Prof. dr. Alojz Ihan je eden najboljših razlagalcev epidemične realnosti. Poleg izjemnega strokovnega vpogleda in izkušenj, ki mu jih daje dolgoletna raziskovalna in pedagoška kariera imunologa na ljubljanski medicinski fakulteti, ima namreč kot ploden pisec in publicist tudi redko sposobnost povezovanja medicinskih in socioloških vidikov pretresov, kot je trenutno vseprisotna epidemija covida-19.
V pričakovanju vrhunca novega vala epidemije smo se pogovarjali o bliskovitosti delta različice, cepilnih zapletih, šolskih zdrahah in prihodnjem življenju z virusom.
Trenutno smo, kar zadeva število okužb, v razmerah, v kakršnih smo bili lani oktobra. Kje bomo letos oktobra?
So dejavniki, ki delajo situacijo slabšo, in drugi, zaradi katerih nam bo lažje. Slabo je, ker nam pri sedanjem izhodišču krivulja cilja zelo zelo visoko, višje od kateregakoli vala prej. Je pa res, da je delta drugačna, mnogo bolj nalezljiva, zato je mogoče, da bo krivulja strmejša in višja, a hkrati ožja, in bo “kriza” trajala krajši čas.
Delta različica virusa ima mutacijo na vezavnem mestu, ki virusu omogoči močno pospešen vdor v celice. Zato virus ob hitrem vdoru v celico pridobi čas za dodatno razmnoževanje, še preden se aktivirajo protivirusni obrambni mehanizmi sluzničnih celic. Posledično nastane v sluzi tisočkrat večja koncentracija virusa v primerjavi z “originalno” vuhansko različico.
To je slaba novica za potek bolezni, saj pri večji količini virusa prej nastane vnetje, ki lahko po prvem tednu okužbe usodno obrne tok bolezni v značilno covid-19 pljučnico. Posledično težje zboli večji delež imunološko “naivnih” ljudi, ki še niso prišli v stik virusom ali niso bili cepljeni. Hkrati je to tudi slaba epidemiološka novica, saj tako velika koncentracija virusa v sluzi pomeni, da vsebujejo kužno količino virusov že zelo drobne aerosolne kapljice sluzi, ki jih izdihujemo že pri normalnem dihanju in zaradi svoje “breztežnosti” še dolgo ostanejo lebdeče v zraku.
Zato bodo ukrepi zadrževanja virusa pri delta različici precejšnje tipanje v neznano. Razdalje in maske, kot smo jih prakticirali do zdaj, so gotovo boljše kot nič, ampak daleč od tega, da bi se zanesli na dosedanje zaščitne protokole ob toliko bolj kužnem virusu. Prezračevanje in odsesavanje izdihanega zraka je ukrep, ki ima pri delti gotovo še večjo težo kot prej, a je operativno težje vsesplošno izvedljiv zaradi naših zim in slabe opremljenosti z ustreznimi prezračevalnimi napravami.
Pa dobra stran? Verjetno dostopnost cepiv?
Cepiva so vendarle močno zmanjšala število “naivne” populacije, ki v prvi vrsti polni bolnišnice – torej ljudi, ki še nikoli niso prišli v stik z virusom oziroma njegovimi sestavnimi deli. Na koncu bomo pri tako nalezljivem virusu, ki je že skorajda primerljiv z ošpicami, morali biti ljudje tisti, ki bomo s svojimi telesi, s svojim imunskim sistemom ustavili virus in epidemijo.
In ve se, kako na najmanj tvegan način izšolamo svoj imunski sistem za boj proti nadležnemu virusu – s cepljenjem. Cepljenim lahko dodamo še prebolevnike, ki so prav tako zaščiteni pred težjo obliko bolezni, vendar je velikost tega “dodatka” težje opredeliti, gre le za ocene, pa tudi od teh je treba odšteti tiste, ki so bili po bolezni tudi cepljeni.
Čeprav se v zadnjem času največ pogovarjamo o različicah virusa, ne smemo izpustiti izpred oči širše zgodbe. To je zgodba o povsem novem virusu SARS-CoV-2, s katerim se je človeška vrsta prvič spoprijela pred poldrugim letom, in ta uvertura bo polna nepričakovanih presenečenj in obratov vse do takrat, ko se bo večina populacije vsaj enkrat srečala z virusom.
Takrat bomo prišli v novo, bolj stabilno fazo odnosa med nami in virusom. Skoraj vsi bomo imeli dolgotrajno delujoče spominske limfocite T proti virusu, in ti nas bodo ščitili pred resnejšim zbolevanjem. Tudi če se bodo še pojavljale nove različice virusa, je malo verjetno, da spominski odziv limfocitov T proti starim različicam ne bo deloval dovolj navzkrižno, da bo še vedno preprečil hujše zbolevanje.
To pomeni, da bo epidemija v današnjem pomenu besede, ko trepetamo zaradi akutne prenapolnjenosti bolnišnic, dokončno minila. Lahko bomo o virusu in novih različicah izvedeli še kaj, kar nas bo dodatno neprijetno presenetilo, na primer nova dejstva o povzročanju kroničnih bolezni pri prebolevnikih. Ampak tako velike zdravstvene in vseobsegajoče družbene krize, kot jo je povzročila ta dvoletna uvertura z novim virusom, tega pa več ne pričakujem.
Ko bomo vsi s svojim imunskim sistemom seznanjeni z virusom, prek cepljenja ali okužbe, bomo stopili v mnogo mirnejšo, endemično fazo odnosa z virusom. Virus bo kužil nove in nove generacije otrok ter starejše, ki jim bo padel nivo protiteles, vendar zaradi spominskih limfocitov T ne bodo resneje zbolevali. Vse torej kaže, da bomo v prihodnjih mesecih ta korak, začetno spoznavanje z virusom, zaključili, saj se bodo zelo verjetno okužili praktično vsi, ki okužbe še niso preboleli in se tudi niso cepili.
Torej je pred nami zadnja težka zima?
Verjetno da. Seveda obstajajo scenariji, ki lahko prihodnost zapletejo, če se bo na primer virusu uspelo toliko spremeniti, da se bo lahko v celoti izognil imunskemu odzivu, kar pa ni zelo verjetno, saj je T-celični odziv izjemno širok in težko nastane različica virusa, ki bi “skrila” vse svoje molekularne tarče, ki jih lahko napadejo limfociti T.
Trenutno evolucijski virologi najbolj verjetno možnost za nadaljnji neugoden razvoj virusa vidijo predvsem v dodatno povečani nalezljivosti, čeprav po drugi strani tudi mnogi menijo, da je delta dosegla že skoraj maksimum možnega, saj so ošpice, kot prototip največje možne nalezljivosti, samo še dvakrat, trikrat bolj nalezljive od delte.
Denis Sadiković/N1
Glede “imunskega pobega” evolucijski virologi prav tako dvomijo, da bi bila sprememba virusa mogoča v taki meri, da bi prekuženi ali cepljeni ljudje začeli zbolevati enako resno, kot bi še nikoli prej ne prišli v stik z virusom.
Potem je tu še tretja linija “grozljivk”, ki opisuje možnost spremembe virusa na način, da bi se protitelesa proti prejšnjim različicam virusa vezala na novo različico in povzročila močno sistemsko vnetje – fenomen ADE (Antibody-dependent enhancement). ADE je namreč bil opažen pri sorodnih virusih (SARS, MERS) in tudi pri nekaterih drugih. Nastane lahko pri ponovni okužbi ali po okužbi cepljenega, ko že obstoječa protitelesa z virusi naredijo imunske komplekse in sprožijo težko vnetje, ki bi v nasprotju s covidom-19 v enaki meri prizadelo ljudi vseh starosti. A pri covidu-19 se je, na srečo, izkazalo, da pojava ADE ni niti po cepljenju niti po vnovični okužbi.
Seveda pa, kot rečeno, nekateri namigujejo, da bi se ADE pri kakšni novi različici lahko zgodil, na primer različica lambda je po teoretskih modelih blizu tega, ampak praksa na srečo kaže drugače.
Ko sem vas lani aprila, med prvim valom epidemije, spraševal, ali bi moralo biti cepljenje po prihodu cepiv obvezno, ste bili proti oziroma ste menili, da to niti ne bo potrebno. Ste od takrat glede na nizko precepljenost spremenili mnenje glede obveznega cepljenja?
Še vedno menim tako, ampak to je stvar subjektivnega načina razmišljanja, ali človek razmišlja bolj kot osebni in klinični zdravnik ali bolj kot zdravnik epidemiolog. Epidemiologu je bližja obveznost cepljenja, ker je to v danem trenutku navadno bolj učinkovito. Kot zdravniku na osebnem nivoju pa se mi zdi, da je naša naloga opravljena s tem, ko ljudem ponudiš cepivo in jih seznaniš, kaj prinaša odločitev za cepljenje ali necepljenje.
Zdravniki od Hipokrata nismo nikoli silili ljudi v zdravljenje, naša naloga je, da ljudem opišemo najboljše zdravstvene opcije, ki so v danem trenutku mogoče, in jim ponudimo pomoč pri njihovi uporabi. Pri tem je treba sprejeti tudi, da so lahko odločitve ljudi, po našem mnenju, v njihovo škodo, tako je. Ampak v tem primeru moramo ljudem tudi odkrito povedati, za kaj so se odločili.
Nedavno sem se srečal z izvidi tridesetletne bolnice, ki je pred dvema letoma prišla k meni po nasvet zaradi diagnoze limfoma; imela je obliko, ki je v 95 % popolnoma in za vedno ozdravljiva s polletno kemoterapijo. Zato sem ji povedal, da ima srečo v nesreči, saj so tudi limfomi, kjer so ti odstotki ravno obratni, in naj se gre zdravit in bo čez eno leto lahko na svojo bolezen praktično pozabila. Ampak se je kljub mojim besedam odločila za alternativno zdravljenje z dietami, kar ne bi bilo nič narobe, če ji to ne bi bila pretveza, da je zavrnila onkološko zdravljenje.
In zdaj po dveh letih je umirajoča in brez možnosti zdravljenja, tudi če bi ga hotela, saj ga njeno telo ne bi več preneslo. Katastrofa, še zdaj me občasno oblije slab občutek ob misli, da si je mlada ženska z eno samo odločitvijo povsem po nepotrebnem končala življenje. Ampak kaj bi lahko storil več? Alarmiral njeno sorodstvo, da bi jo “prisilili” v zdravljenje? Saj niti ne smem, ona je odrasla in z moje strani bi bil to sodno pregonljiv prekršek, a dejstvo je, da bo zaradi varovanja njene “svobodne volje” vsak čas na pokopališču. Kot zdravnik lahko povem svoje mnenje, odločijo pa ljudje, in to moramo zdravniki sprejeti kot dejstvo.
Ampak odločitev za cepljenje ali necepljenje vpliva tudi na druge in ima vendarle širše družbene posledice kot odločitev posameznika o zdravljenju svojega raka …
Seveda, kot zdravnik vem, da bi to jesen brez posebnih težav obvladali epidemijo in imeli pretežno normalno življenje in normalno delujoče bolnišnice, če bi se v večji meri cepili. Za dobro kontrolo epidemije nam je zmanjkalo pol milijona cepljenih; in za njihova cepljenja bi kot družba plačali 20 milijonov evrov. A ker se teh pol milijona Slovencev ni cepilo, nas bo to, razen normalnega življenja, stalo več sto dodatnih milijonov evrov samo za neposredne stroške dodatnih testiranj, bolniških odsotnosti in zdravljenj.
Žiga Živulovič jr./Bobo
Dr. Ihan: “Farmacija dobi desetkrat več denarja zaradi testiranja tistih, ki se nočejo cepiti, stroški cepiv so malenkost proti stroškom nepotrebnega nadaljevanja epidemije.”
Se sploh zavedamo, da stane kompletno cepljenje manj kot testiranje, ki velja samo za en teden?! In potem ljudje trdijo, da ne bodo s cepljenjem podpirali farmacije! Farmacija dobi desetkrat več denarja zaradi testiranja tistih, ki se nočejo cepiti, stroški cepiv so malenkost proti stroškom nepotrebnega nadaljevanja epidemije. Plus vse dodatne, povsem nepotrebne smrti, ki nas bodo ponovno katapultirale v vrh držav, ki nespretno obvladujejo epidemijo covida-19.
A hkrati sem kot zdravnik zaradi svojih izkušenj seveda vajen brez negativnih čustev sprejemati tudi neracionalne odločitve ljudi. Pač, odločili smo se, kot smo se odločili, in bomo plačali ceno slabega cepljenja, ker smo si to s svojo skupinsko voljo izbrali. Osebno bi raje dal tristo milijonov za športne dvorane, ampak če smo se namesto cepljenja pol milijona ljudi raje odločili za dodatno plačevanje testov, bolniških odsotnosti, zdravljenja covidnih bolnikov in karanten, tudi prav, sem del te družbe, še vedno sem mnogo raje tu kot v Afganistanu.
Zato tudi ne razumem te družbene jeze med skupinami, ki imajo do cepljenja pozitiven ali negativen odnos. Vsi, cepljeni in necepljeni, smo še vedno ena sama državna skupnost, ki si delimo skupno življenjsko usodo glede plačevanja cene epidemije, šolanja, življenjske svobode, prihodnosti svojih otrok. Rad opravljam svoje delo v službi in kot strokovnjak sem dolžan povedati o cepivih tisto, kar že desetletja učim študente in kar piše v mojih in drugih učbenikih imunologije. Ampak popoldne na sprehodu mi je prav vseeno, kdo od mimoidočih je za cepljenje in kdo ne.
Vse internetne fantazijske delitve so samo milni mehurčki, ki se na koncu dneva razpočijo, in zjutraj moramo vsi skupaj v službe in šole, in vsem skupaj bo enako mučno, če bo epidemija sesula še eno šolsko, študijsko leto in poslovno leto.
Epidemija je pokazala, da je strah pred cepljenjem mnogo bolj razširjen, kot smo mislili do zdaj. Vas je to presenetilo?
Ne vem, ali je ključen strah. S proticepilstvom se zaradi svoje profesije srečujem že vrsto let in v normalnih časih se mi je to zdela nekakšna new-age subkultura z značilnim izmikanjem vzročno-posledični in “daj – dam” družbeni logiki. Zato tudi njihovo značilno negiranje družbenih institucij, od “uradnega” šolstva, zdravstva do politike, in priseganje na magično mišljenje, ohlapno in povsem subjektivno (ne)logično sklepanje, alternativno medicino, alternativne religije.
Zaradi usidranega občutka družbene izločenosti je pri tej subkulturi velika potreba po povezovanju s podobno mislečimi v zaprte kroge, in proticepilstvo je za tovrstne ljudi idealno medsebojno vezivo, saj je bil vsak kdaj cepljen in se lahko počuti žrtev družbenih institucij, zlasti medicine, ki ima na neki način največja pooblastila, da posega neposredno v posameznikovo telo.
Za človeka, ki zavrača družbeno logiko, medicina ni pojem vrhunske pomoči, ki jo je človek deležen v največjih težavah, ampak pojem vrhunskega nasilja. Bolj ko se človek notranje distancira od družbe, bolj grozljiva in nasilna se mu zdi medicina.
Borut Živulović/Bobo
Dr. Ihan: “V prej obrobnem pojavu new-agerskih posebnežev je začelo čedalje več ljudi prepoznavati svoje občutke izločenosti iz družbe, ki jih v normalnih časih niso imeli.” (Na sliki: protest nasprotnikov obveznega cepljenja otrok leta 2015)
In po svoje ni čudno, da se je v tej družbeni krizi, v kateri se je življenje mnogim ljudem proti njihovi volji obrnilo na glavo, začel v številnih ljudeh krepiti občutek distance in izključenosti iz družbe, ki avtoritarno, v nekih ozkih krogih, odreja neka pravila, katerih žrtve so potem vsi, ki o teh pravilih sploh niso izrekli svoje volje. To je morda del zgodbe o tako široki proticepilski mobilizaciji. V prej obrobnem pojavu new-agerskih posebnežev je začelo čedalje več ljudi prepoznavati svoje občutke izločenosti iz družbe, ki jih v normalnih časih niso imeli.
Verjetno so vlogo odigrala tudi družbena omrežja?
Družbena omrežja, na katerih so bili vse dneve ljudje, ki so bili zaradi epidemije prisiljeni v neaktivnost, so vse to potem intenzivirala. FB in podobna omrežja so sicer fiktivne skupnosti, saj ti nihče od “prijateljev” v resnici ne bi v ničemer pomagal, ko bi potreboval resnično pomoč; ampak naši možgani komunikacijo na teh omrežjih dojemajo kot prakticiranje resnične skupnosti, in se na tako skupnost tudi čustveno navežejo in si ji prizadevajo “pripadati”.
Sčasoma mnogim, ki pripadajo fiktivni skupnosti, ta psihološko pomeni več kot pripadnost realni skupnosti, na primer državi, ki nas s svojimi pravili in strukturo v resnici povezuje v eksistenčno skupnost, od katere delovanja je odvisno naše resnično življenje. Tako dobimo ljudi, ki jim pripadanje in junačenje v fiktivni skupnosti proticepilcev pomeni toliko, da psihološko iz nje niso pripravljeni več izstopiti in s cepljenjem pomagati svoji pravi, eksistenčni skupnosti, od družine do podjetja in cele države, da se rešimo epidemije in normalno zaživimo.
Pripadnost svoji virtualni skupnosti jim začne pomeniti več kot resnično življenje, in bolj kot se virtualno angažirajo, bolj jih njihov virtualni krog nagrajuje z všečki in srčki in vsem mogočim, ustvarja se skupnost, snujejo se skupinske akcije. In potem dobim hkrati nekaj deset grozilnih pisem, pred katerim sodiščem mi bodo sodili ter v kako globoki jami bom končal, in si mislim, da je spet neki FB-guru iznašel neko “akcijo”, da bodo člani virtualne skupnosti vznemirjeno čakali, kaj bo prinesel naslednji dan.
Kako to sprejemate? Je to pri vas reden pojav? Veliko zdravnikom, ki so se javno izpostavili, se je to že zgodilo. Vi pa redno nastopate že od začetka epidemije.
Z epidemijo se je frekvenca močno povečala. Spomnim pa se, da sem pred približno desetimi leti občasno že dobival kupe pisem, iz katerih sem sklepal, da so se proticepilci spet spomnili kakšne “akcije”. Ampak v tem letu in pol je ta pojav postal mnogo bolj izrazit.
Zanikovalci obstoja koronavirusa so danes zvečer vdrli v studio TV Slovenija, kjer snemajo dnevno informativno oddajo in Odmeve. https://t.co/WqIsjWPpjj
Takoj ko se pojaviš v javnosti, te zasuje plaz pisem z vzorčnimi izrazi, argumenti in obtožbami, ki se stalno reproducirajo, en sam copy-paste vedno istih stavkov in vprašanj, in ob tem se pošiljateljem zdi, da s tem dokazujejo, da mislijo s svojo glavo.
Še bolj pogosti pa so “aktivisti”, ki meni in mojim kolegom dnevno pošiljajo različna “opozorila” in “zahteve” izključno s posredovanjem videopovezav na Facebook, YouTube ali na različne spletne strani, ki jim sami, očitno, vsakodnevno mrzlično sledijo in ob vsakem “velikem odkritju” začutijo nujo, da povezavo do posnetka posredujejo čim več “zaslepljencem”.
Celo nekateri slovenski kolegi zdravniki, ki jih je prevzel ta popularni žanr, mi v dokaz svojih dvomov pošiljajo samo še FB- in videopovezave, neredko mi ob tem ne napišejo niti enega lastnega stavka – to se pred covidom-19 ni nikoli dogajalo, vedno smo si kolegi izmenjevali znanstvene članke in lastne komentarje nanje, ne pa FB-povezav, ki jih, mimogrede, na svojem službenem računalniku niti ne morem odpreti. Imamo dogovor, da so družbena omrežja prostočasna dejavnost in ne spadajo v službo.
Ali kdaj odgovorite?
Ne. Odgovarjam, kolikor je mogoče, samo ljudem, ki imajo zares težave in osebna vprašanja. Prejšnji vikend sem odgovoril na več kot 50 pisem, a šlo je za pisma tistih, ki so imeli glede cepljenja realne dileme, ki jih je zanimalo, ali je cepljenje združljivo z njihovim zdravstvenim stanjem. Na taka sporočila poskušam odgovoriti, čeprav mi ne uspe vedno odgovoriti na vse. Če je le mogoče, vedno odgovorim tudi na strokovna vprašanja zdravniških kolegov.
Na sporočila s “teoretičnimi” ugovori proti cepljenju pa nimam navade odgovarjati, s tem naj se ljudje zabavajo na svojih forumih, če imajo čas. Imam že preveč tistih sporočil z resnimi prošnjami za konkreten oseben nasvet.
Zato tistim, ki bi rad zgolj razpravljali o tisočkrat prežvečenih teoretičnih ugovorih proti cepljenju, ne odgovarjam. Na spletu je morje odličnih odgovorov na vso produkcijo covid-19 grozljivk. To je v ZDA postal poseben žanr, ki nima prav veliko zveze z medicino, jaz pa nisem filmski kritik.
Denis Sadiković/N1
Ta žanr so odkrili manjši filmski producenti, ki so opazili, da je mogoče zaradi senzibilizirane publike z zelo malim vložkom narediti “grozljivko”, ki dobi na spletu veliko klikov in s tem ustrezen finančni uspeh. Zato obstajajo cele zbirke tovrstne žanrske videoprodukcije, ki odlično služijo z objavljanjem videoposnetkov s strašljivimi covid-19 vsebinami. Dodatne finančne donacije pa dobivajo ti producenti še od proticepilskih združenj, ki filmčke tudi reklamirajo na svojih straneh.
Scenariji so si zelo podobni, omenjajo svetovno zaroto in strupena cepiva, vendar v svojem segmentu odjemalcev učinkoviti, saj sledilci teh posnetkov vsak dan pričakujejo novo, razburljivo senzacijo, podobno, kot smo med olimpijado vsi skupaj vsak dan pričakovali nove spektakularne tekme in medalje naših športnikov.
Bi bili lahko glede odnosa do cepljenja v drugačnih okoliščinah? Kaj nas loči od držav, kot so Danska, Malta, Belgija, kjer imajo vzorno visoko precepljenost?
Morda je temeljni vzrok v tem, da slovenski občutek državnosti še ni zelo ponotranjen. Smo mlada država in naša zbirka pozitivnih izkušenj z dejanji svoje države, kar je bistvo občutka državnosti, je še kratka, imamo precej enotno in pozitivno izkušnjo osamosvojitve in vstopa v EU, potem pa je že konec.
Žal se vsakokratni voditelji državnih tvorb na teh prostorih praviloma niso vzpostavljali s tradicijo in “kontinuiteto”, ampak njenim zanikanjem in pisanjem zgodovine na novo. Zato smo v primerjavi s kakšnim angleškim, danskim, švedskim ali francoskim občutkom državnosti še zelo labilni, ne zaupamo si, da lahko s skupno akcijo, kot je cepljenje, obrnemo svojo usodo.
Kriza in sprememba življenja, ki je nastala med epidemijo, sta za našo skupnost zato preveliki, in ljudje odločitve države med epidemijo premalo občutijo kot podaljšek svojih prepričanj in razmišljanj, da bi zaupali odločitvam tistih, ki vodijo epidemične ukrepe. Torej, objektivno gre za nezrel občutek državnosti, nesorazmerno veliko spremembo življenja in za politiko, ki očitno ni zmogla med to Scilo in Karibdo najti plovne poti, pri tem ne trdim, da bi jo v danih okoliščinah sploh znal kdo najti, tega res ne vem.
Ali menite, da je še mogoče narediti karkoli za višjo precepljenost?
Po mojem je najbolj učinkovito umirjeno poročanje o številu cepljenih in necepljenih v bolnišnicah. Za redno predstavljanje teh podatkov smo si dolgo časa prizadevali. Najbolj zaležejo podatki, o katerih niti ni mogoče na dolgo in široko razpravljati, čista dejstva, ki so jim ljudje redno izpostavljeni.
NIJZ
Sprejemi v bolnišnice glede na cepilni status v avgustu. Vir: NIJZ
Pričakujem, da se bo z razvojem novega vala epidemije zanimanje za cepljenje močno povečalo. Ker postaja očitno, da se cepljenje zelo izplača. Je pa vprašanje, ali ni za to že nekoliko pozno. Val epidemije, ki ga povzroča delta različica, je zaradi silne nalezljivosti in kratke inkubacijske dobe bliskovit. Ogromno ljudi se okuži v razmeroma kratkem času, tako da vrhunec vala pričakujemo že kmalu, v roku enega meseca.
Bolnišnice bodo verjetno na hudi preizkušnji. Bojim se, da tudi pediatrični oddelki, saj se bodo otroci z odprtjem šol v zelo kratkem času prekužili, ob velikem številu okužb pa bo, za naše kapacitete, tudi precej zapletov.
Vam ni neprijetno ob zavedanju, da bomo z odprtjem šol ob prisotnosti delta različice dopustili masovno obolevanje mlajših otrok? Ker za nekaj od njih bo to imelo dolgotrajne posledice. Se vam to ne zdi kruto?
Ja, občasno imam slab občutek. V magičnem svetu bi zamrznili življenje za dve leti in v tem času preizkusili vsa otroška cepiva in potem življenje spet zagnali naprej. V realnem svetu bo večina otrok verjetno okužena, glede akutnih posledic bolezni statistike niso tako slabe kot pri odraslih, zato je ta realnost nekako sprejemljiva za večino razvitega sveta, kjer smo sicer zelo občutljivi glede zdravstvenega varstva otrok. O dolgoročnih posledicah virusa pa seveda ne vemo veliko, upam, da ne bo kakšnih neprijetnih presenečenj.
Kako gledate na začetek šolskega leta v pogojih, ko velik del učiteljev ni cepljen in ko ravnatelj “junaško” dvomi o virusih kot povzročiteljih bolezni?
Kar zadeva preboldskega ravnatelja, se mi objektivno to ne zdi neka posebno pomembna zgodba, bolj nekajdnevna hrana za naslovnice. Na neki način me je začudilo edino to, da se nekdo, ki nosi odgovornost za organiziranje pouka, tudi sam sem trenutno v isti koži, v tem trenutku ukvarja s pravilniki in teorijami o obstoju virusa namesto s konkretnimi ukrepi proti okužbi. Ob tem pa je dejstvo, da niti meni niti njemu v primeru razpadlega pouka zaradi bolniških odsotnosti pedagogov in karanten prav nič ne bodo pomagala pravna mnenja. Ostalo bo dejstvo, da svoje naloge nismo opravili!
Vera ali nevera v virus je zasebna zadeva, pomembna pa bodo dejstva glede izvedbe pouka. Če učitelji ne bodo večinsko precepljeni, lahko en sam med njimi mimogrede z vnosom virusa v zbornico zapre celotno šolo. Prav tako bo okužen učitelj skoraj zanesljivo okužil ves svoj razred, saj pri “delti” skoraj ni mogoče, da nekdo celo uro govori v prostoru, ki ni odzračevan, in virus ne bi okužil večine v prostoru.
Se mi je pa ob gledanju posnetkov iz Prebolda zdela tudi paradoksna misel, da se imajo ljudje, ki bi zanikali epidemijo, za borce proti kapitalu. Ampak če povzamem Renato Salecl, kaj je lahko bolj grobo kapitalističnega in neoliberalnega kot misel, da bi epidemijo, ki je še kako problem skupnosti, potisnili v individualno reševanje problemov, češ naj vsak poskrbi zase, kot najbolje ve, družba pa naj se obnaša, kot da epidemije ni.
Bobo
Verjamem, da bi veliko ljudi zaradi utrujenosti z epidemijo skoraj z olajšanjem sprejelo družbeno ignoranco epidemije in molčanje o bolnih in mrtvih sosedih in tudi svojcih. Ampak ceno za tako najhujšo obliko družbene nesolidarnosti se nato plačuje še desetletja, do vnukov in pravnukov, Balkan je s svojimi vojnami nazoren primer teh pojavov, tudi mi z državljansko vojno in povojnimi poboji nismo daleč.
In podoben pojav se mi zdijo pozivi proticepilcev za izpisovanje otrok iz javnih šol, ki so eden osnovnih temeljev javnega dobrega. Spet gre za neodgovorno nasedanje individualistični ideologiji, da je vsak odgovoren zase. Tu prideta zelo skupaj najbolj groba logika kapitala in new-agersko zanikanje družbenih ukrepov in obvez. V enem primeru človeka iz družbe izrine in osami kapital, v drugem primeru pa subjektivistično zanikanje družbene realnosti, zaradi katerega je starš pripravljen svojemu otroku odreči celo temeljno družbeno institucijo, ki nas povezuje v skupnost – šolstvo.
Koliko je po vašem mnenju upravičena drugačna obravnava cepljenih v javnem življenju? Necepljeni neprestano poudarjajo, da bi morali tudi cepljene testirati, saj se lahko tudi oni okužijo in širijo okužbo.
Za epidemiologa je pomembno upoštevati dejstvo, da ima nekdo, ki je cepljen, med pet- in desetkrat manjšo možnost za okužbo in nadaljnji prenos, torej ga je treba obravnavati drugače kot nekoga z večjim tveganjem prenosa. Podobno je z masko, še zdaleč ni stoodstotna, ampak že trikratno ali petkratno zmanjšanje verjetnosti za okužbo je epidemiologu pomemben podatek.
Žiga Živulovič jr./Bobo
Čeprav nimam nič z epidemiologijo, dobivam tudi veliko sporočil, češ ali se mi zdi to razlikovanje pravično. Epidemiologija ni usmerjena k pravičnosti, ampak k učinku na javno zdravje, na zamejevanje epidemije. Pri cepljenih je mogoče isti učinek doseči z blažjimi ukrepi. Zato tudi v različnih okoljih veljajo različna epidemiološka pravila.
