Kako je Slovenija pripravljena na črni scenarij plinskega šoka?

Gospodarstvo 20. Maj 202221:34 > 21. Maj 2022 07:59
Delite:
Plin Rusija
Foto: PROFIMEDIA

Glede na to, da Rusija kljub zahodnim sankcijam nadaljuje z agresijo v Ukrajini in da je nekaterim evropskim državam že ustavila dotok zemeljskega plina, je verjetno dobro, da smo pri dobavah energentov pripravljeni na najhujše. Bruselj po prekinitvi ruskih dobav zemeljskega plina Poljski in Bolgariji članicam svetuje, da se pripravijo na črn scenarij ponudbenega plinskega šoka. Na rast cen bi lahko odgovorili z omejevanjem cen tega energenta na ravni Evropske unije (EU), zmanjšane količine pa bi solidarnostni mehanizem energetske unije postavile pred težko preizkušnjo. Kako pripravljena je Slovenija?

Evropa želi do konca leta odvisnost od ruskih energentov zmanjšati za dve tretjini, ob nadaljevanju vojne v Ukrajini pa ostaja tudi pritisk, da režimu Vladimirja Putina z embargom na uvoz plina vsaj oteži financiranje vojaške agresije. A pred embargom mora Evropa najti alternative, saj zemeljski plin potrebuje za ogrevanje domov, za nekatere najmočnejše industrijske panoge, vse bolj tudi za proizvodnjo električne energije.

Evropska plinska skladišča se sicer, kot je danes dejal odhajajoči infrastrukturni minister Jernej Vrtovec, polnijo najhitreje do zdaj, medtem pa predstavniki evropskih držav, ki so najbolj odvisne od ruskega plina, iščejo druge vire (na primer v ZDA, Katarju, Alžiriji). Evropska komisija je ta teden zagnala tudi 300 milijard evrov vreden investicijski cikel pod imenom RepowerEU, v okviru katerega bo spodbujala gradnjo novih LNG terminalov, sončnih elektrarn in drugih obnovljivih virov.

Tudi v Geoplinu, ki je naš največji plinski uvoznik, si v luči dogajanja v Rusiji zadnje mesece ob pomoči vladnih predstavnikov prizadevajo, da bi razpršili vire in obenem ohranili cenovno konkurenčnost. A to ni lahka naloga. “Zakup plina za naslednjo zimo oziroma obdobje je zelo negotov, saj je poslovno okolje za dobavitelje zelo nestabilno, odmik od ruskih virov pa terja vzpostavitev novih dogovorov in plinskih poti,” pravijo na ministrstvu za infrastrukturo.

Hrvaški plin KRK
Foto : Nel Pavletic/PIXSELL/BOBO

Tekma za LNG s Krka in Roviga

V treh mesecih po začetku vojne tako konkretnih dogovorov ni. Geoplin se je prijavil na razpis za proste kapacitete terminala na Krku, a ni uspel. Kot je danes dejal minister Vrtovec, pa se nadaljujejo pogovori s hrvaškim trgovcem PPD, da bi količine na terminalu zakupili prek tega podjetja.

Poleg krškega terminala je v naši regiji še en plinski terminal, in sicer v italijanskem Rovigu, ki je v delni lasti Katarja. Ta terminal ima ugodno lokacijo, saj imamo od tam speljan plinovod prek kompresorske postaje v Šempetru pri Goricu, je danes dejal Vrtovec. V teh dneh (še v maju) naj bi upravljavec terminala objavil razpis za okoli 300 milijonov kubičnih metrov prostih kapacitet, kar je približno tretjina naše letne porabe plina. Neuradno naj bi se Geoplin podal v boj za te količine, verjetno pa bo pomembno vlogo pri tej odločitvi že imela ekipa Roberta Goloba, ki počasi prevzema posle. Glede na to, da so LNG terminali po Evropi polno zasedeni, je sicer pričakovati, da se bodo za te količine potegovale tudi druge države.

A tudi, če dobimo kapacitete na terminalu – italijanskem ali hrvaškem -, to še ni vse. Potrebno je zakupiti še tanker, ki bi nam iz ZDA oziroma Katarja pripeljal utekočinjen zemeljski plin, katerega bi potem na terminalu uplinili in poslali proti Sloveniji. Slovenska vlada je imela v zadnjih mesecih več stikov s katarskimi ministri, prihodnji teden je v Sloveniji njihov minister za promet. Po nekaterih informacijah naj bi bile količine na voljo, kot je danes dejal Vrtovec, pa bo seveda izziv cena, saj si v teh časih predstavniki evropskih držav podajajo kljuko. “Tisti teden, ko sem bil v Katarju, je bil pred mano Nemec, za mano Francoz. Vsi smo se prišli pogovarjat glede plina,” je danes dejal Vrtovec.

Na vprašanje, ali obstaja kakšna primerjava cen plina z LNG terminala na Krku ali v Rovigu, je dejal, da je to težko reči, saj je končna cena na enoto odvisna od mnogih dejavnikov – ter zaradi hitrih sprememb zelo volatilna. “Jaz si ne upam reči, kakšne bodo cene. Bi rad videl junaka, ki si jih upa napovedati za deset dni vnaprej.”

O cenah LNG plina:

Alžirski plin bomo še čakali

Tudi pogovori za alžirski plin tečejo, zunanjemu ministru Anžetu Logarju se je pred tedni na poti v Alžir pridružila tudi direktorica Geoplina Vanja Lombar. Odhajajoči predsednik vlade Janez Janša je v predvolilni kampanji vsaj dvakrat dejal, da bomo od januarja dalje imeli alžirski plin.

A kot kaže te napovedi niso uresničljive. V Geoplinu so nam namreč dejali, da je obisk v Alžiru služil navezovanju stikov, da pa bi bila “morebitna vzpostavitev dobave zemeljskega plina iz Alžirije logistično in časovno izredno zahteven projekt, ki v najboljšem primeru predstavlja srednjeročno rešitev”. Iz tega lahko sklepamo, da prihodnjo zimo na ta vir še ne moremo računati.

Črn scenarij

Vse to ni ravno pomirjujoče, če pomislimo, da Evropa seveda ni edina, ki se lahko odloči za embargo – tudi ruska stran lahko kadarkoli pripre ali zapre plinsko pipico. Nenazadnje je to že naredila v primeru Poljske in Bolgarije in danes Finske, ki plina ne želi plačevati v rubljih.

Ta teden je Bruselj članicam priporočil, da se začnejo pripravljati na črn scenarij pomembnejšega zmanjšanja ali prekinitve dobav ter posledično “neznosno” visoke cene in pomanjkanje plina.

Pomanjkanje plina pa bi nadomestili z izmenjavo plina med državami in po potrebi tudi evropski načrtom za zmanjševanje porabe. ki ga pripravljajo v Bruslju. “V duhu solidarnosti,” računajo v Bruslju, “bi lahko manj prizadete članice zmanjšale porabo v korist bolj prizadetih.”

Tu sicer poudarimo, da so dobave plina iz Rusije do zdaj po zagotovilih Geoplina tekle povsem normalno. Vrtovec je danes na naše vprašanje, kaj se zgodi v primeru črnega scenarija – če dotok ruskega plina usahne, alternativ pa ne bomo imeli -, dejal, da smo ob trenutni zasedenosti skladišč Evropejci do pozne jeseni na varni strani. Slovenija sicer nima svojih skladišč, a lahko kot članica energetske unije računa na solidarnostno izmenjavo. Da bi imela dodatno varovalko, je Slovenija marca podpisala še ločen sporazum o solidarnostni izmenjavi plina z Italijo, ki je sicer pred meseci kupila večje količine plina iz Alžirije, a je tako kot mi močno odvisna od ruskega plina. Kako bi solidarnostna izmenjava znotraj EU oziroma z Italijo potekala, če bi Rusija denimo nenadoma zaprla pipico, pa v resnici ne ve nihče, saj do takih razmer do zdaj ni prišlo. Vrtovec je danes dejal, da je težko reči, ali bi solidarnostni mehanizmi tudi v kriznih razmerah obstali, a se sprašuje, “zakaj potem imamo energetsko unijo, če ne zaradi solidarnosti”.

Ob tem dodajmo, da slovenski načrt v primeru omejevanja dobav plina predvideva, da bi redukcije najprej doletele največje industrijske porabnike.

O črnem scenariju in solidarnosti:

Evropski ‘kartel’ kupcev

Četudi se ta najslabši možni scenarij ne zgodi, pa je dejstvo, da visoke cene energentov že danes močno otežujejo poslovanje ter dražijo industrijski proces po Evropi. Pričakovati je tudi, da se bo do jeseni plin za gospodinjstva še dražil, a je bodoči premier Robert Golob že omenjal regulacijo.

Vrtovec je dejal, da se ravno zdaj na ravni Evropske unije (EU) sprejema tudi akt o skupnih nabavah plina. “Upam, da bo Slovenija sodelovala. To bi bilo za našo državo, ki je majhna in nima skladišč ali LNG terminala, koristno.” Na vprašanje, ali morda dobivajo kakšna vprašanja s strani industrije, kaj se bo zgodilo, je dejal, da ne. “Imamo pa podatke, da so v Italiji, ki je sicer ena največjih porabnic plina v Evropi, podjetja že zapirala vrata – pa ne zaradi pomanjkanja, ampak zaradi samih cen energentov. Po meni znanih podatkih v Sloveniji do tega še ni prišlo. Je pa bistveno, da se napolnijo skladišča.”

O vplivu visokih cen plina na industrijo:

Dodajmo, da se borzne cene plina na avstrijskem vozlišču trenutno gibljejo okrog 100 evrov za megavatno uro, kar je približno sedemkrat več od dolgoletnega povprečja. Kmalu po začetku vojne pa so cene nekajkrat dosegle tudi 200 evrov za megavatno uro.