Pijavke, olja in spoved: kaj so prvi vodniki svetovali srednjeveškim popotnikom?

Potovanje v srednjem veku ni bilo preprosto. Romarji, križarji in popotniki vseh vrst so se soočali s številnimi nevarnostmi: poleg fizičnih groženj so obstajale tudi različne bolezni, slaba prehrana in onesnažena voda ter različne nesreče.
Da so ohranili svoje zdravje, so morali biti srednjeveški popotniki zato precej ustvarjalni.

Eden posebej zanimivih medicinskih priročnikov za popotnike je "De regimine et via itineris et fine peregrinatium" (O režimu in načinu potovanja za popotnike), ki ga je napisal Adam iz Cremone v 13. stoletju za nemškega cesarja Friderika II., ki se je pripravljal na križarsko vojno, piše CNN.

Adam je cesarju priporočal puščanje krvi pred in nato redno med potovanjem, odvisno od volje in razpoloženja zvezd. Puščanje krvi je bilo ključno v srednjeveški medicinski praksi, pri čemer so uporabljali pijavke ali ostra orodja. Adam je v svojem besedilu kar 25 poglavij posvetil t. i. flebotomiji, ki se je naslanjala na tedanjo medicinsko teorijo o štirih telesnih tekočinah: krvi, rdečem žolču, črnem žolču in sluzi. Puščanje krvi naj bi odstranilo škodljive tekočine in vzpostavilo ravnotežje v telesu za zdravo potovanje.
Podal je tudi natančna navodila za razsoljevanje vode, prehrano (po možnosti domačo, z veliko sadja in zelenjave), velik pomen počitka in kakovostnega spanca ter redno kopanje. Griža je bila pogosta nevarnost na potovanjih, zlasti med križarji, in Adamov vodnik odraža univerzalno željo vseh popotnikov po ohranjanju zdrave prebave.

Popotniki so morali skrbeti tudi za zdravje svojih nog. V 13. stoletju je Vincent iz Beauvaisa svetoval uporabo obkladkov iz olj, zelišč in živega srebra za preprečevanje in zdravljenje žuljev, ki so pogosto pestili romarje na velikih razdaljah. Adam iz Cremone jim je priporočil, naj prilagodijo tempo hoje, zlasti na neznanih in neravnih cestah.

Takratni popotniki so nosili protistrup za kačje ugrize in pozorno poslušali nasvete, kako se ubraniti pred krokodili. Pred potjo so se spovedali grehov, prosili za blagoslov za zaščito lastnine in prtljage ter nosili s seboj amulete in talismane, za katere so verjeli, da zagotavljajo zdravje telesa in zaščito duše.