Menu Item
Če ste že kdaj poskušali zmanjšati vnos ogljikovih hidratov ali pa se morda odločili, da opustite kruh, testenine ali mamljivo pecivo, ste verjetno ugotovili, da to ni tako enostavno. Morda ste mislili, da vam manjka volje, a razlog bi lahko bil drugje – v naših genih.
Nedavna študija, objavljena oktobra 2024 v znanstveni reviji Science, kaže, da naša ljubezen do škrobnatih živil morda sega več kot 800.000 let v preteklost.
Raziskovalci so sledili genom, ki uravnavajo našo sposobnost prebavljanja škroba, in prišli do nekaj zanimivih odkritij o genu AMI1. Več kopij tega gena pomeni več amilaze – encima, ki razgradi škrob v sladkor in nas tako še bolj “navleče” na uživanje v hrustljavem kruhu.
Starodavna obsesija
Zakaj je gen AMI1 tako pomemben? Znanstveni članek pojasnjuje, da ni odgovoren le za razgradnjo škroba, temveč tudi za okus škrobnatih živil. Ko ugriznemo v rogljiček ali kos sveže pečenega kruha, pravzaprav aktiviramo nekaj, kar je v nas že od pradavnine.
Lovci-nabiralci, naši predniki, ki so tavali po Evraziji pred začetkom poljedelstva, so imeli v povprečju od štiri do osem kopij gena AMI1. Ta genetska zasnova jim je olajšala prebavo škroba v času, ko so za preživetje potrebovali vsako kapljico energije. Tako se je že takrat rodila naša ljubezen do ogljikovih hidratov.
Kaj to pomeni za ljubitelje ogljikovih hidratov
Če menite, da tudi stroga dieta ne more zatreti vaše želje po pecivu, je možno, da so vaši geni preprosto evolucijsko programirani, da preživijo s škrobom.
Tisti z več kopijami gena AMI1 imajo verjetno boljšo sposobnost prebave škroba in lahko iz njega pridobijo več energije, kar je njihovim davnim prednikom dalo evolucijsko prednost.
Ta raziskava bi lahko dodatno osvetlila našo presnovo in razkrila, zakaj se nekateri preprosto ne morejo odreči ogljikovim hidratom.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje