Znanstvenika na spletu "vohljala" za časovnimi potniki: kaj sta ugotovila?

Foto: PROFIMEDIA

Znanstvenika, fizika, sta izvedla po njunih besedah "doslej najobsežnejše iskanje časovnih potnikov".

28. junija 2009 je teoretični fizik Stephen Hawking sam sedel na kolidžu na univerzi v Cambridgeu in potrpežljivo čakal na prihod gostov na zabavo, ki jo je priredil.

Čakal je in čakal, potem pa “zabavo” zaključil in poslal vabila nanjo.

To ni bila “čudna finta norega znanstvenika”, ampak povsem resen (čeprav navzven zabaven) poskus, da bi ugotovil, ali je časovno potovanje mogoče. Ideja je bila naslednja: če bi se kdorkoli pojavil na zabavi z vabilom, bi moral biti časovni potnik, saj bi lahko samo ljudje iz prihodnosti videli njegovo vabilo in potovali v času nazaj na njegovo zabavo. Kot si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku, ni prišel nihče.

Ideja o potovanju v času (bodisi v prihodnost ali preteklost) ni nova. V eni izmed zgodb jo omenja že indijski ep Mahabharata, ki je nastal pred vsaj 3.000 leti. Sodobnemu svetu je morda najbolj znana zgodba ameriškega pisatelja H. G. Wellsa “Časovno potovanje” iz leta 1895, po kateri je bilo kasneje narejenih več filmov.

Današnja fizika (oziroma njen del) možnosti potovanja v času ne izključuje popolnoma – vsaj teoretično ne -, vendar dokazov o tem, da je možno ali da ga je celo kdo izvedel, nimamo.

Vsake toliko časa se na spletu pojavijo vesti o časovnih potnikih, ki pa jim ne gre najbolj zaupati – o nekaterih smo pisali tudi mi. Zdaj pa sta ameriška fizika izvedla, po njunih besedah, “doslej najobsežnejše iskanje časovnih potnikov”.

Zakaj so za iskanje izbrali splet?

Seveda bi lahko začela raziskovati po knjižnicah in iskati stara dela, ki bi omenjala nekaj, kar je bilo veliko pred časom, ko so nastala. Ampak to bi bilo mukotrpno, predvsem pa dolgotrajno delo. Že recimo francoski pisatelj Jules Verne bi po nekaterih kriterijih lahko bil časovni potnik, saj je na primer v svojem delu “20.000 milj pod morjem” pisal o podmornici, ki je imela za tedanji čas znanstvenofantastične lastnosti, ki pa jih lahko najdemo na sodobnih podmornicah. Ampak, da je res pripotoval v 19. stoletje iz prihodnosti, bi bilo kljub temu težko dokazati.

Zato sta se Robert J. Nemiroff in Theresa Wilson, iz oddelka za fiziko iz tehniške univerze v Michiganu lotila “največje svetovne knjižnice”, spleta. Na njem je množica podatkov, ki so tudi časovno dokumentirani in s sodobnimi iskalniki veliko bolj pregledni. Vendar bi, sta razmišljala fizika, časovni potniki lahko poskušali zakriti svoj obstoj. Nekateri bi morda želeli, da vemo, da so tukaj, nekaterim bi bilo morda vseeno. Zato bi bilo iskanje še vedno težavno. “Četudi bi časovni potniki želeli oglaševati svojo prisotnost, bi lahko pri tem bili neučinkoviti,” pišeta znanstvenika v objavi raziskave, “tisti, ki želijo skriti svojo prisotnost, pa lahko naredijo napako, ki jih razkrije, medtem ko tisti brezbrižni lahko pustijo sledljivo internetno vsebino – ali pa tudi ne.”

Iskala sta časovne potnike iz prihodnosti

Fizika sta se osredotočila na iskanje časovnih popotnikov iz prihodnosti in ne iz preteklosti. Razlog tiče v tem, da tehnologija za ustvarjanje časovnega stroja v preteklosti ni obstajala in bi se zato znanje ali vedenje potnikov iz preteklosti nanašalo predvsem na dogodke v naši preteklosti, zaradi česar bi jih težko razlikovali od ljudi, ki so študirali zgodovino.

