Brskate kdaj po Instagramu in ob tem naletite na fotografije ljudi, ki opazujejo sončni vzhod na postelji s skodelico kave v roki, in to kar skozi zadnja vrata svojega vozila? Če vas ob tem prime, da bi tudi sami spakirali kovčke in se podali po svetu, niste edini. A le malo ljudi se za takšen način življenja res odloči. O tem, kaj te "pokliče" na takšno pot, s katerimi izzivi se med njo soočaš in kaj je tisto, kar vse poplača, smo se pogovarjali z dvema paroma, ki sta že izkusila t. i. #vanlife oziroma življenje v kombiju.
Prodati svoje imetje in se preseliti v hišo na kolesih se zagotovo ne sliši kot pot, na katero bi se podal vsak. A kljub temu tisti, ki se za ta način življenja res odločijo, pritegnejo veliko sledilcev in sledilk na družbenih omrežjih, tako tistih, ki tega niti v sanjah ne bi naredili, kot tistih, ki o tem razmišljajo. Objave, o katerih govorimo, je najpogosteje moč najti pod ključnikom #vanlife, kar bi lahko prevedli v življenje v kombiju.
Med poplavo tovrstnih profilov na Instagramu je tudi vedno več Slovencev in Slovenk. Sandra in Bojan skupaj s psom po imenu Nano sta med njimi.
Že ko sta se spoznala na smučanju, ju je (z)družil kombi, nam je pripovedovala Sandra. “Jaz sem ga vprašala ’O, kako pa to, da imaš kombi?’, on pa je odgovoril, da ga ima za to, da hodi okrog in za kolo.” Poleg deljene ljubezni do gorskega kolesarjenja jima je bila skupna tudi strast do potovanj, zato sta se po poroki odpravila na skoraj enoletno poročno potovanje.
V 328 dneh sta obiskala tri kontinente in 16 držav, kombi, ki ga je imel Bojan na začetku, pa sta pred začetkom poti prodala. “Zelo hitro sva ugotovila, da nama takšen način potovanja z nahrbtniki ni najbolj všeč. Vse naju je bolelo, bila sva že malo prestara za to, pa tudi pogrešala sva kombi,” je pot do njunega drugega skupnega doma v vozilu opisala Sandra.
Našla sta ga v Čilu – do tja sta odletela iz Centralne Amerike in kupila “Piscota”. To ime je dobil po perujskem oziroma čilskem nacionalnem žganju, ki sta ga kot darilo dobila od prejšnjih lastnikov kombija, skupaj z receptom za koktajl. V njem sta preživela pet mesecev. Po vrnitvi s poročnega potovanja sta za kratek čas kupila kombi, ki ga je poimenovala Sandrina mami. “Krištof, rekla je, da je to zavetnik popotnikov in potepuhov,” se nasmeji.
A njuna želja je vseskozi bila kupiti 4×4 kombi, ki bi jima omogočal, da kdaj zavijeta tudi z ustaljenih poti, ta kombi pa predelati v avtodom. Nanj sta zaradi težav z dobavnimi roki med pandemijo čakala skoraj eno leto in ga končno dobila decembra lani.
Kombi vedno poskušata poimenovati v skladu s kulturo, iz katere prihaja, ker pa gre za nemško znamko, sta ocenila, da ji neko špansko ime ne bi najbolj ustrezalo. “Poimenovala sva ga Loki, ime sva imela v mislih že dolgo. To je nordijski bog, navihan, pobalin,” pravi sogovornica.
Načrtujeta, da bosta s predelavo zaključila do junija in tako zadostila standardom, da kombi v Sloveniji registrirata kot avtodom. Pa se bosta vanj tudi preselila? “Mislim, da ne, a glede na nepremičninsko situacijo v Sloveniji ničesar ne gre izključiti,” malo v šali, malo zares pove Sandra.
Čar življenja v hiški na štirih kolesih
Ob selitvi v kombi ali v avtodom hitro ugotoviš, da za življenje pravzaprav potrebuješ zelo malo stvari, se strinjata Sandra in Bojan. “Saj so stvari, ki jih pogrešaš. Ko sva potovala po Južni Ameriki, v kombiju nisva imela stranišča in kopalnice, a se tudi tega navadiš.
