
Čeprav tehnologijo izdelovanja jedrskega orožja poznamo že dobrih 80 let, je število držav s tem orožjem presenetljivo majhno. Zakaj?
16. julija 1945 je v puščavi Nove Mehike potekal preizkus s kodnim imenom "Trinity" ("Trojstvo"), ki je spadal med verjetno najstrožje varovane skrivnosti v zgodovini.
Ob 5.30 zjutraj po lokalnem času je v siloviti eksploziji, eni najmočnejših, kar ji je bilo človeštvo kdaj priča, razneslo okoli 3,6 tone težko kroglo s premerom okoli 1,5 metra, ki so ji nadeli ime "gadget" ("naprava").
To je bila prva eksplozija atomske bombe.
Od tedaj bo v kratkem minilo 80 let. Tako dolgo pa poteka tudi "jedrska tekma", ki se je začela trenutek za tem, ko je svet izvedel, da imajo Američani orožje, ki ga nima nihče drug in ki je močnejše od kateregakoli orožja, ki ga je dotlej ustvaril človek.
Vojaki in politiki so takoj prepoznali, v čem je prava moč bombe.
Takšno orožje ali grožnja z njim lahko "prepreči ali ustavi vse vojne". A če je tega orožja preveč, lahko njegova uporaba sproži "vojno vseh vojn", ki lahko uniči človeštvo in edini planet, na katerem to človeštvo živi.
Prav zaradi moči odvračanja jedrsko orožje želi imeti mnogo držav, prav tako mnogo držav pa jim to poskuša preprečiti. Zato vsaka država, ki ima jedrsko orožje ali si zanj prizadeva, prav zaradi njegove moči vnaša precejšen nemir v svetovno skupnost.
Zaradi spoznanja o grožnji, ki jo predstavlja jedrsko orožje, so države članice OZN 1. julija 1968 sprejele Sporazum o neširjenju jedrskega orožja.
Ta je začel veljati leta 1970, ko ga je podpisalo zadostno število držav.
Trenutno je podpisnic sporazuma oziroma pogodbenic 191, med njimi vse uradno priznane "jedrske države" – ZDA, Rusija, Kitajska, Združeno kraljestvo in Francija.
Indija, Pakistan in Izrael sporazuma nikoli niso podpisali.
Severna Koreja ga je podpisala leta 1985, a je leta 2003 od sporazuma enostransko odstopila.
Prav v teh dneh smo priča poskusu Izraela (ob pomoči Združenih držav Amerike), da bi ustavil Iran pri domnevnem razvoju jedrskega orožja. Čeprav to kategorično zanika, si Iran po prepričanju obeh držav že dolgo prizadeva razviti atomsko bombo.
O tem smo pisali v članku Kaj vemo o iranskem jedrskem programu in kako blizu je izdelavi atomske bombe?
Držav z jedrskim orožjem je relativno malo
Medtem ko so se vsa druga orožja, ki bi lahko predstavljala prednost v vojskovanju, relativno hitro razširila, je držav, ki posedujejo najmočnejše, jedrsko orožje, presenetljivo malo.
Le osem je takih, ki to priznajo (ZDA, Rusija, Kitajska, Francija, Združeno kraljestvo, Indija, Pakistan in Severna Koreja), in ena, ki ga po mnogih virih verjetno ima, ampak to skriva (Izrael).
Zakaj je torej jedrskih držav tako malo?
Razlog se skriva v tem, da čeprav osnovni sestavni deli te tehnologije niso več skrivnost, razvoj jedrskega orožja še vedno predstavlja znanstveni in inženirski izziv, piše portal Live Science.
Problem bogatenja urana in pridobivanja plutonija
Velik del težav izhaja iz pridobivanja kemičnih elementov, ki se uporabljajo v teh orožjih za ustvarjanje eksplozije, je za Live Science pojasnil Hans Kristensen, direktor projekta Nuclear Information pri Federaciji ameriških znanstvenikov.
Osnovni element, ki je potreben za jedrsko bombo, je uran, najtežji od naravnih kemičnih elementov, ki je tudi radioaktiven. Prav radioaktivnost pa je osnova procesa jedrske reakcije, fisije, v kateri jedra uranovih atomov razpadejo, pri čemer se sprosti ogromno energije.
Razpad enega jedra sicer ne sprosti veliko energije, hkratni razpad milijard in milijard jeder v relativno majhni količini urana (verižna reakcija) pa je lahko katastrofalen.
Težava je, da uran obstaja v več oblikah (izotopih), ki niso vsi primerni za fisijo. Najbolj "fisibilen" je izotop, imenovan U-235. In tega izotopa je v uranovi rudi sorazmerno malo – med tisoč uranovimi atomi je le 7 atomov U-235.
Da bi pridobili večje količine urana 235, morajo uran "obogatiti", tako da vsebuje več urana 235.
"Eden od načinov za obogatitev urana je, da ga pretvorimo v plin in zelo hitro vrtimo v centrifugah," je povedal Zerphy. "Zaradi razlike v masi med U-235 in U-238 se izotopi ločijo in lahko izločimo U-235."
Za funkcionalno jedrsko orožje potrebujejo uran, ki vsebuje nad 90 odstotkov U-235.
Najzahtevnejši del tega procesa, ki lahko traja tedne ali mesece, pa je kemična transformacija samega elementa, saj zahteva veliko energije in specializirano opremo.
Bogatenje urana pa je tudi nevarno početje, saj se pri njem lahko sprošča uranov heksafluorid (UF₆), zelo strupena snov, ki lahko ob vdihavanju poškoduje ledvice, jetra, pljuča, možgane, kožo in oči.
Še boljši za uporabo v jedrskem orožju kot U-235 je plutonij. Ta je prav tako "fisibilen" in celo lažji od urana, težava pa je, da ta element v naravi ne obstaja. Pridobimo ga lahko le kot stranski produkt reaktorjev v jedrskih elektrarnah na uranovo gorivo.
In tudi proizvodnja tega elementa je zahtevna in povezana z mnogimi varnostnimi tveganji. Eno od takih je, da bi nehote proizvedli preveč plutonija in dosegli točko, ko bi se sprožila fisija, ki je ni več mogoče nadzorovati in bi odjeknila eksplozija.
Da se to ne zgodi, morajo znanstveniki ustvariti manjše količine fisibilnih elementov, ki so ločeni med seboj. Jedrsko orožje pa je zasnovano tako, da v bombo vstavijo manjše količine U-235 ali plutonija, ki so med seboj ločene, skupaj pa jih je dovolj, da se sproži verižna reakcija.
V bombi je mehanizem, ki v določenem trenutku te manjše količine združi. V tako zelo kratkem času nastane tako imenovana "super kritična masa" fisijskega materiala v zelo majhnem prostoru.
"To povzroči eksponentno povečanje števila fisij, ki se skoraj v hipu širijo skozi material – verižno reakcijo, ki se konča z eksplozijo," pojasnjuje Zerphy.
Po drugi svetovni vojni so razvili še eno vrsto jedrskega orožja, ki pa temelji na drugem fizikalnem procesu, fuziji ali zlivanju atomskih jeder.
V osnovi gre za fisiji nasprotno jedrsko reakcijo, ki v naravi poteka v zvezdah (tudi Soncu), kjer se atomi vodika zlivajo, pri čemer nastajajo atomi helija in drugih, težjih elementov.
To fuzijsko orožje, ki mu pravijo tudi "termonuklearno orožje", je še močnejše od fisijskega.
Vendar pa za svoj začetek potrebuje fisijsko eksplozijo, ki sproži sekundarno in še močnejšo fuzijsko reakcijo.
Torej v vsakem primeru potrebujemo obogateni uran in/ali plutonij, če želimo imeti termonuklearno orožje.
Problem testiranja
Recimo, da država, ki želi imeti jedrsko orožje, uspe pridobiti dovolj U-235 in/ali plutonija za njegovo izdelavo. Kaj zdaj?
Jedrsko orožje je treba tudi preizkusiti, da ugotovijo, ali deluje oziroma bo delovalo po pričakovanjih, če ga bodo uporabili.
Prvi preizkusi, kot je bil projekt Trinity, so potekali na posebnih poligonih, v okolici katerih ni bilo ničesar, kar bi lahko uničili ali poškodovali, ali naseljenih območjih – v ameriških in ruskih puščavah, Kazahstanu ali na atolih v Tihem oceanu, ki so dovolj oddaljeni od ostalega kopnega.
Kasneje pa so se poskusi preselili pod zemljo.
Takšna izolacija je bila potrebna tudi zaradi jedrskega sevanja, ki nastane ob eksploziji in katerega širjenje je težko nadzorovati, seveda pa tudi zato, da drugi testnih eksplozij ne opazijo takoj.
Danes sicer v ZDA jedrsko orožje "preizkušajo" v računalnikih s pomočjo modelov oziroma simulacij, ki temeljijo na spoznanjih iz preteklih poskusov.
Kako to počnejo druge jedrske sile, ni natančno znano. Vsi zadnji jedrski poskusi, ki so omenjeni v zgornji tabeli, so bili podzemni. Indija, Pakistan in Severna Koreja so vse znane poskuse izvedli pod zemljo.
Spodnji videoposnetek je časovno zgoščen posnetek vseh znanih jedrskih eksplozij od leta 1945 do 1998 – vključno z eksplozijama atomskih bomb, vrženih na Hirošimo in Nagasaki.
POSEBNI VIDEO: Trgovina z ljudmi v Sloveniji
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje