Znanstveniki preverili: kaj imajo skupnega psi in otroci, mačke pa le, če imajo od tega korist

Raziskava madžarskih znanstvenikov, pred kratkim objavljena v znanstveni reviji Animal Behaviour, je proučevala socialno vedenje pri treh zelo različnih skupinah: majhnih otrocih, psih in mačkah.

Znanstveniki so želeli ugotoviti, ali je spontana pripravljenost pomagati drugim res posebnost ljudi ali pa jo lahko opazimo tudi pri drugih vrstah.

Izvedli so eksperiment. V raziskavi so sodelovali otroci, stari od 16 do 24 mesecev, ter neizurjeni hišni ljubljenčki – psi in mačke. Vsi so živeli v podobnem okolju, v gospodinjstvih z lastniki oziroma starši.

Raziskovalci so pripravili preprosto situacijo: eksperimentator je v prisotnosti živali ali otroka skril predmet, nato pa je njihov skrbnik (starš ali lastnik) začel predmet iskati, ne da bi prosil za pomoč. Raziskovalci so opazovali, ali bodo udeleženci spontano pomagali.

Pri tem so merili več vrst vedenja: pozornost do skrbnika ali predmeta, približevanje ali interakcijo s predmetom, kar lahko pojasnimo z radovednostjo, ter vedenja, ki kažejo na pomoč, kot sta kazanje ali prinašanje predmeta.

Da bi preverili motivacijo, so dodali še poseben poskus, v katerem so skrili najljubši priboljšek ali igračo udeleženca.

Psi in otroci s presenetljivo podobnimi rezultati

Rezultati so pokazali, da so vse tri skupine pokazale podobno stopnjo pozornosti do skrbnika ali predmeta. Otroci in psi pa so pokazali zelo podobno vedenje, povezano s predmetom. Tako pri psih kot pri malčkih so raziskovalci opazili tako radovedno približevanje kot tudi vedenja, ki nakazujejo pomoč – na primer pokazati ali prinesti predmet.

To pomeni, da psi, podobno kot majhni otroci, pogosto spontano reagirajo na težavo človeka in poskušajo pomagati, tudi če jih za to nihče ne prosi.

Pri mačkah so bili rezultati drugačni. Večinoma niso izvajale vedenj, ki bi jasno kazala na pomoč človeku. Edina oblika odziva je bilo občasno izmenjevanje pogleda med predmetom in človekom, kar lahko pomeni opozarjanje, vendar se je to zgodilo bistveno redkeje kot pri psih ali otrocih.

Ko pa je bil skrit njihov najljubši priboljšek ali igrača, so mačke pokazale enako stopnjo vključenosti v nalogo kot druge skupine. To kaže, da so sposobne sodelovati v situaciji, vendar predvsem takrat, ko imajo od tega neposredno korist.

Raziskava nakazuje, da pri hišnih ljubljenčkih zgolj življenje ob ljudeh in proces udomačitve ne zadoščata za razvoj spontano prosocialnega vedenja, podobnega človeškemu.

Raziskovalci podobnost med psi in majhnimi otroki pojasnjujejo z dvema ključnima dejavnikoma. Prvi je družabna in sodelovalna narava prednikov ljudi in psov, saj sta se obe vrsti razvijali v socialnih skupinah, kjer je bilo sodelovanje pomembno za preživetje. Drugi dejavnik pa je proces udomačevanja psa, pri katerem so ljudje skozi generacije izbirali živali, ki so bile bolj pripravljene sodelovati z ljudmi.

Zaradi teh evolucijskih in selekcijskih vplivov so psi razvili izjemno sposobnost sodelovanja z ljudmi, kar lahko pojasni tudi njihovo večjo pripravljenost za spontano pomoč človeku.