Pri nas na inštitutu imamo pet strani protokola za preprečevanje vnosa okužb, z natančnimi navodili, kako ravnati, če smo bili v stiku z okuženim, pa smo praktično vsi cepljeni. Ob tveganih stikih se moramo testirati kljub cepljenju. Tudi v bolnišnicah, sploh na tveganih oddelkih, kjer so težki bolniki, nič ne sme biti prepuščeno naključju.
V splošni populaciji pa je logično, da so pravila drugačna. Epidemiološka presoja določi, v kateri fazi epidemije je smiselno, da cepljenih ne testiramo, ker bomo tudi brez tega zadovoljivo nadzorovali epidemijo, kdaj pa je za zamejevanje okužb smiselno testirati tudi cepljene. Lahko se tudi uveljavi razlikovanje glede na čas, ki je pretekel od cepljenja. V prvih mesecih po cepljenju je namreč raven protiteles praviloma zelo visoka, nato pa upada, s čimer se povečuje tveganje za okužbo.
Pred kratkim je bil objavljena izraelska raziskava, po kateri so tisti, ki so covid-19 preboleli, bolje zaščiteni pred različico delta kot cepljeni, ki se niso okužili. Je naravna zaščita, naravna imunost po preboleli okužbi res boljša kot zaščita s cepivom?
Cepljenje ustvari višjo raven protiteles kot prebolela okužba. Je pa res, da se ob okužbi vzpostavi širša T-celična zaščita proti več delom virusa, ne samo proti proteinu bodice S. In sčasoma, ko začne raven protiteles po cepljenju upadati, se lahko zaščita pred težjim zbolevanjem po preboleli okužbi izkaže za boljšo.
Slovenija ima trenutno na zalogi več kot pol milijona odmerkov mRNK cepiv. Ali bi morali za zvišanje ravni protiteles pred novim valom več ljudi cepiti s tretjim odmerkom?
Najbolj mi je blizu pristop, ki so ga ubrali Američani, po katerem se določi časovna meja, po kateri ima vsak pravico do poživitvenega odmerka. Oni so to mejo določili oz. za zdaj to napovedali pri osmih mesecih od drugega odmerka. Seveda pa je dejstvo, da je daleč najbolj koristno cepiti necepljene, s tem se resnično zelo vpliva na epidemijo, tretji odmerek je bolj za večjo varnost v nekaterih posebnih okoliščinah, ne vpliva pa bistveno za zamejevanje epidemije.
Prednost mRNK cepiv naj bi bila v tem, da jih je mogoče precej hitro prilagajati spreminjajočim se virusom. Kdaj bo glede na slabšanje učinkovitosti cepiv prišel čas za prvo spremembo “recepta”?
Res je, hitro jih je mogoče prilagajati, a žal za zdaj ne tako hitro, kot nastajajo nove različice virusa. Junija so pri Pfizerju dali v registracijo cepivo proti alfa in beta različici virusa, danes ju ni nikjer več, ker prevladuje delta. In nekaj časa so pri Pfizerju govorili, da bo šla v študije tudi delta, ampak mislim, da niso več tako odločeni o tem, ker sedanja cepiva proti delti kar v redu delujejo, delta je primer virusne različice, ki je ob spremembi naredila razmeroma majhen imunski pobeg.
Seveda pa problem novih registracij ni v pripravi spremenjenega cepiva, ta ne traja več kot nekaj tednov. Problem je v trajanju regulatornih postopkov za njegovo odobritev, saj ima vsako tako spremenjeno cepivo za zdaj status novega cepiva. V zadnjem letu se veliko govori o tem, da bi morali regulatorni organi omogočiti hitrejše prilagajanje mRNK cepiva na način, da vsake malenkostne spremembe na molekuli ne bi obravnavali kot povsem nov izdelek, temveč kot malenkostno prilagoditev obstoječega. Za zdaj sicer nič ne kaže na premike v tej smeri. Najbrž imamo vendarle še premalo izkušenj z različnimi mRNK cepivi. Šele ko bo na trgu nekaj različnih cepiv za nekaj različic virusa in bo varnostni profil pri vseh enak, bomo lahko razmišljali o morebitnih poenostavitvah regulatornih postopkov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje