Menu Item
Od pevca skupine Alo!Stari sramežljivosti ne pričakuješ, tudi umirjenost najbrž ni prva stvar, ki bi jo povezovali s frontmanom skate punk skupine. A Tine Matjašič na intervju prinese prav to – umirjenost. Skozi njo pa buta neuničljiva strast do glasbe in mesta, ki je vse člane banda oblikovalo. Maribor.
Dobili smo se na parkirišču pri dvorcu Betnava. Mesto je predlagal Tine Matjašič, pevec mariborskega “rock banda, ki ima zgodovino skate punk scene”. Rad ima mir, mir pa najde v naravi, nam je pojasnil. Okoli nas je bilo res dovolj zelenja, s sedišči pa smo morali improvizirati. Na koncu sta to vlogo odigrala betonska bloka.
Sicer čudovit dvorec klavrno propada, kar pripomnim tudi med klepetom s sogovornikom. Ta pa je odvrnil: “Pa ja, saj, naj se vidi, mogoče pa se bo kdo spomnil, da je treba kaj narediti.”
Prav Maribor, mesto, ki se odtisne na človeku, je bil ena glavnih tem pogovora. In seveda neizogibno glasba, ki ji ne moreš ubežati, tudi če se ti zdi, da ta pot nikamor ne pelje. Skupino Alo!Stari je sicer pripeljala daleč, na odre po vsej Sloveniji. In zdi se, da fantje zdaj točno vedo, kam.
Če bi mi rekli “Sem prii, nič ti neom!” (naslov drugega albuma skupine Alo!Stari, op. a.), bi se morala v bistvu obrniti in zbežati čim dlje stran? Prav razumem mariborsko?
Točno to bi moralo pomeniti. To je bila tista najstniška faza – veliko smo se družili, vse je bilo bolj odprto in več smo si lahko privoščili. In če si naletel na kako ekipo, ki ni bila ravno najbolj … kako bi rekli, se ni najbolj kulturno obnašala, je bilo najbolje, da si se obrnil in šel. Če ne, so bili pretepi in podobno. Danes pa vidimo to, kar smo dali tudi na naslovnico albuma – male fantke, ki mislijo, da so doživeli že marsikaj, v bistvu pa nimajo pojma o svetu.
Ko se z vami pogovarjam kot s Tinetom iz Maribora, ne pevcem skupine Alo!Stari – kdo ta Tine je? In kaj počne, ko ni na odru ali pa v službi?
Danes je Tine zelo zelo rad doma. Zelo se mi paše oddaljiti od tega mestnega vrveža in se zateči v naravo – zato smo tudi danes tukaj. Moram priznati, da je 95 odstotkov mojega časa služba in glasba. V tistih petih minutah, ki ostanejo, pa sta mi najbolj pomembna družina in mir.
V skupini Alo!Stari niste največji nogometni navdušenec. Kaj drugega tako zelo mariborskega pa se je odtisnilo na vas, katere lastnosti človeku da Maribor?
Mariborčani smo že od nekdaj zelo neposredni, glede vsega. Če to navežem na nogomet – ne moreš se mu izogniti. Spremljam določene zadeve, imamo pa dva člana, ki sta kar velika oboževalca nogometa. Mene osebno je precej bolj fasciniralo smučanje in kasneje deskanje na snegu, kar je tudi nekaj totalno mariborskega. Mislim, da smo eden redkih krajev tu, ki ima smučišče praktično v mestu. Ta Maribor je mene precej bolj zaznamoval.
Znamo povedati zadeve, včasih znamo biti celo preveč iskreni. Edino, kar opažam pri mlajših generacijah, je, da se znajo bolj hecati iz samih sebe. Starejše generacije tega še niso znale, mi pa poskušamo tudi tiste neumnosti, ki so značilne za nas, “potegniti ven” in se na njihov račun nasmejati.
V več intervjujih ste rekli, da ste Mariborčani ciniki. Kako oziroma zakaj postaneš cinik, kako se zgodi, da kar celo mesto postane cinično?
(smeh) Mogoče je to zgodovina Maribora. Sploh naša generacija je doživela preskok iz enega sistema v drugega, takrat se je to najbolj poznalo. Mesto je v času največje industrije živelo, potem pa kar naenkrat nič več. Dolga leta smo potrebovali, da smo se začeli postavljati nazaj na noge. Mogoče je ravno to, da nihče več ni verjel, da bi bilo lahko boljše, vplivalo na ciničnost.
Mlajši so že čisto ven iz tega. Mi smo ravno ta tranzicijska generacija in hvala bogu, da je tega počasi vedno manj. Ampak nekje globoko noter je vseeno zakoreninjeno.
Tone Partljič je za N1 pred časom dejal, da je v Štajercih nekaj smodnika, ki da se pokaže, ko vam pride voda do grla. “Dolgo smo tiho in žremo, a ko nam stvari pridejo čez glavo, se oglasimo,” če ga citiram. Bi se strinjali z njim?
(dolg premislek) Delno se strinjam. Ampak zdi se mi, da zdaj že hitreje znamo povedati, ne držimo več tako dolgo v sebi. Je pa res, da je dolgo časa trajalo, da smo prišli do te točke. Nismo pa vsi Štajerci glasni. Zasebno smo jaz in vsi člani banda precej mirni, tisto, kar moramo, damo ven na odru. Mogoče pa ima Tone vseeno prav. Doma smo tiho, ko pa pridemo na oder, smo glasni.
Lokal patriotizem v Sloveniji je svojevrsten fenomen. Včasih se zdi, da smo prej Mariborčani (vi), Korošci (jaz) kot pa Slovenci. Zakaj menite, da nam je tako pomembna ta lokalna, regionalna identiteta?
Mislim, da se prenaša iz generacije v generacijo. Poznam ogromno Mariborčanov, ki so šli iz Maribora – kot tudi mi, ki smo se preselili zaradi nepremičninske situacije – pa vseeno ostajaš po srcu vedno Mariborčan. To je nekaj, kar je vtisnjeno globoko v nas. Mogoče se bolj poenotimo z lokalnim okoljem kot širšim slovenskim.
Če pa gledam skozi oči banda, tega ne vidim več. Kamorkoli pridemo, se lahko s publiko poenotimo in razmišljamo isto. V Mariboru zelo radi jamramo, potem pa smo prišli na Dolenjsko, na Primorsko, pa je bilo popolnoma enako. Očitno nismo edini, ki tako gledamo (smeh).
“Na odru vidiš, da nisi sam”
Pred Alo!Stari ste bili basist, peli niste veliko. Od kod (in kdaj) premik pred mikrofon in s tem hočeš-nočeš v ospredje?
Bilo je težko obdobje. Že pred tem pisal veliko besedil, ampak nikoli se nisem postavil v vlogo, ko bi jih jaz odpel. Po tem težkem obdobju pa sem moral dati neke stvari iz sebe, pojavili so se dva, trije komadi, med drugim ta naš Nea vem kam. Sem rekel: “Dobro, bom probal zapeti, da vidimo.” In je zadeva funkcionirala.
Najbolj me je bilo strah, ali bom to zmogel, ali bo šlo, saj je vseeno to fizično naporno, tudi za glasilke. Na začetku je bilo kar težko, ampak se navadiš in naučiš obvladati svoj glas. Hitro in naravno je steklo, hitro sem se začel počutiti domače v tej koži.
Nikoli se nisem rad postavljal na oder, se pa znam na odru sprostiti in dati vse od sebe, dati ven. Ni me več strah iti na oder, zdaj mi je oder tako kot mir v naravi. Fenomenalen občutek.
Človeka stanje na odru verjetno zelo zasvoji. Je to mogoče opisati človeku, ki tega občutka ni nikoli doživel? In ali je te občutke mogoče najti tudi v čem drugem?
Joj, težko je opisati. Ene stvari ni, s katero bi to lahko primerjal. Eni bi rekli: pa imaš rojstvo otroka. Ampak to so povsem tretji občutki. Najboljša stvar, ki se ti zgodi, je, ko ljudje pojejo tvoja besedila. Komaj čakam na tisti četrti ali peti komad, ko se to prvič zgodi. Po navadi se pogledaš s sočlanom banda. Res res težko je to opisati. Je neka droga.
Je to, ko ljudje pojejo tvoja besedila, morda mešanica nejevere, ponosa, sreče …
Mogoče še najbolj neko poistovetenje, da vidiš, da nisi sam. Pogosto pravijo, da so glasbeniki v osnovi zelo depresivni ljudje, ki so samo na zunaj srečni. To je zaradi tega, ker si na odru neizmerno srečen, ko greš z odra, pa tega občutka ne moreš več doseči. Moč pa dobiš iz tega, ko vidiš maso ljudi, ki isto čutijo, kot si ti v nekem obdobju čutil. In to te nese naprej. Upam, da sem v redu opisal (smeh).
Kaj moraš v nekem trenutku čutiti, da dobro pišeš? Da dobro pišeš muziko, ki jo pišete vi. Je glavno gonilo jeza, kot je bila pri smučanju Tine Maze? Na začetku je bil obup, ste enkrat dejali, ampak ob uspehu tega obupa verjetno več ni. Od kod torej navdih?
So obdobja, ko si zelo kreativen, pa obdobja, ko nimaš ne volje ne želje, da bi karkoli napisal. Iz vsega črpamo – iz lastnega okolja, preteklosti, neke najbolj banalne situacije.
Vedno pa se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Jaz si cel dan belim glavo, pišem, se poigravam, pa nisem ničesar pametnega naredil. Potem pa se naslednji dan usedem v avto in se peljem v službo, pa pride ideja. Ja, pa kje si bila včeraj?! Potem se ustavim na črpalki, vzamem telefon in si mrmram melodije, besedila. To je trenutek, ko se verjetno subtilno povežejo zadeve, ki so se ti zgodile v glavi, in planejo ven, ko si v tistem svojem prostoru udobja. Ne vem, zakaj je avto taka zadeva, mogoče ker imaš prostor za razmišljanje, še posebej če se sam voziš. Zelo redko se zgodi, da si v neki kleti, filmsko, in pišeš. Nikoli ni tega, vedno se zgodi v najbolj čudnih trenutkih.
Torej je treba v trenutku navdiha reagirati nemudoma.
Ja, absolutno. Priznam, enkrat sem sredi službenega sestanka imel idejo, se opravičil, šel na stranišče za dve minuti in si posnel idejo, da je ne pozabim. Tista ideja, ki se ti porodi, je vedno najboljša. Ne glede na to, kako jo boš potem obračal, nikoli ne bo tako dobra. Na koncu se vedno vrneš na izhodiščno točko. Tista ideja je najboljša, ker je spontana.
Za mariborščino pravite, da je dobra za bolj “grozeče” komade. Kako pa si v mariborščini romantičen?
Zelo težko. Imamo nekaj besedil z ljubezensko tematiko, tista, ki govori o pozitivni ljubezni, pa je totalno “našpanana”, res hiter komad. Mogoče navzven zaradi tega ne izgleda romantično, doma pa smo po mojem veliki mucki. Večji mucki, kot smo videti, ampak tega ne pokažemo radi širši javnosti.
Kar nekaj izključno mariborskih fraz spoznamo v besedilih vaših pesmi. Katero narečje vas še pritegne in se vam zdi tako “žmohtno”, da bi lahko v njem pisali, če bi ga le bolje poznali?
Mislim, da so nam najbližje glede emocij in močnega, direktnega izražanja Primorci. Obalna primorščina, ki je res glasna. V tem bi se verjetno našli.
Zakaj glasbi ne moreš ubežati
Uspeha čez noč ni, so večkrat poudarili člani vaše skupine. Oziroma nekaj, kar se nam zdi kot uspeh čez noč, se lahko v ozadju kuha tudi več kot deset let. Kaj je tista gonilna sila v človeku – kaj je bila pri vas – da vztraja, da poskusi še enkrat, tudi ko se zdi, da se nikoli ne bo zgodilo? Da se to, kar se vam dogaja zadnjih pet let, ne bo nikoli zgodilo.
Glasba je večna. Ko se s tem začneš ukvarjati, je zelo zelo težko nehati. Tudi če ti nikoli ne uspe. Ogromno skupin je, ki nikoli ne bodo nič drugega naredile, a zaradi te ljubezni do glasbe ne moreš nehati. Lahko vlagaš, vse daješ v to glasbo. Tudi če boš star 60, 70 let, boš doma še vedno vzel svojo kitaro. To je poseben odklop od realnosti, ki ne mine. Glasbi ne moreš ubežati. Lahko se trudiš, trudiš, trudiš, na koncu pa si boš mrmral neko melodijo. In te spet potegne nazaj. Začarani krog.
Videospotom dajete kar velik poudarek. Kdo je glavni kreativec za njimi in zakaj mislite, da so videospoti (še vedno) pomembni?
Pomembni so, ker je v času instant videov – tiktokov, reelsov – video zelo pomembna zadeva. Prav tako bandu daje prezenco, določen imidž. Tudi če nisi lep in najbolj popoln, imaš svojo podobo, ki jo moraš tudi vizualno uveljavljati. Veliko videospotov posnamemo sami, ampak zadnje čase nam logistika tega več ne omogoča, zato smo šli malo “ven” in delamo z različnimi ekipami. Dolgo smo se trudili ohraniti vse na svojem področju, ampak enostavno ni mogoče – lahko boš našel nekoga s povsem drugega konca Slovenije, ki vidi isto kot ti. Če povzamem – video je podoba banda, ki ji ne moreš ubežati.
Je neposrednost prisotna predvsem v vaši glasbi ali tudi drugače komunicirate tako direktno, neposredno, na nos?
Večinoma komuniciramo direktno. Mogoče pri besedilih še malo bolj pompozno zapakiraš, ampak načeloma so besedila takšna, kot se pogovarjamo v vsakdanjem jeziku. Tudi kletvice, ki mogoče dajo neko težo, večji pomen besedni zvezi v danem trenutku. Precej lažje je stvari povedati direktno kot okolišiti, iskati daljšnice. To nam nikoli ni dišalo. Nate vpliva okolje, ker se vsi okoli tebe tako izražajo.
