Menu Item
Makluro bi opazil le redkokdo, če ne bi imela vpadljivih plodov eksotičnega videza, ki spominjajo na možgane. Plodove se uporablja v ljudski in sodobni medicini, a so lahko tudi strupeni.
Maklura oz. divja pomaranča izvira iz Severne Amerike. V Evropo so jo prinesli v začetku 19. stoletja, zaradi svoje trpežnosti pa se je dobro uveljavila. Njeni zeleni plodovi, ki dozorevajo pozno jeseni, so hitro postali prava atrakcija zaradi svoje edinstvene teksture, ki spominja na možganske vijuge.
Maklura je izjemno prilagodljiva, saj lahko prenaša ekstremne pogoje, vključno s temperaturami do -27 stopinj Celzija. Zaradi močnega koreninskega sistema, ki lahko sega tudi do osem metrov globoko, je zelo odporna tudi proti suši.
Drevo je hitro rastoče in mu le stežka pridejo do živega tudi škodljivci in drevesne bolezni. V preteklosti so makluro v Severni Ameriki pogosto sadili kot naravno ograjo. A zaradi svojega videza in ne ravno širše prepoznavnosti, zmeraj zbega mimoidoče, ki se se sprašujejo, kaj te “zelene žogice” sploh so.
Zdravilno, a tudi strupeno
Plodovi maklure niso užitni. Vendar so polni lepljivega mlečnega soka, ki pa vsebuje koristne snovi. V tradicionalni in sodobni medicini se ta sok uporablja za izdelavo tinktur ter mazil, ki naj bi pomagale pri lajšanju simptomov različnih bolezni, vključno z nekaterimi vrstami raka.
Kljub zdravilnim lastnostim pa je treba biti previden. Maklura ima še druge uporabne lastnosti. Les drevesa je izjemno trpežen in dvakrat trši od hrastovine, zaradi česar je cenjen za izdelavo lokov in glasbil, kot so kitare. Poleg tega je les zaradi svoje gostote odličen za kurjavo.
Drevo cveti junija in julija, plodove pa obrodi oktobra. V hortikulturi je maklura cenjena zaradi svojega specifičnega vonja, ki odvrača mnoge škodljivce in glodavce. Iz njenega soka je mogoče pripraviti naravne pripravke za zaščito rastlin na vrtovih. Poleg tega njeni plodovi vsebujejo olje, ki se uporablja v kozmetiki.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!