Menu Item
Tudi izkušeni popotniki se včasih znajdejo v zagati, ker ne poznajo običajev glede napitnin. Zato je CNN v pogovorih s popotniki in strokovnjaki za bonton poskušal ugotoviti, kaj trenutno pričakujejo v priljubljenih turističnih destinacijah.
Pravila, kdaj dati napitnino in kakšno, so po svetu zelo različna, piše CNN, ki je preveril, kakšna so pričakovanja storitvenih delavcev v krajih, ki jih obiskujejo turisti.
Če bi ta pričakovanja poskušali razvrstiti od najvišjih do najnižjih, bi na skrajna konca najverjetneje postavili Združene države Amerike in vzhodno Azijo. Medtem ko v ZDA storitveni delavci pričakujejo 20-odstotno napitnino, napitnin na Japonskem, Kitajskem, v Južni Koreji in Tajvanu sploh ni.
“Na Kitajskem račun pogosto prinesejo, še preden postrežejo hrano,” pravi Tom Marchant, lastnik luksuzne potovalne agencije Black Tomato.
Na Tajskem napitnine niso del kulture, a postajajo pogostejše, podobno je tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer je odločitev “v celoti diskrecijska”, vendar so 10-odstotne napitnine v restavracijah postale običajne.
Med azijskimi državami samo Indija izstopa kot kultura, kjer so napitnine uveljavljene, piše CNN.
Običaji v Evropi se spreminjajo
“Trenutno stanje glede napitnin v Evropi bi najbolj opisali z besedo ‘kaos’,” je za CNN povedal 60-letni Američan Roe, ki je konec lanskega leta obiskal devet severnoevropskih držav.
“Stara pravila ne veljajo več, za nova pa nihče ni zares prepričan, kakšna so,” je pojasnil in naštel razloge, zakaj se običaji spreminjajo: “ameriška kultura se vztrajno širi po svetu, vse več Američanov potuje v tujino, hkrati pa se zaradi tehnologije gotovina skoraj ne uporablja več.”
CNN ob tem poudarja, da je marsikje v Evropi cena storitve že všteta v račun. Na primer v Italiji, kjer naj bodo potniki pozorni na morebiten napis “servizio incluso”, svetuje CNN. Tudi sicer napitnina v Italiji ni pričakovana, so je pa delavci zelo veseli.
“Napitnine v Španiji niso razširjene in domačini jih redko dajo,” pravi Marchant. Popotnikom pa svetuje, naj v cenejših španskih restavracijah in barih pustijo dodatna dva evra ali tri, v dražjih pa naj znesku na računu dodajo od pet do 10 odstotkov.
Če ste v Združenem kraljestvu zadovoljni s storitvijo, je pričakovana od 10 do 15-odstotna napitnina, piše na spletni strani Scottish Tours. Morajo pa stranke vedno preveriti račun, saj restavracije zelo pogosto same dodajo 12,5 odstotka za postrežbo.
Postrežba ob točilnem pultu v Združenem kraljestvu ne narekuje napitnine. Medtem pa napitnine za taksiste niso nujne, a so na neki način pričakovane, saj so videne kot vljudne in taksisti so jih zelo veseli, piše CNN.
V Skandinaviji napitnine niso obvezne, jih pa pričakujejo in tudi zelo cenijo vodniki, vozniki in natakarji, je dejal Marchant.
V Franciji so napitnine sprejete kot “prijetno presenečenje”, je povedala strokovnjakinja za bonton Maryanne Parker.
So pa napitnine pričakovane v vzhodni Evropi.
Upoštevati običaje ali ne?
V ZDA so se zahteve v zadnjih letih še povečale, piše CNN. Po epidemiji, zaradi katere je storitveni sektor zelo trpel, se pričakuje 20-odstotna napitnina, prej pa je veljalo, da taksistom stranke plačajo vsaj 15 odstotkov dodatka in natakarjem 18 odstotkov ter da se doda po en dolar za vsako pijačo v baru in vsak kos prtljage v hotelu.
V Kanadi in Mehiki so običaji nekje med tistimi v Evropi in v ZDA. Na Karibih pa so napitnine “široko sprejete in pričakovane”, pravi Parker. “Radodarna napitnina pomeni tudi pomoč za lokalne skupnosti in družine. Mnoge otoke so prizadele naravne nesreče,” dodaja.
Izkušena popotnica Jenn Ciccarelli je ponudila splošen nasvet, ki bi lahko bil koristen vsaj za Američane. Daje namreč povsod enake napitnine, saj je s storitvami v tujini bolj zadovoljen kot doma. “V ZDA dajem 20 do 30-odstotno napitnino, ugotavljam pa, da so storitve v južni in srednji Ameriki ter v Evropi na višji ravni, zato v tujini dajem še raje,” je pojasnil.
Vendar ima tako ravnanje lahko škodljive posledice, opozarja strokovnjakinja za upravljanje podjetji in izkušena popotnica Brett Anitra Gilbert.
“Na Madagaskarju smo vozniku, ki je bil šest dni z nami 24 ur na dan, k 100-dolarskemu računu dodali 25 odstotkov,” je opisala svojo izkušnjo, “presenečeni smo bili nad tem, kako ga je to razveselilo. Ker sem spoznala, da smo storili napako, sem preverila povprečne plače v državi in ugotovila, da smo mu dali polovico minimalnega letnega dohodka.”
Takšne poteze lahko zaostrijo odnose med domačini, saj sprožajo konfliktno tekmovanje storitvenih delavcev za tiste stranke, v katerih že na videz prepoznajo priložnost za visoke napitnine, pojasnjuje.
Zato se sama poskuša držati lokalnih navad, je dodala.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje