Po skoraj 1.700 letih so poustvarili obraz svetnika, iz čigar življenja je nastala legenda o danes verjetno najbolj znanem decembrskem dobrem možu.
Slovenci imamo to srečo, da imamo kar tri decembrske dobre može.
Še nedavno sta to bila dva: Miklavž in dedek Mraz, zadnjih nekaj desetletij pa se jima je pridružil še Božiček (čeprav je tudi ta bil že znan, ampak nekako potisnjen v ozadje). Danes je slednji postal skoraj najbolj prepoznaven od vseh in podoba starca v rdečem plašču in hlačah, z dobrodušnim bradatim obrazom, ki na božični večer z jelenjo vprego frči po nebu in se prebija skozi dimnike, da bi otrokom nastavil darila, je nepogrešljiv del božičnih običajev skoraj po vsem svetu.
Podoba Božička, kot jo poznamo danes, temelji na ilustraciji Thomasa Nasta za revijo Harper’s Weekly iz začetka leta 1863, zdaj pa sta brazilska znanstvenika, ki se ukvarjata z rekonstrukcijo obrazov, javnosti predstavila “Božičkov pravi obraz”.
Božiček in Miklavž sta ista oseba, a dva različna lika
Za boljše razumevanje se moramo sicer vrniti skoraj 1.700 let v preteklost. Med letoma 270 in 343 našega štetja je namreč v mestu Mira (takrat del Rimskega cesarstva, danes pa mesto Demra v Turčiji) deloval krščanski škof Nikolaos. Bil je znan po svoji darežljivosti in dobrodelnosti.
Svetemu Nikolaju (Miklavžu) pripisujejo različna dobra dejanja. Poleg obdarovanja otrok in revnih naj bi tri dekleta rešil pred prostitucijo, saj je za vsako plačal doto, da so se lahko poročile. Prav tako naj bi obudil tri otroke, ki jih je ubil mesar, jih vložil v slanico in jih hotel prodajati kot svinjino.
Po smrti so ga razglasili za svetnika, svetega Nikolaja, čigar ime smo Slovenci spremenili v sveti Miklavž.
V krščanski kulturi je skozi stoletja sveti Miklavž (ali Nikolaj, ali Niklaas, Nicolas, Niklaus, ali kakorkoli so ga že imenovali drugod) postal tesno povezan z obdarovanjem otrok, v 17. stoletju pa so ga na Nizozemskem začeli imenovati Sinterklaas. V tem času je Nizozemska, ena od evropskih velesil tistega časa, že imela kolonije na območju današnjega New Yorka, ki se je takrat imenoval Novi Amsterdam. In legenda o Sinterklaasu je seveda živela tudi tam. Kasneje, ko so nizozemsko kolonijo prevzeli Angleži, se je ta legenda združila z likom angleškega očeta Božiča in sčasoma se je izoblikovala podoba Božička (angleško Santa Claus), kakršno poznamo danes, po svetu pa jo je po drugi svetovni vojni ponesla Coca-Cola.
In iz tega sledi, da sta sveti Miklavž in Božiček (sveti Nikolaj) ena in ista oseba, le da sta se sčasoma razvila v dva različna lika.
Obraz izpred skoraj 1.700 let
Zdaj, skoraj 1.700 let po smrti “izvirnega Božička”, pa so brazilski znanstveniki Cicero Moraes, José Luís Lira in Thiago Beaini, ki se ukvarjajo s forenzično rekonstrukcijo, obnovili njegove poteze.
Pri rekonstrukciji so izhajali iz podatkov o lobanji svetega Nikolaja. To hranijo kot relikvijo v italijanskem mestu Bari, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa jo je izmeril, fotografiral in z rentgenom slikal italijanski profesor anatomije Luigi Martino. Ti podatki so zdaj služili Moraesu in njegovi ekipi. Študijo so objavili v reviji OrtogOnLineMag.
“Močan in nežen obraz”
Kot piše britanski Daily Mail, so za poustvarjanje iz več kot pol stoletja starih podatkov ustvarili tridimenzionalno lobanjo, ki so jo dopolnili na podlagi forenzičnih in statističnih projekcij.
“Lobanja ima zelo robusten videz, ki ustvarja močan obraz,” je povedal Moraes, ki je svetnikov obraz opisal kot “močan in nežen”. Hkrati je tudi širok, kar “skupaj z gosto brado zelo spominja na podobo, ki si jo predstavljamo, ko pomislimo na Božička”, je dodal.
Božiček je trpel za artritisom in glavoboli
Ostanki svetnika pa razkrivajo več kot samo njegov obraz. “Zdi se, da je trpel za hudim kroničnim artritisom v hrbtenici in medenici, njegova lobanja pa je pokazala zadebelitev kosti, ki bi lahko povzročala pogoste glavobole,” je pojasnil Cicero Moraes in dodal, da je iz podatkov mogoče razbrati tudi, da je bila njegova prehrana večinoma rastlinska.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!