Kako se piloti izognejo nevihtam – in kaj se zgodi, če jim ne uspe? (VIDEO)

V filmu Letalo iz leta 2023 z Gerardom Butlerjem v glavni vlogi se komercialno letalo znajde v hudi nevihti.

Temno vijoličasti nevihtni oblaki dušijo nebo. Letalo se strese in luči ugasnejo.

Turbulenca vrže nepripetega potnika čez kabino. Potem pa udar strele prekine napajanje letala in ga prisili, da strmoglavi na vojnem območju, kjer se zgodba filma zares začne.

V resnici so letalske nesreče med nevihtami izjemno redke, piše portal Popular Science – predvsem zato, ker piloti sploh redko letijo v nevihte.

"Nikoli namerno ne letimo v nevihto, ker so v nevihtah močne turbulence, pa tudi druge nevarnosti," pravi Patrick Smith, pilot in kapitan letala ter pisec bloga Ask the Pilot (Vprašaj pilota).

Kako piloti spremljajo nevihte?

Smith pojasnjuje, da izogibanje nevihtam vključuje tesno sodelovanje med meteorologi, kontrolo zračnega prometa in letalsko posadko, tako pred kot med poletom.

"Pred vsakim poletom prejmemo poročila in napovedi, ki kažejo, kje se lahko pojavijo nevihte," pravi.

"Če pa ste na 12-urnem letu, so informacije, ki jih imate na začetku, le pogojno koristne. Na kar se resnično zanašamo, so instrumenti in orodja s podatki v realnem času."

Radar in WAS - prva zaveznika pilotov

Piloti tako nenehno spremljajo radarsko sliko in sistem za izogibanje vremenskim vplivom (angleško: WAS/Weather Avoidance System), ki prikazujeta, kje so nevihte, kako visoke so, kako hitro se premikajo, smer, v katero se premikajo in druge podatke.

"Radar pošlje signal iz letala, ki se nato odbije od vode v oblakih in se vrne," pa pojasnjuje nekdanji pilot Tom Bunn. "Več vode pomeni močnejšo nevihto."

Slika na radarju pa nevihto prikazuje v več barvah. Zelena barva pomeni rob nevihte, ki ne predstavlja hujše nevarnosti, bolj nevarno območje predstavlja rumena barva, najbolj nevarno pa je obarvano rdeče, pojasnjuje Smith.

Drugi zaveznik - informacije drugih pilotov

Piloti so tudi v stalni zvezi s kontrolo zračnega prometa, ki jim omogoča tudi medsebojno komunikacijo.

"Kontrola lahko na določeni višini opazuje 20, 30 ali 40 letal," pravi Bunn. "Vsi so na isti frekvenci, slišimo se lahko. Če pride do turbulence, jo moramo naznaniti." 

Ta kombinacija radarja in izmenjave informacij omogoča pilotom, da spremljajo nevihte in razburkano ozračje do nekaj sto kilometrov pred seboj.

Nato lahko od kontrole zračnega prometa zahtevajo spremembo višine, da bi se izognili turbulenci, ali spremembo poti, da bi se izognili nevihti.

Večina letalskih družb priporoča, da piloti ostanejo vsaj 16 do 32 kilometrov oddaljeni od neviht, odvisno od njihove resnosti.

Letenje med nevihtnimi celicami in nad nevihtnim oblakom

Če pa v ozračju nastane več nevihtnih celic, ki med seboj niso zelo oddaljene, se piloti včasih odločijo, da bodo načrtovali pot skozi vrzeli med njimi, da ne bi preveč odstopali od načrtovane poti.

"Situacija v ozračju z nevihtami se lahko zelo hitro spreminja in lahko se znajdete na območju, kjer se nevihta premika ali preoblikuje na takšen način, da priporočena varnostna razdalja ni več mogoča," pravi Smith.

"V tem primeru sicer ne boste leteli v srce nevihte, ampak boste morda občasno trčili v njen rob."

Zato tudi letenje nad nevihtnimi oblaki ni priporočljivo.

Zgornji robovi nevihtnih oblakov lahko namreč segajo tudi do območja letenja, celo do višine 15 kilometrov.

In čeprav je letenje nad nevihtnim oblakom, ki ne sega do območja letenja, lahko mirno in varno, se nevihtni oblak lahko hitro razširi, zato je varneje leteti okoli nevihte kot nad njo.

Kaj, če se letalo vseeno znajde v nevihti?

"Najhujše, kar se lahko zgodi, je verjetno toča, ki na krilu naredi majhne vdolbine," pravi Bunn. "Vdolbine pa povzročijo, da krilo ni več tako učinkovito."

Močnejša toča lahko celo razpoka vetrobransko steklo letala, a velika večina škode zaradi toče na letalu lahko bolj skrbi lastnike zaradi stroškov popravila kot pa potnike v letalu.

Nevihte pogosto spremljajo tudi povečane turbulence, ki so lahko za potnike neprijetne in strašljive, redko pa nevarne.

Pilotov protokol je preprosto nastaviti avtopilota na optimalno hitrost prodiranja turbulence.

Zakaj se piloti izogibajo pristajanju v nevihtah?

Se pa piloti zaradi turbulenc izogibajo pristajanju med nevihto. Turbulence so namreč lahko nevarne le, če se pojavijo blizu tal.

Ena od posledic turbulenc nizko nad tlemi je strižni veter. "Ta predstavlja eno od velikih skrbi," pravi Smith. "Strižni veter je nenadna sprememba hitrosti in/ali smeri vetra, ki je lahko nevarna za letala na nizkih višinah."

Sodobna letala so sicer opremljena s sistemi za izogibanje strižnemu vetru, letališča pa imajo tudi sisteme za opozarjanje na ta pojav.

Če nad vzletno-pristajalno stezo zaznajo strižni veter, morajo letala bodisi krožiti nad letališčem in čakati na boljše razmere ali pa jih lahko preusmerijo na drugo letališče.

"Te odločitve se običajno sprejemajo med piloti in dispečerji na tleh," pravi Smith. "Na koncu je to sicer odločitev kapitana, v praksi pa gre za sodelovanje."

Kaj, če v letalo udari strela?

"To ni problem," pravi Bunn. "Pravijo, da v povprečno letalo strela udari dvakrat na leto." Strah, da bi strela uničila sisteme na letalu, je odveč.

Električni sistemi komercialnih letal so zasnovani tako, da prenesejo te udarce, imajo pa tudi rezervne sisteme, ki prevzamejo nadzor v redkih primerih okvare. 

Udarec strele v letalo je podoben udarcu v avto. Strela se preprosto "razlije" po površini. "Ljudem v avtomobilu strela ne naredi ničesar. Enako velja za letalo. Če letalo zadene strela, je vse, kar se zgodi, blisk in glasen hrup."