Menu Item
Hrvaški gostinci imajo tako imenovane paradajz turiste, kot jih posmehljivo poimenujejo, za grešne kozle, če prihodki v sezoni niso takšni, kot so načrtovali.
Zagotovo ste med počitnikovanjem na hrvaški obali srečali tuje in domače turiste, ki so na plaži grizljali sendviče s pašteto in paradižnikom, si od doma prinesli golaž, polnjene paprike ali kakšne druge jedi v loncih, domače salame, mineralno vodo ali gazirane pijače, – vse, da bodo na dopustu čim manj zapravili. Morda ste se jim naskrivaj posmehovali, morda ste bili sami med njimi.
Naši južni sosedi (pa tudi v Srbiji in drugih državah nekdanje Jugoslavije) takšne turiste posmehljivo imenujejo paradajz turisti. Ti so že leta stalna tema hrvaških turističnih delavcev, posebej letos, ko na vrhuncu turistične sezone še ni jasno, ali bo izpolnila pričakovanja. Vsi ponudniki turističnih storitev, razen nastanitvenih, ki niso zadovoljni z izkupičkom sezone, pogosto krivdo za slab zaslužek valijo na paradajz turiste, ki premalo zapravijo, in na pristojne, ki premalo naredijo, da bi na Hrvaško privabili bolj petične goste z debelimi denarnicami.
Paradajz turistom je v bran stopila spletna novinarka, blogerka in lastnica hrvaškega podjetja za vsebinski marketing SLADE Barbara Slade Jagodić, njeno razmišljanje pa je objavil portal zadovoljna.hr.
Začela je z nazadnje objavljenimi podatki Eurostata, ki kažejo, da si 28 odstotkov Nemcev ne more privoščiti enega tedna dopusta, prav tako pa morja ne bo videlo kar 42 odstotkov Hrvatov (Slovencev je takšnih nekaj manj kot 20 odstotkov, op. p.) “Tudi vsi naši stari paradajz turisti, Čehi, ne morejo na morje – 18 odstotkov jih nima dovolj denarja, da bi za teden dni nekam odrinili in uživali,” piše Slade Jagodić.
“Vsa čast, ker lahko pridete”
“Turistični delavci tarnajo nad paradajz turisti, ker malo zapravijo, mi pa želimo, da pri nas kupijo paradižnik za trikrat višjo ceno – v restavraciji. Ker ste paradajzar, če ne trošite za nič razen za prenočišča,” razmišlja Slade Jagodić.
Nekoč so bili to predvsem češki turisti, potem so jih zamenjali turisti iz Bosne in Hercegovine, ko so postali trn v peti mnogim gostincem, “zato se kot Dalmatinka slabo počutim, ko prebiram tovrstne izjave, in zato želim tako imenovanim paradajz turistom predati eno negostinsko sporočilo: “Kapo dol, ker lahko pridete, čeprav nimate veliko denarja.”
“Vsa čast, ker ste varčevali, da bi lahko s polnimi prtljažniki pripotovali in se namestili pri naših ljudeh, ki vam iz leta v leto računajo več za isti apartma z istimi davki. Zdaj bodo skočili v zrak: Elektrika je dražja! Res je, ampak ne za 150 odstotkov, kolikor ste povišali cene v zadnjih nekaj letih,” piše Slade Jagodić in dodaja, kako se lastniki namestitev hvalijo, da so turistom začeli ugašati klimatske naprave, kadar jih ni v apartmaju. “Če ste se prišli kopat, pa se kopajte še v lastnem znoju!” sarkastično dodaja.
Vsi, ki se zdaj pritožujejo, bodo “paradajzarji” pozimi
Potem pa postavi vprašanje: “Ali veste, kaj je najbolj smešno?” In odgovori: “Ti ljudje, ki se vam sedaj smejijo, bodo pozimi odšli na smučanje ter čez mejo v prtljažnikih prevažali sarme in fižol, da bi prihranili. Imajo pa srečo, ker se v zaprtih apartmajih ne vidi, da si paradajzar.
Na plaži jih takoj opaziš, nadaljuje hrvaška novinarka. “In ti gredo še posebej na živce lastnikom barčkov s hitro prehrano na plažah. In ti brezobrazni ljudje s seboj prinašajo tudi vodo, celo sok v hladilnih skrinjah in se na ta način izognejo plačilu 20 evrov koncesionarju. Na vsaki večji plaži lahko opazite vsaj 10 do 20 paradajz turistov, pa tudi vseh drugih 200 je zagotovo s seboj prineslo vsaj eno steklenico vode in kakšne kekse. To bi morali prepovedati!” sarkastično dodaja novinarka.
“Potrebujemo ‘kakovostne’ goste, ki bodo za pol litra vode plačali pet evrov, čeprav je tudi tista iz pipe dobra, in jedli patagonske lignje za 25 evrov. Mene pa je sram v imenu teh, ki goste zaničujejo,” dodaja.
“Postavite jim spomenik!”
“Sramotno je nekoga imenovati za paradajz turista, ker je ta turist k nam pobegnil z vsem, kar je premogel … Paradajz turisti so nam reševali sezone, ko nismo bili priljubljena destinacija. Konec koncev smo vsi odrasli grizljajoč nekaj na plaži. Takrat so si še vsi lahko privoščili en teden na morju. Včasih so iz Zagreba na morje s seboj nosili paradižnike, postrani pa smo gledali samo Čehe, ker smo od njih pričakovali, da se ne bodo vedli tako kot mi.”
“Danes je uspeh že priti na morje in plačati nastanitev. Skoraj polovica prebivalcev Hrvaške tega ne zmore. Spomenik postavite vsakemu, ki pride! In nikoli več ne recite, da premalo zapravi. Kajti nekaterim je tudi to preveč,” svoje pisanje zaključi Barbara Slade Jagodić.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje