Potem ko so včeraj poslanci potrdili zakon za ureditev problematike posojil v švicarskih frankih, so banke takoj sporočile, da na ustavno sodišče vlagajo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tega zakona in predlog za začasno zadržanje izvrševanja. Kritiki zakona vse od njegove predstavitve menijo, da je njegova težava, ker posega v pogodbena razmerja za nazaj, kar pa ustava v večini primerov prepoveduje.
Poslanci so pritrdili predlagatelju, državnemu svetu, da banke pri dajanju posojil v frankih niso ustrezno opravile pojasnilne dolžnosti in (nepoučenim) kreditojemalcem v frankih niso razkrile vseh informacij, nekatere so celo agresivno tržile posojila v tej valuti kot pot za zvišanje kreditne sposobnosti.
Zakon za ureditev problematike posojil v švicarskih frankih je podprlo 52 poslancev, poleg SD, Levice, nepovezanih poslancev, SNS ter poslancev narodnosti še večina navzočih poslancev SDS, LMŠ in Konkretno ter del Desusa in NSi. Proti je glasovalo osem poslancev NSi, SDS, LMŠ, Desusa in Konkretno. Več navzočih ni glasovalo, med njimi vsi iz SAB.
Marko Kaferle/DZ
Za zakon so glasovali poslanci SD, Levice in SNS, medtem ko so v drugih poslanskih skupinah mnenja ločena.
Trenutno za 300 milijonov evrov posojil v frankih
Ne gre torej za očitek, da so posojilojemalci posojila preplačali, temveč da jih banke niso ustrezno obveščale. Posojila v frankih so sicer po letu 2015 zaradi poteze švicarske centralne banke, ki je posegla in prekinila vezavo franka na evro, močno podražila.
Nekateri od 32 tisoč kreditojemalcev v frankih pri nas so sprožili sodne spore in zahtevali ničnost pogodb, na sodišču naj bi bilo do zdaj skupno 250 sporov. Drugi so posojilo pretvorili v evrsko, tretji so ostali v frankih in ga poplačali ali ga še odplačujejo.
Danes je v Sloveniji še za približno 300 milijonov evrov posojil v frankih (skupna masa posojil je približno deset milijard evrov).
Delež slabih posojil v frankih po podatkih bank ne odstopa od tistega za vsa (tudi evrska) posojila.
Banke bodo vračale “preplačila”
A sprejeti zakon se ne nanaša (samo) na posojilojemalce, ki imajo zdaj posojilo v frankih.
Zakon bo določil obseg najvišje dopustne spremembe valutnega tečaja za kreditne pogodbe v švicarskih frankih, sklenjene med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010 (gre za tako imenovano valutno kapico). Valutna kapica se bo po sprejetem predlogu aktivirala, ko bo zaradi spremembe menjalnega tečaja znesek preostanka kredita za več kot deset odstotkov odstopa od zneska preostanka kredita, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita, oziroma ko zaradi spremembe tečaja višina anuitete za več kot deset odstotkov odstopa od vrednosti anuitete, izračunane po tečaju na dan črpanja kredita.
Posojilojemalci, ki se jim je to zgodilo, bodo upravičeni do povračila presežka od banke. Te imajo po začetku veljavnosti zakona 60 dni časa, da pripravijo anekse, če tega ne storijo, jim grozi odvzem licence.
V NLB pravijo, da bo samo pri njih negativni učinek pred obdavčitvijo na poslovanje med 70 in 75 milijonov evrov. Kot pravijo, je ta znesek obvladljiv.
Denis Sadiković/N1
V NLB pravijo, da bo samo pri njih negativni učinek pred obdavčitvijo na poslovanje med 70 in 75 milijonov evrov. Kot pravijo, je ta znesek obvladljiv.
Poseg za nazaj
Največ kritik je bil predlog deležen, ker posega v pogodbe za nazaj. “Zakon o posojilih v frankih bodo levi in desni poslanci podprli, levi in desni ustavni sodniki pa razveljavili, ker se protiustavnost vidi iz aviona,” je na Twitterju zapisal vladni svetovalec Matej Lahovnik.
Ustavno sodišče bi se lahko zataknilo pri retroaktivnosti, na kar je med drugim v odklonilnem mnenju o predlogu zdaj sprejetega zakona opozarjala tudi vlada. Po ustavi lahko za nazaj veljajo posamezne določbe zakona, če to zahteva javna korist in se s tem ne posega v pridobljene pravice.
Aktualni sodnik ustavnega sodišča Klemen Jaklič je v ločenem mnenju pri obravnavi zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) – tudi tu je bila problem retroaktivnost, več o tem v nadaljevanju – navedel, da javna korist, ki dovoljuje retroaktivnost, ni “splošna javna korist, kot je na primer zatiranje bolj ali manj običajne stopnje nezaželenih ravnanj v demokratični družbi”. Potrebna je, tako Jaklič, posebna javna korist, ki “se na primer pojavi v primerih, ko pride do družbenih sprememb iz nedemokratičnega v demokratični sistem in se pojavi potreba po nujni popravi preteklih krivic (hujših kršitev človekovih pravic), brez česar ne bi bilo mogoče vzpostaviti vzdržnega demokratičnega sobivanja”. Dodajmo, da to seveda ni uradna razlaga, je mnenje enega od ustavnih sodnikov.
Zakona, ki sta padla zaradi retroaktivnosti
Spomnimo na dva primera, ko je ustavno sodišče razveljavilo sprejet zakon zaradi prepovedane retroaktivnosti:
Leta 2013 je ustavno sodišče razveljavilo 12. člen zakona o dodatnem davku od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne in gospodarske krize oziroma tako imenovanega Kramarjevega zakona, ki je med drugim obdavčil milijonsko nagrado nekdanjemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju.
Zakon je začel veljati oktobra 2009, v spornem 12. členu pa je določal, da se zakon uporabi za dohodke po zakonu, prejete od januarja tistega leta (torej 10 mesecev pred sprejetjem zakona). Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila zavezancem naložena nova davčna obveznost, v katero so bili vključeni tudi dohodki, ki so jih zavezanci prejeli pred uveljavitvijo zakona in za katere jim je država že obračunala dohodnino.
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, ki je začel veljati novembra 2011, je v prvem odstavku 57. člena določal, da se zakon uporablja za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Sodišče je presodilo, da je to v neskladju z načelom prepovedi povratne veljave predpisov (155. člen ustave).
Tožilstvo je sicer po tem zakonu sprožilo več postopkov, med drugim so morali izvor premoženja dokazovati nekdanji predsednik uprave Intereurope Andrej Lovšin, nekdanji mariborski župan Franc Kangler, Dragan Tošić, domnevni vodja slovenske veje organizacije srbskega veletrgovca s kokainom Darka Šarića, ter predsednik SDS ter aktualni premier Janez Janša.
Denis Sadiković/N1
Sploh še imajo podatke?
V bankah med drugim opozarjajo tudi, da lahko zaradi varovanja osebnih podatkov (evropska uredba GDPR) pogodbe hranijo deset let od prenehanja od poslovnega razmerja. Kot je dejala predsednica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Capririolo, to pomeni, da za kreditne pogodbe, ki so bile odplačane pred letom 2012, ni več podatkov.
Predlagatelj zakona Alojz Kovšca, ki je predsednik Državnega sveta RS, je včeraj v DZ po poročanju STA dejal, da je zakon tehnično izvedljiv, saj so banke zaradi tožb ničnosti pogodb, ki nimajo zastaralnega roka, dolžne ohraniti podatke, če ne, jih imajo kreditojemalci.