Če so v bandu konflikt, nestrinjanje, različni pogledi – ali vsi člani dobro sprejmejo to neposrednost ali kdo potrebuje bolj nežen tretma?
Band je psihološka bitka petih različnih karakterjev. Ni nujno, da so v njem ljudje, ki so najboljši kolegi na svetu. Seveda smo prijatelji, poznamo se že zelo dolgo. Ugotovili smo, da je precej lažje, če si nekaj direktno povemo, ker smo, ko se naslednjič vidimo, že vsi zdavnaj mimo tega. Samo da damo ven iz sebe, ker če držiš v sebi, se nabira in lahko res nastane zelo konfliktna situacija, kar za nobenega ne bi bilo dobro. Boljše sproti dati ven in imeti čisto vest.
O Primorcih sva že nekaj rekla. Maja ste imeli prvi koncert na Obali. Kako je bilo, ste se instant povezali?
Takoj smo se povezali, brez problema. Ne vem, zakaj tam nismo bili prej, na severnem Primorskem smo bili večkrat. Zdaj se ravno pogovarjamo še za nove koncerte na Obali in smo “ful hepi”. To smo še morali odkljukati, da so nas sprejeli tudi tam.
“Poletij ne damo!”
“Poštna puna, ful je folka, Štuk pa Modrijane, jebote polka!” Zakaj je na Štuku danes več tega in manj bandov, kot so Alo!Stari?
Mislim, da program narekujejo finance. Stroški, da tovrstne zadeve obstanejo, so vedno bolj enormni, organizatorji pa si morajo zagotoviti prihodek. Nam je to grozno, ker so to čisto nekompatibilni žanri, po drugi strani pa jih razumem, zakaj to delajo. Drugače tudi mi ne bi mogli tam igrati. Enostavno gre zgolj za preživetje.
Imate veliko svojega “mercha”, med drugim srajce. Zanimivo, če pomisliš na punk, morda pomisliš na kaj drugega kot srajce.
Če pogledamo nazaj, se je punk hitro razdelil na hard core sceno in bolj klasičen punk, iz katerega je nato nastala bolj liberalna stran punka. Pri tej ni bilo več indijanskih irokez. To je bila enostavno glasba proletariata, ki si je dal gor navadno črno majico, hlače, ki jih je dolgo nosil, pa čevlje, ki jih je že tudi nekaj let nosil, ker si mogoče drugih ni mogel kupiti. Ni bilo več “lišpanja” in “fashiona”.
Kasneje se je s pomočjo skejtanja razvila druga zgodba, da ima tudi naša podoba svoj “fashion”. Za nas so tu vedno majica, hlače, teniske. Je pa dobro imeti kakšen “statement” na majici.
Kako pa nastanejo ti “statementi”?
Dostikrat si naredim svojo majico z neko bedarijo, ki je samo nam smešna. Po koncertih velikokrat pride kdo do nas, da bi imel tudi tako majico, pa rečem: “Sori, enkratna je, samo jaz sem si jo naredil.” Vedno moraš dregniti nekam, da dovolj zaboli. V tem primeru ti ni treba biti preveč na prvo žogo.
Predalčkanja ne marate. Kaj pa so nove smeri, ki si jih želite raziskati?
Puščamo si odprte poti. Sodelovali smo z Emkejem, naredili smo country komad na novi plati. Kot je naš basist že rekel – v bistvu smo rock band, ki ima zgodovino skate punk scene. Nekako se moraš pozicionirati, to je normalno, a si puščamo odprte zadeve. Seveda pa v okviru tega, kar imamo radi.
Poletje si boste vzeli prosto.
Absolutno. Junija imamo še kar nekaj koncertov, julija in avgusta pa se vsako leto trudimo, da se čisto odklopimo. Konec avgusta se po navadi spet srečamo in potem dalje. Vem, da ogromno bandov poleti koncertira, ampak mi smo že na začetku rekli: poletij ne damo! Tudi zate je pomembno, da se regeneriraš, odklopiš, pozabiš na vse, kar imaš. Odkrito povedano pa se po dveh tednih na morju že začnejo ideje v glavah.
Prisilni počitek.
Tako.
In kaj je v planu za Alo!Stari?
Z mislimi smo že skoraj eno leto vnaprej. Kar nekaj stvari je v planu – novi komadi so naštudirani, tudi za merch za jesen že razmišljamo. Ko mineta julij in avgust, je naenkrat tu jesen, in zadeve moraš imeti postavljene vnaprej. Drugače se lahko domine hitro porušijo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!