Zato sta poskušala najti edinstvene dogodke iz obdobja spleta, ki jih ne bi mogel poznati nihče brez časovnega stroja, a za katere upajo, da bodo ostali zabeleženi še precej časa v prihodnosti oziroma vsaj do takrat, ko bo (če bo) nekdo iznašel časovni stroj. Na koncu sta se odločila za dvoje: odkritje kometa ISON (C/2012 S1) leta 2012 in za Jorgeja Maria Bergoglia, ki si je ob izvolitvi za vodjo Katoliške cerkve izbral ime “papež Frančišek“,

“Zgodovine svetlih kometov, kot je komet ISON, na splošno dobro hranijo društva in revije po vsem svetu, kar kaže, da bo komet ISON morda ostal nepozaben tudi v prihodnosti,” sta pojasnila raziskovalca. “Nasprotno pa ni nobenega razloga, da bi kdorkoli brez predhodnih informacij omenjal komet ISON pred septembrom 2012. Zato so bile razprave ali celo omembe kometa ISON iz časa pred septembrom 2012 preiskane kot potencialni dokazi o popotovanju skozi čas iz prihodnosti.”

Fizika sta iskala po objavah na Facebooku, tvitih in v storitvi Google Trends, ki prikazuje, kdaj ljudje iščejo določene izraze oziroma kdaj je presežen tako imenovani prag, ko neki izraz išče večje število ljudi.

Poskus z elektronsko pošto in ključnikom

Da bi še razširila mrežo in ujela vse časovne popotnike, ki bi se želeli predstaviti javnosti, sta znanstvenika izvedla tudi podoben test kot Stephen Hawking. Popotnike iz prihodnosti, ki uporabljajo internet, sta prosila, naj jima pošljejo elektronsko pošto, šele kasneje pa sta razkrila e-poštni naslov. Da bi pritegnila pozornost popotnikov skozi čas, sta ustvarila tudi poseben ključnik na takratnem omrežju Twitter (zdaj X).

Ta je bil namenjen časovnim potnikom, ki menijo, da preteklosti ne morejo spremeniti, objavljen pa je bil septembra 2013. Ob objavi sta raziskovalca časovne potnike pozvala, naj ključnik “#IcannotChangeThePast2” (#NeMoremSpremenitiPreteklosti2) pošljejo po elektronski pošti med novembrom 2008 in avgustom 2013.

“Pri tem sva pazila, da po Twitterju (danes X; op. p.) ali elektronski pošti nisva brskala, dokler ključnik ni bil javno objavljen. Ker časovnih potnikov nisva iskala pred objavo ključnika, preteklosti mogoče ni bilo potrebno spremeniti, saj so tvit časovni potniki lahko odkrili najhitreje septembra 2013,” sta v objavi raziskave zapisala fizika.

Možni razlogi, zakaj odziva ni bilo

Kljub čakanju nista prejela nobenih tvitov ali elektronske pošte, ki bi dokazovali, da gre za časovne potnike.

Raziskovalca sta morda bila razočarana, vendar sta navedla razloge, s katerimi bi lahko pojasnila odsotnost dokazov o časovnih potnikih.

“Morda je fizično nemogoče, da bi časovni popotniki pustili kakršnekoli trajne sledi svojega bivanja v preteklosti, vključno z nematerialnimi informacijami na internetu,” sta zapisala. “Morda je tudi nemogoče, da bi našla sledi, ker bi s tem kršila kakšne doslej še neznane fizikalne zakone, ki morda govorijo o zaščiti časovnega zaporedja dogodkov,” sta dodala.

Z drugimi besedami, morda obstaja fizikalni zakon, ki pravi, da preteklosti ni mogoče spremeniti, saj to, kot vedo tisti, ki se z možnostjo časovnega potovanja ukvarjajo, lahko vodi do cele množice paradoksov. Poleg tega pa časovni popotniki morda nočejo, da bi jih našli, ali pa so dobri v prikrivanju sledi, svoj “neuspeh” poskušata razložiti raziskovalca v študiji, ki je bila objavljena na strežniku arXiv, kjer čaka na revizijo drugih raziskovalcev, piše portal iflscience.com.