Menu Item
Pomanjkanje žepov v ženski modi se lahko sprva zdi postranskega pomena, a kot je za CNN pojasnila avtorica in profesorica Hannah Carlson, za mankom nečesa tako preprostega stoji globlje sporočilo. "Gre za skupek zgodovinskih okoliščin, naključij in seksizma — prava popolna nevihta," je dejala.
“Všeč mi je tvoja obleka.” “Hvala, ne boš verjela, ima žepe!” – je pogost pogovor med ženskami. Tako redki, a zaželeni so v oblačila všiti žepi, da pritegnejo pozornost že s tem, da sploh obstajajo.
Spomnimo, koliko pozornosti je požela Dua Lipa na predlanskem dogodku Met Gala, ko je bila oblečena v vintage Chanelovo obleko v smetanasti barvi, roki pa je imela v žepih. Ali pa Emma Stone, ki je med praznovanjem 50. obletnice oddaje Saturday Night Live pretirano poudarjene žepke rdeče obleke Louis Vuitton napolnila s pokovko.
Zdi se, da so uporabni žepi nekaj samoumevnega pri vsakdanjih oblačilih, a realnost je daleč od tega. Obleke in krila so večinoma brez žepov, pri (ženskih) hlačah in suknjičih pa so ti pogosto presenetljivo majhni. Včasih gredo oblikovalci še korak dlje ter kupce oblačil jezijo z navideznimi žepi, ki so pravzaprav le plitki zavihek na kavbojkah ali suknjiču, pod njim pa ni nobene odprtine.
A povpraševanje po žepih je očitno. Na forumih in družbenih omrežjih se vselej znova zastavlja vprašanje: zakaj imajo moški več žepov kot ženske?
Če se vse skupaj zdi nekoliko seksistično, je to zato, ker tudi je, pravi Hannah Carlson, ki na Rhode Island School of Design predava o oblikovanju oblačil ter je tudi avtorica knjige Žepi: intimna zgodovina tega, kako stvari držimo blizu sebe (ang. Pockets: An Intimate History of How We Keep Things Close). Odkar so se žepki pojavili v modi, so ženske, kot pravi Carlson, “drugače opremljene” – kar pa lahko interpretiramo tudi kot simbol neenakosti med spoloma.
Pomanjkanje žepov v ženski modi se lahko zdi “zmotno”, saj so žepi na prvi pogled “nekaj preprostega in uporabnega”, je povedala v telefonskem pogovoru za CNN. “Mislim, da predmeti razkrivajo tisto, česar si ne upamo povedati na glas. Še vedno živimo v patriarhatu, in predmeti (v življenju) nastajajo v takih razmerah,” je dejala.
Od moških modnih torbic do amazonk
Ena najzgodnejših oblik žepov so bile torbice z vrvico, ki so bile sredi 16. stoletja všite v moške hlače. Pred tem so tako moški kot ženske svoje stvari nosili ločeno, običajno v navadnih, zunanjih torbah. “Dejstvo, da so imeli moški svojo modno torbico, pogosto pozabljamo,” pojasnjuje Carlson.
A z razvojem krojenja in pojavom po meri izdelanih oblačil za moške so žepi zares dobili svoj prostor v modi. Pri ženskah se to ni zgodilo. Še naprej so nosile torbice, privezane na pasove. Moška oblačila so medtem postajala vse bolj strukturirana in raznolika, z množico žepov, je dodala Carlson.
Kot je še ugotovila avtorica in profesorica, so bila za zares uporabne žepe v ženskem oblačilu potrebna stoletja. Pred tem so se morale ukvarjati tudi z žepi, prišitimi na krila, ter privezanimi žepi, ki so se zlahka odvezali. Ko so v 18. stoletju nekatere Francozinje in Angležinje začele nositi jahalne plašče z žepi, pa so jih poimenovali “amazonke” — po bojevnicah iz grške mitologije — in jih kritizirali zaradi njihovega “moškega” videza.
“Prava popolna nevihta”
Žepi so postopoma postali simbol pustolovskega, podjetnega ter posledično moškega duha, kar, kot piše CNN, dokazuje tudi množica predmetov, prilagojenih za prenašanje v žepu: žepni nož, žepna ura, žepna pištola … Po Carlsoninih besedah je bilo nošenje številnih predmetov pri sebi razumljeno kot znak iznajdljivosti — a ne pri ženskah.
