Menu ItemČeprav je ta intervju objavljen na dan, ko se spominjamo tistih, ki jih ni več, je 24-letna Klara Lotrič še kako tu in še kako polna življenja. Letos so ji postavili diagnozo osteosarkoma, kostnega raka. Trenutno prejema kemoterapije, vsega skupaj jo čaka 40 tednov zdravljenja, decembra gre še na operacijo. Pogovor je sicer res tekel predvsem o bolezni, a Klara je z nasmehom govorila o življenju, ki ga ima tako zelo rada. "Počutim se tako, kot da ima vesolje, bog, kdorkoli je tam zgoraj, še načrte zame," pove z neomajnim zaupanjem v to, da bo kmalu spet skočila na letalo in šla "nekam surfat, v tople kraje". Celoten pogovor s Klaro Lotrič si lahko pogledate v videoprispevkih.
Klara Lotrič je stara 24 let. Njena največja strast so potovanja, preživlja pa se z grafičnim oblikovanjem.
Letos februarja je živela na Tenerifu, ko jo je začela boleti roka. Ker je vsakodnevno surfala, je pomislila, da si jo je mogoče poškodovala. “Roka me je začela boleti z danes na jutri, ampak res nenormalno boleti. Šla sem v bolnišnico, ker sem mislila, da sem si jo zlomila,” pripoveduje. Rentgen zloma ni pokazal.
Vrnila se je v Slovenijo, kjer je imela še magnetno resonanco. Postavili so ji diagnozo fibrozne displazije. Vedela je, da ima deset centimetrov velik tumor na nadlahtnici, a naj bi bil benigen, neškodljiv. Zagotovili so ji, da diagnoza ni nič nevarnega, a da je vseeno potrebna rutinska operacija.
Ko je po operaciji prišla k osebni zdravnici, da bi ji pobrali šive, pa je izvedela, da je bila prvotna diagnoza napačna. “Najprej mi je rekla: Veš, izvidi niso dobri. Pomislila sem, kaj to pomeni – ali se mi rana ne celi dobro? Spet bo nekaj bednega,” Klara opiše svoje prve misli. Nato je zdravnica vendarle povedala, kaj misli s svojimi besedami: “Veš, ti imaš raka.” V tistem trenutku je bila Klara v ambulanti sama, mama pa jo je čakala na parkirišču, saj sta mislili, da ji bodo pri zdravniku samo pobrali šive.
“Zdaj mi je smešno, ampak edina stvar, ki mi je takrat šla po glavi, je bila to, da bi morala jutri na morje, ampak zdaj ne morem, ker moram na Onkološki inštitut,” pove. Zdi se ji, da je šele zdaj morda dosegla točko, ko je dojela, da druga diagnoza ni bila napačna, da ni šlo za pomoto ter da se to res dogaja – ima osteosarkom, obliko kostnega raka.
O izgubi las in tednih na onkologiji
Trenutno je Klara v procesu zdravljenja, ki bo predvidoma trajalo eno leto. Po kemoterapijah – tri tedne preživi na Onkološkem inštitutu, nato je dva tedna doma – decembra sledi operacija, nato še več kemoterapij.
Kemoterapije načeloma prenaša dobro, a po vsakem ciklu, ko se vrne iz bolnišnice, tri dni zaradi utrujenosti samo spi. “Najbolj me je pretreslo to, da sem bila vedno v dobri formi, zdaj pa grem po stopnicah in se moram na vrhu za pet minut usesti, saj sem tako zadihana. Dobesedno ne morem več. Kot da bi pretekla maraton. Potem postanem žalostna. Zakaj se to dogaja, samo premikati se hočem. Ko hočem menjati posteljnino, je odeja pretežka. To, da se takoj utrudim, me najbolj moti,” pravi.
Preden je začela kemoterapije, jo je najbolj skrbela izguba las.
“Bila sem navezana nanje, vedno sem se barvala, strigla … To sem jaz, to je bil del mene. Mislila sem: Ojoj, če bom izgubila lase, ne bom več lepa, videti bom kot tip – bedne misli. Nato so mi začeli izpadati v šopih in sem si rekla, da jih bo treba postriči. Da jih bom sama dala stran in ne bom čakala, da izpadejo,” pripoveduje o enem težjih trenutkov. “Na koncu je to bil en lep trenutek, pomagala mi je prijateljica. Če bi bila sama doma, bi se strigla in jokala, tako pa sem imela občutek, da nisem pustila, da mi izpadejo, jaz sem jih postrigla. In zdaj, ko je mimo, se mi to ne zdi več tako pomembno v primerjavi z vsemi drugimi stvarmi, ki se še dogajajo,” dodaja.
Zdaj ko toliko časa preživi v bolnišnici, je hvaležna, da je vedno imela toliko hobijev in zanimanj. “Nikoli nisem imela časa za vse, zdaj pa lahko nekatere stvari delam v bolnišnici – kvačkam, berem, pišem dnevnik, ki ga imam že od osnovne šole … Tudi ko sem v bolnišnici, mi zmanjkuje časa za vse stvari, ki jih želim narediti,” pove. Ker je grafična oblikovalka in za to potrebuje samo računalnik, lahko iz postelje tudi dela.
Z okolico deli vse o bolezni in se ne zadržuje, zdi pa se ji, da njeni prijatelji in družina zaradi bolezni trpijo še bolj kot ona. “Zakaj se vi tako sekirate? Jaz bom že, to bom dala čez, alternative ni, saj se bom pozdravila. Zaradi tega mi je zelo težko, a jim bremena ne morem odvzeti,” pravi.
“Prav je, da se o teh stvareh govori”
Odločila se je, da svojo diagnozo in proces zdravljenja deli na družbenih omrežjih. Da je bolna, je sporočila septembra v objavi na Instagramu. Za to se je odločila zaradi sebe, da ji bo lažje, saj je bilo v času, ko drugi niso vedeli, da je bolna, veliko neprijetnih situacij.
“Vsak te vpraša, kako si. Nikoli nisem vedela, kako naj odgovorim. Saj sem v redu, ampak tudi nisem v redu. /…/ Bili so projekti, ki sem jih želela izpeljati, pa sem jih morala prestaviti. Ko sem iskala novo službo, nisem mogla na intervju … Veliko je bilo trenutkov, ko sem si rekla, da bi bilo veliko lažje, če bi vsi vedeli in tudi razumeli,” opiše svoj miselni proces.
Odziv ljudi jo je pozitivno presenetil. “Toliko ljudi se je javilo in mi poslalo lepe želje. Ali pa so delili svoje zgodbe, kar mi je stvari olajšalo, saj sem prišla v stik s tistimi, ki so dali kaj podobnega čez. Veliko lepih stvari je prišlo iz tega. /…/ Vsak že pozna nekoga, ki je zbolel za rakom, in prav je, da se o teh stvareh govori.”
Ne ukvarja se s tem, kaj bo na družbenih omrežjih delila, prav tako se ne samocenzurira – pove, kar se ji zdi pomembno. “Na tej točki nimam energije, da bi se ukvarjala z drugimi. Vseeno mi je, kaj si bodo ljudje mislili. Vidim nekaj dobrega v tem, da delim realnost. Iz tega, ko sem bila ranljiva, so si drugi upali narediti isto ali pa so mi povedali, kaj doživljajo oni.”
Nepodkovani nasveti, ki so lahko tudi nevarni
Čeprav je bila prijetno presenečena nad odzivi ljudi, priznava, da ji gredo na živce nasveti, še posebej tisti, ki niso z ničimer podkovani in bi lahko potencialno osebi tudi škodili.
“Če bi upoštevala vse te nasvete, ki sem jih dobila, bi lahko 10 let študirala vsako možno dieto, pila bencin, ker ’veže nase slabe stvari v telesu’, veliko takšnih čudnih zadev … Kako si ljudje sploh upajo dati takšne nasvete? Bi kdo prevzel odgovornost, če bi jaz en mesec samo pila sokove in zaradi tega ne šla na kemoterapijo, češ da se bom tako rešila raka? Bi ta oseba, ki je dala nasvet, prevzela odgovornost, če bi šlo kaj narobe?” opozarja Klara.
Medtem ko ji gredo nepodkovani nasveti na živce, ji trenutno največ pomenijo tisti, ki se do nje zaradi bolezni ne obnašajo nič drugače. “Prijatelji so me spomnili, da sem identična oseba, kot sem bila prej, da se družijo z mano zato, ker sem takšna, kot sem. Ko imam slab dan, me opomnijo, da tudi to mine. Veliko mi pomenijo tudi stvari, ki niso povezane z boleznijo – včasih si samo želim, da bi se delali, da tega ni, saj se mi v življenju še vedno dogajajo druge stvari, ki s tem niso povezane.”
“Enkrat dam to čez in tudi bom, ampak nikoli več”
Klara od trenutka, ko je izvedela za diagnozo, nikoli ni zares pomislila, da se stvari ne bi izšle. “Počutim se tako, kot da ima vesolje, bog, kdorkoli je tam zgoraj, še načrte zame. Imam kraje, ki jih še želim videti, tako da sem precej optimistična,” pove z nasmehom.
Največji strah, ki ga ima, pa je, da bi se rak ponovil. “Misel, ki mi včasih pride v glavo, je, da mi nihče ne more zagotoviti, da se to ne bo ponovilo. Enkrat dam to čez in tudi bom, ampak nikoli več. /…/ Kako se spoprijeti in živeti celo življenje s tem strahom? Vsakič, ko greš na pregled, čakaš, ali bo kaj ali ne, prosiš, da se nikoli več ne ponovi. Tako da je morda največji strah, največji izziv, kako s tem živeti vse življenje.”
Na vprašanje, kaj bo storila najprej, ko bo zdrava, Klara pravi, da ima načrte že zdaj in da ne bo čakala na ozdravitev. “Če bom lahko, bom med kemoterapijo poskusila najti kakšno ‘luknjo’, da kam grem. Nočem, da je vse na čakanju. Mislim, da je dobro imeti nekaj, česar se veselim. Ko bom zdrava, pa se mi to zdi kot nov začetek, ki bi ga rada načrtovala. Da ne bom kar naenkrat zdrava in si rekla: kaj pa zdaj? /…/ Za dušo bi rada šla nekam potovat, surfat, v tople kraje,” še pove.
Celotni pogovor o Klarini bolezni in načrtih za prihodnost si lahko ogledate na vrhu članka.
Klarina potovanja
Klara je bila od nekdaj radovedna, rada se je učila nove stvari in odkrivala svet. “Slovenija se mi je včasih zdela preveč monotona zame. Rada imam, da se kar naprej dogaja nekaj novega, nove izzive. Mislim, da zato tako rada potujem.”
Po končani srednji šoli si je vzela tako imenovani gap year oziroma premostitveno leto. To je bila njena velika želja že v osnovni šoli. Čeprav je bil prvotni plan, da se odpravi nekam za poletje, se je na koncu to po spletu okoliščin prevesilo v celo leto. Najprej je šla na Portugalsko, se tam od drugih naučila veliko o potovanju na budžetu, nato pa je šla za tri mesece v ZDA in na Tajsko. Čeprav je bil prvotni načrt, da na Tajskem ostane dva meseca, je zaradi pandemije covida-19 tam obtičala pol leta.
“Zdi se mi, da sem se v tem letu naučila več kot v štirih letih srednje šole. O sebi, o življenju, o drugih ljudeh, o svetu … Da je dom lahko, kjerkoli si ga ustvariš, da je včasih težje priti nazaj domov kot oditi, da se lahko povežeš z ljudmi ne glede na to, od kod so in kdo so … Veliko sem se naučila tudi o tem, kako ravnati z denarjem, kako poskrbeti sama zase, tudi ko sem na drugi strani sveta in mi nihče od domačih ne more pomagati,” pripoveduje o svoji izkušnji.
Njena velika ljubezen sta sicer španščina in latinskoameriška kultura. Štiri leta je bila tudi v zvezi z Argentincem in v tem času vzljubila njegovo domovino. “Njihova kultura, hrana, jezik … Vedno rečem, da je moja duša latina,” pove v smehu.
Obiskala je že več kot 40 držav. Pravi, da se za vsako destinacijo odloči iz različnih razlogov. Včasih je to poceni letalska vozovnica, včasih se odpre priložnost za prostovoljno delo, včasih pa koga med potovanji spozna in ga gre potem obiskat. “Mislim, da bi moral vsak vsaj enkrat v življenju poskusiti solo potovanje. To ti da neko notranjo moč in samozavest, da si rečeš: saj zmorem!” še dodaja Klara.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje