Menu Item
Nekatere serije smo pogledali že ničkolikokrat, pa si jih bomo ob naslednji priložnosti znova predvajali. Zakaj se vedno znova vračamo k tem serijam ali filmom? Kaj to pove o nas samih in ali je s tem kaj narobe? Nevroznanost ima odgovore za kronično obsedenost s priljubljenimi serijami.
Pisarna (ang. The Office), Prijatelji (ang. Friends), Kriva pota (ang. Breaking bad), Igra prestolov (ang. Game of Thrones) … vsi imamo serijo, katere vsebino poznamo tako rekoč na pamet, pa si jo bomo ob dolgem zimskem popoldnevu vedno znova predvajali.
Zakaj nas nekatere serije oziroma filmi tako privlačijo in kaj o ponovnem spremljanju serij pravi nevroznanost?
Čeprav so odnosi, ki jih ustvarimo s priljubljenimi liki v serijah, enostranski, so zelo resnični. V nas lahko vzbudijo občutek pripadnosti, zmanjšajo osamljenost ter nas tako vedno znova prikujejo pred zaslone, poroča Guardian.
Veselje, hrepenenje in žalost. Ponoven ogled serije v nas prebudi med sabo nasprotujoče si občutke. To grenko-sladko kombinacijo pa imenujemo nostalgija.
V 17. stoletju so psihologi z izrazom nostalgija opisovali domotožje švicarskih vojakov, danes pa jo razumejo kot ščit pred tesnobo in grožnjami, ki v ljudeh prebudi dobro počutje. Gre za nekakšno fikcijo, h kateri se ljudje vračamo, saj z njeno pomočjo pobegnemo pred resničnim svetom. Nostalgično spremljanje serij in filmov nas popelje v varen kraj, ki ga poznamo in za katerega vemo, da nam bo všeč.
Nostalgično vračanje k serijam je bilo še posebej razširjeno v času pandemije covida-19. Leta 2020 je bila ameriška različica serije Pisarna najbolj predvajana vsebina leta. To je bilo sedem let po tem, ko je na male zaslone prišel zadnji del serije. Raziskava časopisa Radio Times, ki jo navaja Guardian, pa je ugotovila, da si je med zaprtjem zaradi pandemije 64 odstotkov ljudi ponovno ogledalo svojo priljubljeno serijo, od tega jih je 43 odstotkov gledalo nostalgične serije in oddaje.
Zakaj ravno takrat? Nenadoma smo se znašli v neznani situaciji, občutek tesnobe pa nas je spremljal na vsakem koraku. Po eni strani smo imeli več časa, po drugi smo hrepeneli po varnosti. Mnogi so varnost našli v ponovnem ogledu serije.
Ko smo na zaslonu zagledali poznan obraz priljubljenega filmskega lika, smo vsaj za trenutek začutili, da imamo stvari pod nadzorom. V nasprotju s svojo prihodnostjo smo vedeli, kako se bo življenje glavnih likov odvilo. Mirnost in predvidljivost dogodkov v seriji sta simbolizirali gotovost, po kateri smo v resničnem življenju hrepeneli.
Nevroznanost je jasna. Nostalgija nas prevzame, ko se trenutni občutki ujemajo s preteklimi čustvi in izkušnjami. V telesu se sprosti dopamin, nekakšen sistem nagrajevanja, ki sodeluje pri uravnavanju čustvenega doživljanja in motivacije. S pritiskom na gumb za predvajanje serije se na neki način samodejno sprožijo pretekle pozitivne izkušnje, ki se odvrtijo v naših možganih. Tako uravnavamo svoje razpoloženje in dvignemo motivacijo.
Nostalgija črpa iz izkušenj, ki so zapisane v našem spominu. V televizijskih oddajah, ki si jih ponovno ogledamo, pa se zrcalijo naše vrednote, okus in pretekla življenjska obdobja.
Nostalgija je zapisana tudi v DNK televizije, programski vodje pa vedo, da si ljudje ne predstavljamo božičnih praznikov brez določenih serij in filmov. Podobno to na primer velja za gledališča ali operne hiše. V ljubljanski operni hiši tako ne mine december, da na odra ne bi postavili Hrestača, vsako leto pa so karte hitro razprodane.
Božični filmi in predstave simbolizirajo božične praznike ter občutke, ki jih z njimi povezujemo. Prav tako se ob ponovnem ogledu lahko ponovno povežemo s svojimi preteklimi jazi, v kaotičnem prazničnem vzdušju pa pred zasloni ali v gledališki dvorani najdemo predvidljivost, domačnost in umirjenost.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!