Prenašanje preveč predmetov je bilo za ženske povezano z negativnimi konotacijami spola in družbenega sloja. Pri moških pa so žepi sprožali drugačne interpretacije, od spolne deviantnosti do uporniškega odnosa — kar je še dodatno utrjevalo predstavo, da gre za izrazito moški element. A v svojem bistvu so žepi predstavljali dodatno funkcionalnost oblačila, medtem ko naj bi bila ženska oblačila predvsem dekorativna. Te predstave so se utrdile v času razsvetljenstva, ko so se moški tudi odpovedali petam in bogatim okrasjem ter začeli nositi bolj resna, poenotena oblačila.
“Moška moda se je sistematizirala vsaj stoletje prej kot ženska,” je za CNN opozorila Carlson. Ker v ženski modi ni bilo tradicije žepov, so jih preprosto izpustili — namesto tega so se uveljavile torbice, ki so prerasle v celoten trg, namenjen shranjevanju ženskih stvari.
“Gre za skupek zgodovinskih okoliščin, naključij in seksizma — prava popolna nevihta,” je dejala.
Ženstvena vojaška uniforma
Današnje nezadovoljstvo glede žepov oziroma njihovega manka ni nič novega — pravzaprav so se zahteve po njih povezovale že z gibanjem za pravice žensk na prelomu 20. stoletja, ko so si ženske prizadevale za volilno pravico. Moški so lahko po ulici hodili “svobodni kot ptica”, ženske pa so bile obremenjene z nošenjem in prenašanjem svojih stvari, se je nekoč pritoževala aktivistka Elizabeth Cady Stanton.
A z modernizacijo ženske mode v 20. stoletju na Zahodu – ko so lahko uporabnice opustile tesne steznike in obsežna krila ter izbirale med širšim naborom krojev – so se žepi vendarle začeli malce bolj pogosto pojavljati tudi pri ženskih oblačilih. Vojni časi so te spremembe še pospešili, saj je vse več žensk potrebovalo praktična oblačila – vključno z žepi –, ko so vstopale na trg dela ali se pridruževale vojski.
Na straneh revij Vogue in Harper’s Bazaar so modni ilustratorji ustvarjali nove, ženstvene interpretacije žepov: žepi z neti, žepi v slogu denarnic na vrhnjih oblačilih, pa tudi žepi za teniške žogice. Leta 1940 pa je vizionarska modna oblikovalka Elsa Schiaparelli prelomno zasnovala večerno jakno z zlatim vezenjem in sprednjimi žepi “cash and carry”, ki naj bi nadomestili torbico ter omogočili uporabnici, da ima proste roke.
Kljub vsem spremembam so seksistični dvojni standardi glede žepov vztrajali, pogosto na povsem absurdne načine. Med drugo svetovno vojno je 150.000 prostovoljk ženskega vojaškega korpusa ZDA (ang. Women’s Army Corps), ki so služile v nebojnih vlogah, kot del uniforme nosilo predpisane usnjene torbice, njihova oblačila pa so imela le navidezne zavihke za žepe.
“Vojaški oblikovalci niso znali narediti uporabnega žepa za ženske; odstranili so prsni žep, ker naj bi bilo neprimerno, da si ženska seže v prsi,” je pojasnila Carlson. Ker so organizacijo pogosto zasmehovali v medijih in javnosti, “je morala biti uniforma videti čim bolj ženstveno”.
Prostor za želene predmete, ki je postal predmet želje
Po vojni in ob prizadevanjih drugega vala feminizma v šestdesetih letih so hlače postale širše sprejemljive tudi za ženske, a velikost žepov temu ni vedno sledila. Leta 2018 je spletna kulturna publikacija The Pudding izvedla primerjalno analizo ozkih in klasičnih kavbojk za moške in ženske ter odkrila očitne razlike: pri ženskih modelih je bilo pogosto nemogoče spraviti vanje osnovne osebne predmete ali celo roko uporabnice.
Razmah hitre mode je težavo le še poglobil, saj se pri zniževanju stroškov številni nepomembni detajli, kot so funkcionalni žepi, bodisi pocenijo ali povsem opustijo. Danes je ideja že trdno zasidrana: žepi so samoumevni pri moški modi, pri ženski pa nekaj odvečnega.
Modna industrija “predvideva, da bodo ženske nosile torbice, in noče vlagati dodatnega truda ali denarja”, pravi Carlson. Žepi tako še vedno veljajo za motnjo, saj oblikovalci pogosto dajejo prednost oblačilom, ki poudarjajo obline ženskega telesa — na račun prostora za shranjevanje. Žepi se sicer počasi vračajo tudi med ženski tekstil, njihova zgodovinska redkost pa jih dela nekaj prav posebnega, gre namreč za prostor za shranjevanje želenih predmetov, ki je sam postal predmet želje.
Za CNN Style piše Jacqui Palumbo
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje