Menu Item
Epidemija je močno vplivala na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Otroci in mladi po oceni strokovnjakov nosijo najhujše psihološko breme, posledice pa je mogoče pričakovati še dolgo po tem, ko epidemije ne bo več. Strokovnjaki skupno ugotavljajo, da šola ne sme biti le izobraževalna institucija, temveč mora služiti tudi kot podporna mreža.
Prvega junija so predstavniki stroke v sodelovanju s tremi ministrstvi organizirali medresorni posvet, ki se ga je udeležilo več kot sto strokovnjakov z različnih področij. Predstavniki mladih, dijaških in študentskih organizacij, nevladnih organizacij, starši in drugi zainteresirani predstavniki splošne javnosti so se zbrali z namenom krepitve medresornega dialoga ter pretresali ukrepe in aktivnosti, ki so potrebni za krepitev duševnega zdravja otrok in mladostnikov med epidemijo.
Udeleženci posveta so sodelovali pri oblikovanju konkretnih predlogov in ukrepov za različne starostne skupine, ki so jih po končani okrogli mizi naslovili tudi na vlado. Upajo, da bo tako naslednji vladni protikoronski paket pomoči (PKP 9) namenjen tudi hitrim in dokazano koristnim ukrepom za otroke in mladostnike.
Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je enostavno preveč
“Prihajam iz javnega zavoda, kjer smo se že pred epidemijo srečevali z zelo dolgimi in nedopustnimi čakalnimi dobami,” je v uvodu pojasnila dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije in direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Ker je bilo duševnih stisk v zadnjih letih vedno več, se je stiska med epidemijo le še poglobila. Tako se trenutno spopadajo z razmerami, ki presegajo njihove strokovne in človeške kapacitete.
Med prvim in drugim valom se je povpraševanje po pomoči psihologov in pedopsihologov manjšalo, a se je hkrati povečeval obisk v urgentnih ambulantah. “Posamezniki so predolgo odlašali z iskanjem pomoči, zato so jo potem morali poiskati urgentno,” je pojasnila Hudoklin. Med dejavniki, ki so najbolj vplivali na življenje otrok in mladostnih, pa so sodili predvsem negotovost zaradi lastnega zdravja in zdravja bližnjih, šolanje na daljavo in finančna stiska družine.
Kar nekaj otrok je izgubilo tudi podporo odraslih in vrstnikov, s tem pa so izgubili tudi varovalno okolje, ki jim je omogočalo zdrav razvoj. Vse pogosteje so se tako začele pojavljati različne anksiozne motnje, manjša motivacija za šolsko delo in druge dejavnosti, motnje hranjenja in večinoma tudi pretirana raba zaslonov.
V tretjem valu se je trend obrnil in pristojni so zaznali nenehno povpraševanja po pomoči. Čakalne vrste so se podaljševale in strokovnjakom ni uspelo več zagotoviti pomoči.
Že pred epidemijo so strokovnjaki opazili trend naraščanja duševnih motenj, tako pri splošni populaciji kot mladostnikih in zaznavali vse večji manko storitev s področja preprečevanja in zdravljenja. Te potrebe pa se bodo v prihodnje le še povečevale.
Tudi socialni delavci izgorevajo
“V šolstvu vidimo drug obraz istih otrok in težave vidimo, še preden se stopnjujejo toliko, da bi potrebovali pomoč strokovnjakov. Pogosto pa smo onemogočeni, da bi te stiske pravočasno reševali,” je pojasnila Ajda Erjavec, šolska svetovalka na Gimnaziji Vič in predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije.
Tudi v svetovalnih službah so opazili, da se je med šolanjem na daljavo vsesplošno stanje izjemno poslabšalo. Otroci in mladostniki so bili namreč v obdobju, ko je za njihov socialni razvoj nadvse pomembno, da se družijo z vrstniki, zaprti nazaj v družinsko celico. “Že tako smo bili premalo podkovani s tem, kako se soočati s spremembami zadnjih 20 let, sedaj pa smo še toliko bolj nemočni,” je povedala Erjavec.
Kot so ugotovili na posvetu, so najbolj nazadovali tisti, ki so imeli že pred nastopom epidemije otežen dostop do preventivnih dejavnosti. Bodisi zaradi lokacijske in cenovne dostopnosti ali šibke družinske podpore in nezmožnosti lastnega iskanja pomoči. Ravno prostor javnih vzgojno-izobraževalnih institucij je namreč tisti, ki omogoča najlažji dostop do posameznikov, ki pomoči ne iščejo sami. “Šolski prostor je tako zadnji, ki se sme zapirati, če želimo ohraniti preventivo, ki že stoji,” je še pojasnila direktorica društva svetovalnih delavcev in opozorila na ključno pomanjkanje kadrov in jasnih smernic.
“Trenutno smo izjemno kadrovsko podhranjeni. V šolskih svetovalnih službah tako že več let opozarjamo tudi, da veliko delovnih nalog, ki jih opravljajo socialni pedagogi, niso strokovne narave, temveč so povezane z administracijo,” je še dodala Erjavec in poudarila, da so prav socialni delavci tisti, ki so najbolj angažirani ter zaradi tega tudi sami zelo izgorevajo in imajo vse več zdravstvenih težav, tako psihičnih kot fizičnih.
Prevelike potrebe, premalo ponudbe
Na strokovnem posvetu so se pri naslavljanju težav osredotočali na posamezne generacijske skupine. Ločeno so tako obravnavali predšolske otroke in osnovnošolce, gimnazijce in študente ter posebej otroke in mladostnike, ki so ovirani ter tako obravnavani kot ranljiva populacija.
Pri predšolskih in osnovnošolskih otrocih so opazili ključno nazadovanje v govornem razvoju, težave pri odhodu k dnevnemu počitku, motnje spanja, nazadovanje pri že osvojenih higienskih navadah in agresivno vedenje. Kot izjemno problematična pa se je izkazala prekomerna izpostavljenost zaslonom. Pri tem so bili negativnim učinkom zaprtja vrtcev in šol izpostavljeni predvsem otroci iz ranljivih skupin.
Ker zaradi preobremenjenosti številnih programov niso mogli izvajati, bi bilo treba po mnenju strokovnjakov nujno izvajanje dejavnosti vsaj nekoliko nadoknaditi. Tako bi tudi med počitnicami morali organizirati tabore in dodatna izobraževanja, da bi otrokom s primanjkljajem v učnem uspehu lahko zagotovili ustrezno podporo in pomoč do jeseni. Le tako bodo lahko novo šolsko leto začeli z večjim potencialom.
Preventiva namesto kurative
Višje kot gremo po starostni lestvici, manj je bilo že pred epidemijo prisotnih sistematično implementiranih dejavnosti, s pomočjo katerih želijo strokovnjaki kljubovati duševni stiski mladih. Tudi v srednjih šolah se je tako področje preventive v celoti umaknilo področju kurative, je pojasnila predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije.
Na posvetu so pri vseh skupinah sklenili enako: strokovnjakov za duševno zdravje otrok in mladostnikov je enostavno premalo. Nikakor torej ne smemo privoliti, da se težave rešujejo šele takrat, ko so stiske že hude. Trenutne razmere so tako resnično alarmantne in narekujejo takojšnje sistematično in odgovorno ukrepanje vlade, pristojnih ministrstev in resorjev. “Kot je pokazala okrogla miza s predstavniki ministrstev, se ti sicer zavedajo problematike in se tudi odzivajo na nadpovprečne potrebe ter sprejemajo različne ukrepe in aktivnosti. Hkrati pa je mogoče zaznati, da je to odzivanje le parcialno ter ne dovolj medresorno povezano in načrtovano,” je v zaključku poudarila Jožica Maučec Zakotnik, vodja Nacionalnega programa duševnega zdravja MIRA.
Zaščita duševnega zdravja je bila med epidemijo in tudi že pred njo kljub zaznanim povečanim potrebam potisnjena ob rob. “A moramo se zavedati, da z izzvenevanjem epidemije pojav težav na področju duševnega zdravja ne bo izzvenel. Težave se bo le še stopnjevale. Odločevalce zato pozivamo k takojšnjemu odgovornemu ukrepanju, še posebej za tiste otroke in mladostnike, ki so najranljivejši,” je zaključila Maučec Zakotnik.
Na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete so med epidemijo opravili raziskavo, pri kateri so se med drugim osredotočali na blagostanje otrok pri delu na daljavo. Ugotovili so, da so otroci, ki so imeli vzpostavljen dodatni stik z učenci in učitelji ter imeli več dela v skupinah, boljše funkcionirali.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!