Zakaj pozabljamo stvari, o katerih smo ravnokar razmišljali?

Foto: PROFIMEDIA

Z namenom ste prišli v sobo, a ob vstopu niste več vedeli, zakaj. Nekaj ste želeli povedati, a ko odprete usta, ne veste več, kaj. Zakaj se to zgodi in ali lahko to preprečite?

Zagotovo se vam je že zgodilo.

Neko stvar potrebujete, na primer škarje, zato odidete do prostora, v katerem jih hranite. A ko vstopite v prostor, nenadoma ne veste več, zakaj sta tja prišli oziroma kaj iščete. Ali pa: želeli ste nekaj povedati, ko pa ste odprli usta, ste nenadoma ugotovili, da nimate pojma, kaj boste rekli. Ta “kratki stik” v naših možganih ni nekaj neobičajnega in ne kaže, da postajate dementni ali da je z vašimi možgani “nekaj narobe”. Je pa lahko malce nadležno, ko se zgodi. Zakaj nastane kratki stik? Da bi to razumeli, je treba nekaj malega vedeti o tem, kako človeški spomin deluje.

Žongliranje v možganih in izpuščene žoge

V grobem lahko spomin razdelimo na tri vrste: kratkoročni, dolgoročni in delovni spomin.

Dolgoročni spomini so široka, večplastna kategorija spominov, ki vključujejo znanje, izkušnje in veščine, shranjene v možganih za daljša obdobja – od nekaj ur do celotnega življenja. Kratkoročni in delovni spomin sta med seboj povezana, misli v njiju pa ostanejo prisotne le nekaj sekund ali minut. Lahko bi rekli, da kratkoročni spomin “spomine zbira”, delovni pa jih poskusi urediti – recimo tako, da nalogo, ki smo si jo zadali, končamo.

Delovni spomin je kot “skicirka zavestne misli”, je za Live Science povedal Earl K. Miller, profesor nevroznanosti na Tehnološkem inštitutu Massachusetts (MIT). Vsak drobec novih informacij, notranji dialog in senzorični vnos potujejo skozi delovni spomin in prav nekatere značilnosti delovnega spomina verjetno pojasnjujejo, zakaj te misli pozabimo.

Prvič, delovni pomnilnik ima zelo omejeno zmogljivost.

Psihologi ocenjujejo, da lahko ljudje v svojem delovnem spominu zadržimo le približno štiri do sedem “kosov” informacij – kot so črke, besede ali besedne zveze, imena, stvari, čas … Namesto da bi se vseh teh “delčkov” zavedali hkrati, možgani skakljajo od enega do drugega, zaradi česar je bolj verjetno, da se eden od teh kosov pri tem izgubi, je pojasnil Miller.

Drugič, možgani hitro izbrišejo nepomembne stvari iz delovnega spomina in tako naredijo prostor za nove informacije. Ta proces teče neprestano. Hkrati delajo tudi selekcijo in pomembne stvari prenašajo v dolgoročni spomin. Če ni prenosa kratkoročnega spomina v dolgoročnega, določeni spomini kmalu izginejo iz zavestnega razmišljanja.

Naši možgani tudi niso sposobni večopravilnosti (multitaskinga), zato “žonglirajo” z različnimi deli iz delovnega spomina in si jih prizadevajo urediti v koherentne misli ali razporediti po pomembnosti in podobno. To urejanje nadzoruje prefrontalni korteks možganov, del možganov takoj za čelom, ki je vpleten v kompleksno učenje, odločanje in sklepanje. To pa zahteva zavestno delovanje in pozornost. Če se osredotočimo samo na eno od misli, ki švigajo v delovnem spominu, ali pa se naša pozornost preusmeri na nekaj novega, možgani izgubijo sled za preteklimi mislimi. Lahko bi rekli, da možgani “izpustijo eno od žog” in žonglirajo s preostalimi. Škarje iz prvega odstavka so primer takšne “izpuščene žoge”.

Verjetnost, da možgani “izpustijo žogo” iz delovnega spomina, je večja, ko so zaspani ali delujejo pod vplivom alkohola ali drog ali pa so poškodovani. Tudi starost je eden od dejavnikov. Kot je dejal Miller, funkcionalnost delovnega spomina doseže vrhunec v 20. in začne upadati v srednjih letih.

Kako preprečimo prepogosto uhajanje misli?

Ali lahko uhajanje misli iz glave preprečimo ali ustavimo? Do neke mere lahko.

Ena pomembnih stvari je, da se izogibamo večopravilnosti – torej da ne razmišljamo o več stvareh naenkrat. “Ko mislite, da opravljate več nalog, v resnici žonglirate z mislimi, žongliranje pa poveča verjetnost pozabljanja,” je pojasnil Miller.

Pomaga pa tudi ponovno ustvarjanje konteksta, je dejala Susanne Jaeggi, profesorica psihologije na Northeastern Universityju. Če vzamemo primer škarij iz prvega odstavka, to pomeni, da se vrnete v sobo, v kateri ste bili prej, ali to storite v mislih in se poskušate spomniti, na kaj vse ste mislili v sobi ali kaj ste tam počeli. Ti namigi lahko možganom dajo dodatno spodbudo, da sežejo nekaj sekund nazaj v delovni spomin in prikličejo misel, preden v celoti izgine.