Evropsko mesto, kjer lahko imaš kuhinjo v eni, kopalnico pa v drugi državi

V Evropi obstaja kar nekaj mest, ki stojijo na dveh straneh državne meje - podobno kot naša Nova Gorica in italijanska Gorica ali avstrijska Radgona in naša Gornja Radgona -, a večinoma so to sosednja mesta z jasno, neprekinjeno mejo med njima.

Če pa boste kdaj obiskali mesto Baarle-Nassau na Nizozemskem, se vam lahko zgodi, da boste že na kratkem sprehodu večkrat zašli na belgijsko ozemlje.

Lahko se vam zgodi tudi, da boste sedeli za mizo v restavraciji in pili pivo v eni državi, a ga po nesreči polili v drugo.

In morda boste spoznali prebivalce, ki kuhajo na Nizozemskem, se prhajo v Belgiji in gredo spat na Nizozemsko, njihovi otroci pa v Belgijo - vse v eni hiši.

Baarle-Nassau je namreč le nizozemski del dveh dobesedno prepletenih mest.

Drugi del je Baarle-Hertog, ki je pravzaprav skupek 22 belgijskih enklav, ki jih obkroža nizozemsko ozemlje.

Del nizozemskega ozemlja pa je tudi znotraj belgijskih enklav - takšnih, nizozemskih enklav je šest.

Zaradi tega je zemljevid obeh mest videti kot nekakšen mozaik.

Meja je označena tudi na ulicah in prepoznate jo lahko po belih križih na tleh, ki potekajo čez ulice, mimo ali čez gostinske vrtove, tudi v hiše.

Čudaško mejo je zarisala zgodovina

Čudaška meja je posledica dolge zgodovine srednjeveških zemljiških pogodb, fevdalnih zvestob in oblikovanja sodobnih držav.

Vse skupaj pa se je začelo v 12. stoletju, ko sta si ta prostor delili dve fevdalni družini: vojvode Brabantski, ki so povezani s sodobno Belgijo in gospodje Bredski, ki so povezani z območjem, ki je pozneje postalo Nizozemska.

Med obema družinama je v naslednjih stoletjih prišlo do številnih ozemeljskih zamenjav.

Ko je Belgija v 19. stoletju razglasila neodvisnost od Kraljevine Nizozemske, so poskušali čez to območje potegniti državno mejo.

A zakonodajalci so se kmalu soočili z nemogočo nalogo. Niso namreč mogli zarisati neprekinjene črte med obema občinama in posledično državama.

Ker prebivalci nobenega od mest niso želeli pripadati drugi državi, so se zakonodajalci odločili, da bodo na tem območju ohranili status quo (zatečeno stanje).

Ta ureditev je še desetletja povzročala zadrege, a se je sčasoma stabilizirala in danes deluje povsem mirno – razen, se šalijo domačini, ko Belgija igra proti Nizozemski v nogometu, piše portal IFL Science.

Vse odkar sta Belgija in Nizozemska članici schengenskega območja, pa zapletenih meja nihče več ne občuti.

Pomaga tudi to, da na obeh straneh govorijo nizozemsko in da si državi delita številne kulinarične navade: od krompirčka z majonezo do vafljev, piva in sira.

Razlike, ki ponujajo priložnosti

Kljub temu pa ta zapletena ureditev pogosto povzroča čudaške situacije – zlasti pri zakonodaji.

Po nizozemskem zakonu je nakup ognjemetov dovoljen le v dneh pred novim letom, medtem ko jih je v Belgiji mogoče legalno kupiti vse leto.

To pomeni, da trgovine v Baarle-Nassau večino časa ognjemetov ne smejo prodajati – medtem ko jih lahko kupci dobijo le nekaj korakov stran, v Baarle-Hertogu.

Na Nizozemskem je zakonita starost za pitje alkohola 18 let, v Belgiji pa lahko mladi zakonito kupijo pivo in vino že pri 16. Če torej nizozemski natakar zavrne skupino najstnikov, ti lahko prečkajo cesto in si na belgijski strani privoščijo kozarec piva.

V preteklosti so razlike v zakonih pomenile tudi, da so morale restavracije na nizozemski strani zapirati prej kot tiste v Belgiji.

A nekatere lokacije so si pomagale tako, da so preprosto prestavile mize gostov na belgijsko stran lokala.

Tudi razlike v davkih ustvarjajo priložnosti za lokalno čezmejno lovljenje ugodnih ponudb. Domačini tako pogosto prehajajo z enega konca mesta na drugega, odvisno od tega, kje je kaj cenejše.

"Gorivo je cenejše v Belgiji. Cigarete so cenejše v Belgiji. Hrana pa je običajno cenejša na Nizozemskem," je za AFP leta 2024 povedal domačin Ad Tuijtelaars, rojen in vzgojen v Baarlu.

"Evropa v malem"

Baarle so poimenovali kar "Evropa v malem", saj predstavlja zmes prepletenih kultur z dolgo zgodovinsko povezanostjo, ki danes (kljub nekdanjim sporom) sobivajo v večinoma harmoničnem sožitju.

Za nekatere je mesto postalo simbol Evropske unije sama po sebi, živa ponazoritev prednosti večje povezave med državami članicami.

"Imamo mesto z dvema narodnostma in menim, da bi tudi Evropa morala biti ena," je za AFP dejal 64-letni predavatelj Theo van der Veerdonk.

"Tukaj vidiš, da Evropa v resnici še ni enotna. In to se mi zdi škoda. Želim si več Evrope in več integracije – da bi bila Evropa tesneje povezana in boljša … Tukaj imamo dve občinski upravi, dve policiji, dve gasilski službi … in to je popolnoma noro," je še dodal.