Menu Item
Zgodovinarjem je uspelo obuditi najstarejši znani zvočni zapis. Glas izpred več kot 160 let poje staro francosko uspavanko.
Zvočni posnetki so danes nekaj tako vsakdanjega, da se večina ljudi ne sprašuje več, kako je mogoče zvok “ujeti” in ga narediti spet slišnega. Mogoče se še kdo spominja ali pa celo ima kasetofon ali kakšen drug “predpotopni” snemalnik.
Za izumitelja zvokovnega snemalnika po splošnem prepričanju velja Američan Thomas Alva Edison, ki je leta 1877 izumil fonograf. Naprava je omogočala zapis zvoka na voščene valje in ga potem spet predvajala – v tehnične podrobnosti se v tem članku ne bomo spuščali. V resnici pa Edison ni bil prvi, ki je napravo za snemanje zvoka izumil, le nadgradil jo je z možnostjo predvajanja posnetka in svoj izum tudi uspešno spremenil v tržno blago.
Že 17 let pred njim je pariški izumitelj Edouard-Leon Scott de Martinville patentiral napravo, ki jo je poimenoval fonavtograf. Ime izhaja iz sestavljenke besed “phono” (grško zvok), “auto” (latinsko sam) in “graf” (grško zapis, zapisati) – torej naprava, ki sama zapiše zvok. To je bila prva naprava, ki je lahko snemala dejanske zvoke, ki se širijo po zraku.
Na idejo za izdelavo naprave je Scott prišel, ko je nekoč urejal knjigo o anatomiji človeškega ušesa in začel razmišljati, ali bi lahko zvok “zapisali” na podoben način, kot to počne uho. Fonavtograf je zvok ujel v velik “lonec” in ga usmeril na občutljivo membrano, na katero je bila pritrjena merjaščeva ščetina. Ob zvoku je membrana zanihala, ščetina pa je nihanje “zapisala” na papir, premazan s sajami, tako da je v njem zapustila sled, nekakšno valovito črto. Zapis se je imenoval fonavtogram. V letih okoli 1860 je tako nastalo kar nekaj fonavtogramov in nekateri so se ohranili vse do danes.
Vendar pa je fonavtograf zvok samo “zapisoval”. Šele kasneje je nekdo prišel na idejo, da bi zapisane zvoke lahko tudi predvajali, in rodil se je Edisonov fonograf. Vse do leta 2008 pa, kolikor je znano, nihče ni poskusil predvajati tudi Scottovih fonavtogramov, piše Wikipedija. Skoraj 150 let po tem, ko so nastali, so namreč v pariških arhivih ameriški avdio zgodovinarji našli originalne zapise.
“To so bili zapisi zvočnih valov na papirju. Nekako tako kot seizmograf na papir zapiše potresne valove,” je za BBC povedal dr. Patrick Feaster, specialist za zgodovino zvočnih zapisov. To jih je napeljalo k razmišljanju, kako bi lahko zvoke izpred skoraj stoletja in pol ponovno obudili. Izkazalo se je, da lahko za to uporabijo sodobno računalniško opremo, ki omogoča pretvorbo slikovnega zapisa v zvok.
Marca 2008 se je Feaster ukvarjal s to ugotovitvijo in se nekoč vso noč ukvarjal z enim od fonavtogramov ter iskal načine, kako bi ga lahko predvajal.
“In potem ko je sonce naslednjega dne že vzhajalo, sem ga končno lahko slišal. Glas je povsem prepoznavno prepeval Au Claire de la Lune,” je povedal Feaster, ki je bil kasneje nominiran za grammyja za najboljši album z zgodovinskimi posnetki.
Najprej so mislili, da je na 20-sekundnem posnetku, ustvarjenem 9. aprila 1860, glas ženske ali otroka. Vendar so kasneje ugotovili, da so posnetek predvajali prehitro. Ko so ga predvajali v pravi hitrosti, se je izkazalo, da gre za moški glas, ki pesem poje zelo počasi. Skoraj zagotovo je to bil glas Scotta de Martinvilla, kar so razkrile tudi kasneje odkrite opombe in drugi posnetki. Kako je prvi znani glasovni posnetek slišati, lahko slišite v spodnjem posnetku.
Au Claire de la Lune, kar bi lahko prevedli V mesečini ali V Luninem soju, je francoska ljudska uspavanka iz 18. stoletja, katere avtor je neznan. Enostavno melodijo danes v francoskih glasbenih šolah uporabljajo kot vajo pri zgodnjem učenju igranja na inštrumente. Kako zveni original, pa lahko slišite v spodnjem posnetku.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!