Želite vedeti, ali vas sogovornik res posluša? Opazujte eno podrobnost

Mežikanje je ključno za osnovno vzdrževanje oči in zdi se, da ljudje to večinoma počnemo popolnoma naključno in nezavedno.

Nova študija pa nakazuje, da morda to ni tako in da je mežikanje povezano tudi s sluhom.

Raziskovalci v Kanadi so namreč ugotovili, da ljudje manj mežikamo, ko poslušamo nekoga, ki govori – še posebej, če je v ozadju hrup.

"Zanimalo nas je, ali na mežikanje vplivajo okoljski dejavniki in kako je povezano z izvršilnimi funkcijami," je za Science Alert povedala Pénélope Coupal, raziskovalka na področju psihologije z univerze Concordia v Montrealu.

Ko poskušamo razumeti povedano, mežikamo manj

Raziskovalci so zato izvedli dva eksperimenta, v katerih je sodelovalo 49 udeležencev, pri katerih so beležili število mežikov med poslušanjem na glas prebranih stavkov.

V eksperimentih so prilagajali dve ključni spremenljivki: svetlobne pogoje in raven hrupa v ozadju, kar je poslušanje bodisi otežilo bodisi olajšalo.

Ugotovili so, da se je pri vseh udeležencih frekvenca mežikanja opazno in dosledno zmanjšala med poslušanjem stavkov v primerjavi z obdobjem pred in po tem. Ko je bil v ozadju močnejši hrup, je bila frekvenca še nižja.

Razlike v osvetlitvi niso imele pomembnega vpliva na pogostost mežikanja, kar nakazuje, da je bilo za spremembe odločilnejše naprezanje pri razumevanju govora, ne pa naprezanje vida.

Čeprav se je povprečna stopnja mežikanja med posamezniki razlikovala, je bilo zmanjšanje števila mežikov na minuto skupno vsem udeležencem.

Rezultati torej potrjujejo, da manj mežikamo, kadar se možgani intenzivno ukvarjajo z razumevanjem slišanega.

"To pomeni, da ne mežikamo čisto naključno," pravi Coupal. "Pravzaprav sistematično manj mežikamo, ko prejemamo pomembne informacije."

Manj pogosto mežikanje nakazuje osredotočenost

Raziskovalci se sicer niso ukvarjali z vprašanjem, zakaj sta razmišljanje in mežikanje povezana, imajo pa nekaj domnev.

Ena izmed njih je, da možgani zmanjšajo pogostost mežikanja zato, da bi zmanjšali prekinitve pri sprejemanju vizualnih informacij.

"Naša raziskava nakazuje, da je mežikanje povezano z izgubo informacij – tako vizualnih kot slušnih," pravi Mickael Deroche, psiholog in inženir akustike z univerze Concordia. "Zato verjetno zatremo mežikanje, ko prihajajo pomembne informacije."

Obstajajo tudi raziskave, ki nakazujejo, da mežikanje deluje kot neke vrste miselni premor, ko možgani obdelujejo prebrane stavke ali čustvene dražljaje.

Manj pogosto mežikanje bi torej lahko bil znak, da so možgani bolj osredotočeni.

"Možno je, da v slušnem sistemu deluje podoben mehanizem uravnavanja, kot ga poznamo pri vidu – tak, ki prilagodi čas mežikanja, da zmanjša motnje pri slušni pozornosti," pišejo raziskovalci v svojem članku.

V prihodnje raziskovalna ekipa vidi možnost, da bi vzorce mežikanja uporabljali kot eno izmed metod za razumevanje obremenjenosti možganov, morda pa tudi za prepoznavanje znakov kognitivnih motenj.

Torej, če vas zanima, ali vas sogovornik zares posluša, opazujte njegove oči. Če bo le tu in tam pomežiknil, vas verjetno zbrano posluša.

Raziskava je bila objavljena v reviji Trends in Hearing.