Menu Item
Ste se kdaj vprašali, zakaj se kazalci na uri vrtijo v desno – torej v smeri, ki jo danes imenujemo kar "v smeri urinega kazalca"?
Danes se smer vrtenja kazalcev zdi samoumevna. A ta “naravna” smer je pravzaprav kulturni konstrukt, ki izhaja iz zgodovinskih in geografskih okoliščin. Točneje iz časov, ko so čas merili s pomočjo gibanja sonca po nebu oziroma sence po zemlji.
Prvo znano ljudstvo, ki je čas merilo s sončno uro, so bili Egipčani. Kolikor vemo, so jih začeli uporabljati okoli leta 1500 pred našim štetjem, verjetno pa že prej.
Prve sončne ure so predstavljale v tla zabite palice ali koli, ki so metali senco na tla oziroma kamen z oznakami za čas.
Kasneje so sončne ure postale bolj dovršene, za današnjo razdelitev dneva na 24 ur po 60 minut pa se imamo zahvaliti Babiloncem.
Sončne ure so uporabljali tudi stari Grki, ki so izpopolnili egipčanske modele in uvedli natančnejše, na matematiki utemeljene izračune za določanje ur. Preprosto sončno uro pa so poimenovali gnomon.
Za smer kazalcev so “krive” sončne ure
Grško znanje so prevzeli tudi Rimljani, sončne ure pa so za merjenje časa v Evropi uporabljali vse do visokega srednjega veka, ko so izumili mehanične ure s kazalci. In prav sončne ure so “krive”, da so smer kazalcev določili s premikanjem z leve na desno.
Večina zgodnjih mehaničnih ur je bila namreč zasnovana na severni polobli. Tukaj sonce čez dan potuje na južnem nebu od vzhoda proti zahodu.
Če stojimo tako, da smo s hrbtom obrnjeni proti soncu (torej gledamo proti severu), palico pa imamo pred seboj, se sonce pomika od desne (vzhoda) proti levi (zahodu), senca palice pa obratno z leve proti desni.
Ko so v srednjem veku začeli razvijati prve mehanske ure, so se izumitelji zgledovali po tem naravnem pojavu.
Lahko bi bilo drugače
Lahko pa bi bilo tudi drugače. Če bi mehanske ure na enak način razvili prebivalci južne poloble, bi se kazalci premikali v nasprotno smer, torej od desne proti levi.
Na južni polobli namreč sonce potuje po severnem nebu, sence pa potujejo z desne na levo.
Kako bi bila takšna ura videti, si lahko ogledate v spodnjem posnetku.
Prve mehanske ure so se pojavile v Evropi konec 13. stoletja. To so bile masivne konstrukcije, narejene iz železja, poganjale pa so jih uteži in sistemi zobnikov.
Običajno so krasile mestne stolpe in cerkvene zvonike. Najstarejša še delujoča je ura v katedrali Salisbury v Angliji iz leta 1386.
Te ure so bile precej drugačne od tistih, ki jih danes vidimo na cerkvenih zvonikih. Niso imele številčnic, imele pa so samo en kazalec, ki je kazal samo ure, ali pa so imele številčnico s 24 razdelki za ure, namesto 12, kot je standard danes.
Ena takšnih je ura na stolpu v italijanskem mestu Chioggia (na sliki spodaj).
Prve mehanske ure tudi niso bile najbolj točne. Za realnim časom so lahko zaostajale tudi do pol ure.
Šele v 17. stoletju je nizozemski znanstvenik Christiaan Huygens izboljšal natančnost ur z uvedbo nihala, s čimer se je dnevna napaka zmanjšala z več deset minut na nekaj sekund.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje