Znanstveniki našli nov način, kako bi lahko zmanjšali število komarjev

Foto: PROFIMEDIA

Zanimivo odkritje bi morda lahko zmanjšalo populacije nevarnih komarjev. Kaj pa bi se zgodilo, če bi komarje uspeli izkoreniniti?

Gluhi samci komarjev se ne parijo, kažejo rezultati nove raziskave, ki je raziskovala pomen sluha pri spolnem življenju komarjev, poroča IFL Science.

Študija, ki jo je skupina raziskovalcev objavila v znanstveni reviji PNAS (Proceedings of the National Academy of Sciences), se je osredotočila na vrsto Aedes aegypti, komarje, ki prenašajo viruse, ki letno okužijo približno 400 milijonov ljudi, vključno z dengo, rumeno mrzlico in ziko. Znanstveniki so samcem te vrste odstranili gen, odgovoren za sluh. To pa je povzročilo, da samci niso več reagirali na zvok, ki ga samice ustvarjajo z mahanjem kril in ki je bistveni del zapeljevalnega procesa.

Kako to zapeljevanje poteka? Samice z mahanjem kril ustvarjajo zvok s frekvenco okoli 500 hercev. Ta pritegne samce, ki se odpravijo za njimi, sami pa pri tem brenčijo s frekvenco približno 800 hercev. Ko so znanstveniki preučili možgane samcev komarjev, ki so jim odstranili gen za sluh, so ugotovili, da nevroni, ki običajno zaznavajo zvoke, na brenčanje kril samic niso reagirali. In gluhi samci se niso niti poskušali pariti tudi, ko so s samicami bili več dni v isti kletki.

Študija je tako ugotovila, da je sluh bistven za uspešno parjenje. A le pri samcih komarjev. Gen za sluh so odstranili tudi nekaterim samicam, ki pa so tudi po tem, ko so oglušele, še vedno kazale interes za parjenje.

Raziskovalci verjamejo, da bodo te ugotovitve uporabne tudi pri drugih vrstah komarjev in da bi to znanje lahko uporabili za preprečevanje bolezni, ki jih prenašajo komarji.

Sicer bolezni prenašajo samice, ki sesajo kri, “brez sposobnosti samcev, da slišijo in jim sledijo, pa bi samice komarjev lahko izumrle”, je za BBC dejal dr. Joerg Albert z univerze v Oldenburgu v Nemčiji, strokovnjak za parjenje komarjev.

Novo spoznanje bi po mnenju strokovnjakov lahko dopolnjevalo obstoječe poskuse nadzora nad populacijami “najbolj smrtonosne živali na planetu”, kot je na primer sproščanje sterilnih samcev v naravo (to metodo so že preizkusili tudi v nekaterih evropskih državah, med drugim na Hrvaškem, o čemer smo poročali tudi mi).

Kaj bi se zgodilo, če bi komarje izkoreninili?

Veliko milijonov ljudi bi si verjetno oddahnilo, če bi komarje izkoreninili. Komarji so prenašalci bolezni, kot so malarija, denga, rumena mrzlica, Zika in virus Zahodnega Nila, ki prizadenejo milijone ljudi po vsem svetu.

Odprava komarjev, ki širijo te bolezni, bi lahko tudi znatno zmanjšala globalno breme bolezni, zlasti v tropskih in subtropskih regijah. Manj bolezni, ki jih prenašajo komarji, bi znižalo stroške zdravstvene oskrbe in gospodarsko obremenitev skupnosti, kjer so te bolezni endemične. To pa bi lahko vodilo k boljši splošni kakovosti življenja.

Vendar pa so takšni posegi v naravo lahko dvorezen meč. Komarji niso samo pivci krvi in prenašalci bolezni, pač pa so pomemben del ekosistemov – kot del prehranskih verig in kot opraševalci rastlin.

Ličinke komarjev služijo kot vir hrane za različne vodne organizme, vključno z ribami in dvoživkami. Odrasli komarji pa so plen ptic, netopirjev in drugih žuželk. Odstranjevanje komarjev bi tako lahko vplivalo na te vrste.

Obstaja tudi možnost, da bi sčasoma vlogo komarjev prevzele druge žuželke. Takšno “prevzemanje izpraznjenih niš” je v biologiji dobro znano – eden takih primerov so sesalci, ki so po izumrtju dinozavrov zavzeli mnoge niše, ki so jih prej zasedali ti plazilci. Obstaja pa tveganje, da bi bitja, ki bi zasedla niše komarjev, prinesle nove bolezni in izzive.

Je pa več študij je preučevalo možne ekološke vplive izkoreninjenja določenih vrst komarjev, kot sta že omenjena Aedes aegypti in Anofeles (prenašalec malarije). Ugotovitve kažejo, da takšno selektivno izkoreninjanje posebej pri vrstah, ki niso domorodne, na ekosistemu ne bi pustilo veliko posledic. Raziskave temeljijo na tem, da invazivne vrste niso tako močno vpete v lokalne ekosisteme in bi njihovo izkoreninjenje pustilo le malo posledic. Hkrati pa te študije poudarjajo, da bi po takšnih posegih ekosisteme morali dolgoročno spremljati, da bi zagotovili njihovo odpornost.

Sicer pa je dolgoročne vplive težko predvideti in nekateri trdijo, da bi se morala prizadevanja za ohranitev osredotočiti na blažitev bolezni brez izkoreninjenja vrste. Prav novejše tehnike, kot je že omenjeno spuščanje sterilnih (in morda tudi gluhih) samcev v naravo, omogočajo ciljno odstranjevanje vrst, ki prenašajo bolezni, brez škodljivih vplivov na druge vrste komarjev. Ti pristopi si tako prizadevajo ohraniti vloge, ki jih imajo v ekosistemu domorodni komarji, ki ne prenašajo bolezni.