Menu Item
Veliki kipi že stoletja begajo ljudi. Zdaj znanstveniki menijo, da vedo, zakaj so jih postavili prav tja, kjer stojijo.
Že ko so prvi zahodni raziskovalci leta 1722 stopili na Velikonočni otok ali Rapa Nui, kot ga imenujejo staroselci, so njihovo pozornost pritegnili veliki kipi človeških figur z velikimi glavami.
Staroselci tega polinezijskega otoka, ki danes pripada Čilu, so te kipe imenovali “moai”. Nekateri med njimi so visoki tudi več kot deset metrov in tehtajo več deset ton. Za staroselce so imeli predvsem simbolno vlogo in so predstavljali moč in avtoriteto ter povezavo z živimi in umrlimi poglavarji plemen. Na otoku so jih našteli okoli tisoč, večinoma so bili postavljeni med letoma 1300 in 1600. Vse do danes kipi izzovejo tako občudovanje kot radovednost ne le pri strokovnjakih, ampak tudi “navadnih” ljudeh. Medtem ko je njihova simbolna vloga znana, pa raziskovalci dolgo časa niso vedeli, kako oziroma zakaj so staroselci izbrali lokacije, na katerih so kipi postavljeni. Zdaj raziskovalci newyorške univerze Binghamton menijo, da vedo odgovor, piše portal Lad Bible.
Vse je povezano z vodo
Ena od ugotovitev raziskovalcev je bila, da je na otoku “sredi oceana” na voljo le omejena količina sladke vode. Edini vir je deževnica, ki pa zaradi porozne vulkanske kamnine, iz katere je otok, hitro odteče s površja.
Zato na otoku ni nobenih potokov, rek in jezer. Obstajajo pa lokalna zajetja podtalnice, iz katerih voda občasno prodre na dan kot izvir.
„Ko smo začeli preučevati podrobnosti o hidrologiji, smo opazili, da sta dostop do sladke vode in lokacija kipov tesno povezana,” je povedal profesor antropologije Carl Lipo za glasilo univerze Binghamton. “Na mestih brez kipov ni bilo virov sladke vode,” je pojasnil.
To se ujema tudi s poročanjem prvih Evropejcev, ki so prišli na otok in so v svojih zapisih opisali, da domačini pijejo morsko vodo. Takratnim nizozemskim raziskovalcem je bilo takšno vedenje nerazumljivo. Vendar zdaj raziskovalci vedo, da so v resnici pili mešanico sladke vode z majhno količino morske, ki je bila dovolj razredčena, da je bilo uživanje še varno.
Morda je pojasnjen tudi “paradoks Velikonočnega otoka”
Raziskavo so objavili leta 2019 v reviji Plos One in v njej zapisali, da odkritje pojasnjuje tudi “paradoks Velikonočnega otoka”.
Zgodovinarji namreč doslej niso mogli pojasniti, kako so prebivalci, ki so na otok prišli okoli leta 1200, kljub zelo omejenim virom (izsekali so tudi vsa drevesa) obdržali precej številčno in stabilno populacijo vse do prihoda Evropejcev v 18. stoletju.
“Spomeniki in kipi so postavljeni na mestih z dostopom do virov, ki so za otočane vsakodnevno zelo pomembni – do sveže vode,” pojasnjuje soavtor raziskave, Terry L. Hunt. “Na ta način spomeniki in kipi pobožnih prednikov otočanov odražajo generacije, ki so si morda vsakodnevno delile vodo, pa tudi hrano, družinske in družbene vezi ter kulturno izročilo, ki je krepilo znanje o negotovi trajnosti otoka. To kaže na ključni del razlage paradoksa otoka: kljub omejenim virom je otočanom uspelo z delitvijo dejavnosti, znanja in virov več kot 500 let do stika z Evropejci.”
Kolonizacija in trgovina s sužnji, ki sta sledili prihodu Evropejcev, ter vnos bolezni, ki jih otočani do takrat niso poznali, so namreč izvorno prebivalstvo pripeljali na rob iztrebljenja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje