Zakaj je prav italijanski "gelato" tako poseben?

PROFIMEDIA

Ste si na verjetno zadnji vroč dan letošnje jeseni že privoščili sladoled? Vabimo vas, da se z nami podate v sosednjo Italijo na znameniti "gelato", raziščete njegove skrivnosti in zgodovino ter ugotovite, kaj je na njem tako posebnega, da bi ga Italijani uvrstili na seznam Unescove kulturne dediščine.

Ob omembi naše zahodne sosede Italije se vam v glavi zagotovo poraja mnogo najrazličnejših asociacij. Kultura, umetnost, moda, znanost, zgodovina, pa seveda hrana in sladice. Vsi, ki ste se v Italiji že posladkali s pravim “gelatom”, kot mu pravijo, boste zagotovo pritrdili, da je sladoled v Italiji svojevrstna izkušnja, ki je ne gre zamuditi.

Za Italijane pristen italijanski sladoled še zdaleč ni zgolj še ena sladica na meniju. “Gelato” je institucija in je del kulture, del nacionalne identitete, pišejo na N1 Srbija. Mnoga društva si v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo prizadevajo, da bi sladoled priznali kot del Unescove kulturne dediščine. Med drugim pa so celo izrazila resno željo, da se 1. junij prizna za “italijanski dan sladoleda”.

Izraz “gelato” izvira iz latinske besede in pomeni “zamrznjen”, po definiciji pa gre za obrtniški izdelek, značilen za italijansko gastronomijo, ki se razlikuje od običajnega sladoleda iz drugih držav. “Gelato” naj bi bil edinstven na svetu, saj se njegovi tradicionalni recepti prenašajo iz roda v rod.

Od klasične antike do francoskih plemičev

Zgodovina sladoleda sega v klasično antiko, ko so različna ljudstva začela izdelke, kot sta mleko in sadje, shranjevati na ledu. Rimljanom je uspelo razviti napredne tehnike konzerviranja hrane ter popularizirati osvežilno mešanico ledu in sladkorja ali medu in sokov, ki so jo hranili pod zemljo.

Stoletja pozneje so italijanska mesta svoj razcvet doživela v času renesanse in takrat so se plemiči navduševali nad izdelkom, pripravljenim iz mleka, smetane in jajc. Tako se je rodil pravi “gelato”. Iz slaščičarn v Firencah je sladoled pripotoval vse do francoskega dvora in prevzel tudi tamkajšnjo plemstvo. Kot bi mignil, je nova slaščica postala predmet poželenja celotnega evropskega plemstva.

Kulinarični simbol Italije

Italijanski proizvajalci sladoleda pravijo, da uporabljajo izjemno sveže izdelke in se držijo tradicionalnih proizvodnih metod, še pišejo na N1 Srbija. Claudio Pica, generalni sekretar italijanskega združenja proizvajalcev sladoleda, poudarja, da je sladoled eden od treh okusov njihove države. Poleg pice in špagetov je to tretji kulinarični simbol Italije, pojasni.

Italija ima po njegovih besedah najboljše slaščičarne, najboljše sestavine, pa tudi najboljše stroje za izdelavo sladoleda.

V mestne četrti Rima po najboljši sladoled

Paolo Costantini je šef kuhinje v svoji prodajalni sladoleda v Montiju, zgodovinski četrti v Rimu, ki jo vodi že več kot 30 let. Je tudi eden izmed italijanskih ambasadorjev sladoleda, ki dnevno v svoji trgovini proizvede vsaj 100-120 kilogramov sladoleda. Za sladoled pa pravi, da v življenje ljudi prinaša zadovoljstvo, starejše meščane pa vrača v mladost.

V čem je skrivnost njegovega sladoleda, so ga vprašali. “Vedno uporabljamo sveže izdelke. Skrbno izbiramo surovine: smetana, mleko in sladkor. Sadje je popolnoma naravno,” je odgovoril in dodal, da za izdelavo uporabljajo 75-odstotni sadni sok.

Na drugi strani Rima, v četrti Trastevere, svoj sladoled pripravlja še en mojster. Eugenio Morone. Ta je zagovornik ročno izdelanega sladoleda, za katerega je nujno dobro poznavanje surovin in italijanske tradicije izdelave sladoleda, pripoveduje.

V njegovi slaščičarni gre sladoled v promet tako poleti kot pozimi. “Imamo različne okuse. Trenutno imamo fige, začeli bomo s slivovim sladoledom. Izdelujemo sezonsko svež, preprost sladoled s sadnimi kremami, ki so ljudem všeč, kot so na primer datlji, grozdje in jagode,” je dejal Morrone.