Pogovarjali smo se tudi z Nastjo in Rokom, ki v svojem potujočem brlogu, kot sta poimenovala avtodom, s katerim potujeta po svetu, skupaj s psičko živita že od oktobra 2020. Oba para kot glavno prednost takšnega načina življenja izpostavljata občutek svobode, možnost, da se vsak dan zbudiš z drugačnim razgledom.
“Veliko manj je tudi turistov, zato je za naju, ki sovraživa gnečo, potovanje prijetnejše. Ko smo obiskali Pariz, smo s Šnofko pod Eifflovim stolpom stali praktični sami. Prav tako so podjetja veliko bolj sprejela delo od doma, zato sva v prejšnjih mesecih lažje dobila delo prek spleta,” eno redkih svetlih plati pandemije, ki je zajela svet, izpostavlja par iz potujočega brloga.
Sandri se medtem zdi najlepše, da kjerkoli si, voziš hišo s sabo. Ni rutine, skoraj vsak dan vidiš nekaj novega, hkrati pa se počutiš zelo domače. “To je tvoj dom, ki ga voziš s sabo, tako pa imaš stvar, ki te prizemlji. Hkrati pa lahko spiš praktično kjerkoli in se zbujaš na najlepših lokacijah. Zajtrk si pripraviš ob kilometrskih plažah ali z razgledom na patagonske gore … To so neverjetni spomini.”
Manj prijetni trenutki hitro utonejo v pozabo
Seveda življenje v potujoči hiški s sabo prinese tudi situacije, v katerih se marsikdo ne bi znašel. To, da stopiš pod topel tuš, ni vedno mogoče, tudi praznjenje stranišča in iskanje sveže vode pa je opravek, ki je na seznamu vsakih nekaj dni.
Trenutek, ko si rečeta, “pa kaj nama je tega treba”, za Nastjo in Roka ponavadi nastopi, ko zunaj divja neurje, ko pada toča ali pa piha močan veter. “Najino ležišče je nad vozniško kabino, visoko nad tlemi, zato je v močnem vetru majanje avtodoma zelo občutno. Ob neurjih, ko močno piha in obenem dežuje, pa je zaradi hrupa in majanja spanje kar oteženo,” opiše Nastja.
V Sandrinem in Bojanovem Piscotu pa je bila oprema precej osnovna, prav tako nista imela gretja, zato je nekaj neprijetnih trenutkov nastopilo, ko sta jeseni potovala po Patagoniji. “Ponoči je bilo 0 stopinj Celzija, a tudi tega se sčasoma navadiš,” pravi Sandra.
Noč, ki je bila zanju najbolj nepozabna, je bila preživeta pod nebom, ki ga ponavadi vidiš samo na obdelanih fotografijah – jasno in zvezdnato. A hkrati se je temperatura spustila na -15 stopinj Celzija. “Jah, veliko plasti oblačil, termoforji in čaj, pa smo nekako preživeli,” se spominu nasmeji Sandra.
Težave lahko nastopijo tudi, če ponagaja zdravje. Med vračanjem iz Patagonije je Sandra staknila hudo okužbo, od naslednje vasi pa sta bila oddaljena 5 ali 6 ur. Tam sta potem za en teden najela apartma, da se je pozdravila, nato pa sta nadaljevala pot. “Da bi takšno stvar preživljal v kombiju, bi bilo res, res naporno.”
Včasih je pomembno upoštevati tudi, da niso vse države tako varne, kot je večina evropskih, zato sta v Boliviji potovala skupaj še z enim ameriškim parom. “V določenih državah se lahko, če potuješ sam, počutiš malo ranljivega. V Evropi tega ni,” pojasnjuje sogovornica.
Ko se pokvari kombi …
Na poti moraš biti tudi spreten in imeti vsaj nekaj znanja o avtomobilih, saj mehanik ni vedno pri roki. Potepuha na frnikoli (takšno je ime njunega bloga) sta v nekem trenutku obstala sredi reke, saj je voda zalila motor. Na srečo je Bojan tisti, ki ima dovolj znanja, da popravi osnovne stvari.
Osebni arhiv: BlueMarble Vagabonds
Tudi Nastja in Rok imata srečo, da je njemu popravljanje tehničnih stvari v zabavo, na poti pa sta na primer na avtodom namestila tudi sončne celice in kitajski grelec na nafto za ogrevanje.
Kljub vsem izzivom, ki se pojavijo, pa na koncu prevladajo nepozabni razgledi in čudovite destinacije, ter občutek, da si se vrnil k preprostejšemu načinu življenja, zaključujeta oba para.
#Vanlife: gre samo za Instagram trend?
Premik k preprostejšemu načinu življenja in s tem ključnik #vanlife je v tujini priljubljen že nekaj časa, v Sloveniji pa se je še posebej razcvetel v zadnjih dveh letih.
“Nekateri poskusijo, da bi ugotovili, ali je to zanje, nekateri pa so celo potisnjeni v takšno situacijo. Je pa tudi veliko takšnih, ki se za predelavo kombija odločijo, ker je to trenutno moderno,” meni Sandra.
Nastja in Rok do popularnosti #vanlife na Instagramu ne gojita ravno najbolj pozitivnih čustev. Kot je povedala Nastja, tega trenda pred začetkom njune poti sploh nista poznala, niti nista vedela, da toliko ljudi dejansko živi v kombiju.
Ko sta pot začela, sta v Španiji srečala ogromno ljudi, ki so našli dom v hiški na štirih kolesih. “Po drugi strani pa sva srečala tudi veliko ljudi, za katere sva dobila občutek, da za nekaj mesecev odpotujejo s kombijem le zaradi družbenih omrežij in omenjenega ’hashtaga’,” je dejala Nastja.
Slabost rastoče popularnosti tega fenomena na družbenih omrežjih vidita tudi v tem, da se vedno več ljudi vsaj za nekaj mesecev odloči, da se bodo tudi sami podali na to pot, posledično pa je prostore, kjer ne bi bilo gneče, težko najti.
“V Španiji so pozimi vse plaže polne kombijev in avtodomov, kar vodi tudi v ogromno odpadkov, ki ležijo po grmovjih in okoliških poteh,” še eno problematiko izpostavi sogovornica.
Kaj pa denar?
Mnogi popotniki, ki se na pot po svetu odpravijo s kombijem, se soočajo s kritikami nevoščljivih ljudi, ki se sprašujejo, od kod jim denar za tovrstne pustolovščine.
Tudi Sandra in Bojan sta se, preden sta se odpravila na enoletno poročno potovanje, spopadala z vprašanji “Kaj pa bosta, kako pa bosta?”, a to sta razumela, saj sta res pustila svoji službi in zapustila svoje podnajemniško stanovanje.
“Vedno sva mnenja, da je vsaka stvar, ki jo v življenju počneš, stvar prioritet. Jaz večkrat rečem, joj, nimam denarja za na primer novo kuhinjo, ampak to je zato, ker to ni moja prioriteta. Ne narobe razumeti, še vedno mislim, da so potovanja luksuz,” pravi Sandra, a dodaja, da sta onadva svoje prihranke pač raje porabila za potovanje.
Ko sta prišla nazaj, sta tudi poračunala skupne stroške, ob tem pa je marsikdo rekel: “Pa to je manj, kot bi jaz v celem letu zapravil.”
Med ljudmi, ki živijo na tak način, je sicer tudi veliko digitalnih nomadov oziroma oseb, ki pri opravljanju službe niso vezani na fizično lokacijo. Nastja in Rok sta se na pot prav tako odpravila s pomočjo prihrankov, saj sta v ta namen več let varčevala.
Nista se sicer zavestno odločila, da bosta v kombiju preživela več kot eno leto, a korona kriza je k temu pripomogla. Ker je bilo delo na daljavo v tem času vedno bolj samoumevno, je Nastja začela delati kot piska člankov, Rok pa je postal inštruktor na daljavo za kemijo, fiziko in matematiko.
Potujoči brlog na poti
Iz Slovenije sta se Nastja in Rok preko Avstrije, Italije, Monaka in Francije odpravila do Španije, kjer sta preživela zimo. Portugalska je bila naslednja na seznamu, a so zaradi korone zaprli meje. Dva meseca sta potovala ob zahodni in severni obali Francije do Belgije. Čez Nizozemsko, sever Nemčije, Dansko in zahodno Švedsko ju je pot vodila do Norveške, kjer sta prav tako preživela dva meseca.
David Bole/N1
Všeč jima je bila tudi Finska, pot pa sta nadaljevala čez Estonijo, Latvijo in Litvo do Poljske. Ker ju ni mikalo, da bi se vrnila domov, sta raje čez Slovaško, Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo odpotovala do Grčije, kjer sta od začetka lanskega novembra.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje