nam delo prinašalo notranje zadovoljstvo. Če nekaj dobro opravimo, smo zadovoljni s seboj in z doseženim rezultatom. Če je z nami zadovoljna stranka, vodja, smo prispevali k skupini, nam to povzroči občutke izpolnjenosti in od tega se nahrani tudi duša. Če pa se samo izčrpavamo, pehamo za nečim, v kar ne verjamemo, in se ne čutimo del kolektiva, potem je nastopil čas za spremembo. Takrat se moramo vprašati, kdo smo in kaj bi si želeli od življenja.
“Življenje smo si optimizirali z vsemi možnimi pripomočki, zato da bomo imeli več časa. Več časa zato, da bomo lahko uživali in bolj zdravo živeli. Kaj pa smo s tem prostim časom naredili mi? Še več delamo, še več si naložimo ali pa s prsti drsimo po ekranih, se primerjamo z drugimi in gledamo, česa vsega nimamo.”
Bi bilo smiselno, da tudi na počitnicah vzdržujemo rutino, da bi bil potem prehod v vsakdanjik lažji?
Rutina je odlična stvar za vsakdanjik. Prihrani nam ogromno energije, saj stvari začnemo delati avtomatsko. Ali je smiselno implementirati rutino v vse vidike življenja, pa je individualna stvar. Na počitnicah je bistvenega pomena to, da v sproščenem okolju premislimo, kaj nas pravzaprav v vsakdanjiku moti ter kaj bi lahko spremenili, da bi se v okolje, ki nas izčrpava, vrnili motivirani. Katere rutine obdržati in katere na novo vzpostaviti, je smiselno premisliti ravno za časa počitnic.
Zasledila sem izsledke raziskave, ki ugotavlja, da se po poletnih in novoletnih počitnicah znatno poveča število zahtev za zakonske razveze. Je to še en pokazatelj poslabšanega popočitniškega razpoloženja ali razlog tiči kje drugje?
Ko imamo vsakdanje obveznosti, lahko s partnerjem živimo mimo drug drugega, saj je vsak ujet v svoje obremenitve. Veliko je tudi zatekanja v družbena omrežja in druge razvedrilne aktivnosti, tako morda sploh ne opazimo, da je odnos prazen. Ko pa smo kar naenkrat z nekom 24 ur, brez nekih usmerjenih pravil in z edinim vodilom, da moramo skupaj uživati, se lahko zgodi, da pari ugotovijo, da morda niso za skupaj. Do ločitev torej ne pride zaradi počitnic, temveč se na počitnicah, ko naj bi preživljali kakovosten čas drug z drugim, vse težave, ki so drugače prikrite z vsakodnevnimi motnjami, pokažejo in privrejo na plan.
Kako si lahko olajšamo povratek na delo oziroma se povsem izognemo podopustniškemu nihanju razpoloženja?
Če se le da, priporočam, da na počitnice ne odidete direktno iz službe, temveč pred tem uredite vse službene obveznosti, pospravite dom in se tako vrnete v čisto stanovanje ter na delu zaključite projekte in poskrbite, da se vaše stranke med odsotnostjo lahko na nekoga obrnejo. Ko se vrnemo, je prav tako priporočljivo, da ne gremo takoj nazaj na delo. Torej da pridemo v nedeljo ob polnoči domov, v ponedeljek ob sedmih vstanemo in smo ob osmih že na delovnem mestu. Tak trdi pristanek odsvetujem. Boljše je, če prispemo dan prej ter v miru opravimo obveznosti, si pred oči prikličemo spomine, postavimo spominke na mesto, kjer nas bodo lahko opominjali na lepe počitnice. Mehak pristanek na delo je vedno boljši. Če se dobro pripravimo in začnemo nežno, je motenj razpoloženja bistveno manj.
So kakšne osebe bolj dovzetne za nihanje razpoloženja po dopustu?
Ljudje, ki so zelo občutljivi na kritike, perfekcionisti in tisti, ki nimajo veliko samospoštovanja. Tisti, ki že tako težko prenašajo večje obremenitve, bodo tudi prehod na delo težje prenesli.
Je pandemična utrujenost vplivala na dojemanje dopusta?
Pandemična utrujenost je v Sloveniji še toliko bolj izrazita, saj smo izredno nezadovoljni s stanjem v državi. Če sem prej pojasnila, da se v odnosu pokaže kriza, ko partnerja več časa preživita drug z drugim, se je to pri nas pokazalo na ravni države. Vse, kar je bilo narobe že prej, je sedaj privrelo na dan in ljudje se oklepajo tega negodovanja. Kritiziranje je namreč naš narodni šport.
Poleg tega smo bili pred začetkom pandemije razvajeni, doživljali smo razcvet potovanj. Potovali smo hitro, poceni in vse je bilo dostopno brez velikih omejitev. Sedaj je nenadoma veliko omejitev, stanje pa je zelo nepredvidljivo.
Kako pa naj ravnamo med letom, da ne čakamo na dan D, ko odidemo na počitnice?
Pomembno je, da vemo, da si lahko tudi med tednom vzamemo čas in si privoščimo počitek. Vedno opozarjam, naj ljudje počitek planirajo tako natančno kot delo. Sreda popoldne bi bil lahko primeren dan za počitek, ker je sredi tedna. Če ležimo na terasi, gremo na sprehod, na piknik, lahko namenimo dve uri za pospravljanje ter nato uživamo v sadovih svojega dela, je to izjemnega pomena za vzdrževanje zdravja. Ljudje smo namreč tako storilnostno naravnani, da lahko počivamo šele takrat, ko vse naredimo. Ta pogoj pa seveda ni nikdar izpolnjen, saj nikdar ni vse narejeno. Lahko pa je narejeno dovolj in takrat se lahko nagradimo.
Je to značilnost Slovencev, da se ne znamo sprostiti?
To je simptom kapitalističnega neoliberalizma, ki narekuje, da je vsak zase odgovoren za to, kako uspešen je ter pravi, da bolj ko si utrujen, več si dosegel in si se bolje odrezal. To je povsem narobe, življenje smo si optimizirali z vsemi možnimi pripomočki, zato da bomo imeli več časa. Več časa zato, da bomo lahko uživali in bolj zdravo živeli. Kaj pa smo s tem prostim časom naredili mi? Še več delamo, še več si naložimo ali pa s prsti drsimo po ekranih, se primerjamo z drugimi in gledamo, česa vsega nimamo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje