Menu Item
Arne Hodalič je v svoji 33-letni karieri nanizal zgodbe in uspehe, ki se jih z žarom in nostalgično navihanostjo spominja in jih pripoveduje še danes. Med njimi je rojstni dan Sadama Husseina, fotografiranje Melanie Trump v mladih letih, pa tudi "lovljenje" Marine Oswald – žene Kennedyjevega atentatorja, ki jo je prvi na svetu fotografiral, njegove fotografije pa so zakrožile po svetu in bile na praktično vseh časopisnih naslovnicah.
Eden najbolj cenjenih in mednarodno uveljavljenih fotografov, ki je prepotoval skoraj ves svet še v časih “romantičnega novinarstva”, danes večinoma poučuje, je urednik fotografije pri reviji National Geographic Slovenija in se ukvarja s posebnimi projekti. Med njimi je tudi delo pri zanimivih in unikatnih arheoloških odkritjih v Jadranskem morju, ki zaradi velikega pomena ostaja skrivnost, projekt Izginjajoče kulture, ki ga ustvarja skupaj s partnerico Katjo Bidovec, in prostovoljno delo za neprofitno organizacijo ITF, s katero je pred kratkim obiskal Sirijo.
Prejšnji teden ste se vrnili iz Sirije. Zakaj ste bili tam?
Že približno 18 let prostovoljno delam za ITF, neprofitno organizacijo oziroma ustanovo za krepitev človekove varnosti, ki se ukvarja z deminiranjem. Z njo sem bil že na Balkanu, v Libanonu, Kongu, Azerbajdžanu, Gruziji in Afganistanu pred tremi leti. Njen namen je zbiranje donacij, ki jih potem nameni za deminiranje in pomoč žrtvam. Približno 15 milijonov evrov letno zbere in jih razdeli, tam, kjer meni, da je najbolj potrebno, seveda na podlagi raziskav. Trenutno je Sirija največji projekt ITF, in ker v organizaciji od tam niso imeli vizualnega materiala, so me prosili, da grem zraven. To delam prostovoljno. Pred tremi leti smo delali v Afganistanu, in to je naše najodmevnejše delo, moje fotografije so bile uporabljene za ozaveščanje javnosti. Razstave so bile v Združenih narodih, Ženevi in New Yorku, ker so na trgu in morajo zbrati denar. Največ dela je bilo v Bosni, takrat sem se jim tudi priključil. Samo enkrat sem delal za ZN v Afriki in ne bi nikoli več, to je ena najbolj goljufivih organizacij na svetu.
Zdi se mi, da smo na Zahodu kar malo pozabili na Sirijo. Ne govorimo več o Siriji.
Ne, nič.
Kako težko je bilo priti v Sirijo?
To je nemogoče, pravzaprav če ne greš kot novinar, kar je zelo težko. Potem ti dajo spremljevalca, ki te spremlja 24 ur na dan, ki gleda, kaj fotografiraš, za vsako drugo sliko ti reče: tega ne. To ni delo. Ali pa kot nevladna organizacija. Meja je odprta samo dvakrat tedensko, in če zamudiš, kar je najavljeno, je konec. Zelo je zapleteno, štiri ure si na meji, postopki so takšni, da se na koncu res lahko nasmejiš. Prtljaga gre na en konec, ti na drugega, potem pa najdeš prtljago, če jo najdeš. To je kaos. Na številnih okencih uradnik, cariniki in policisti pišejo, žigosajo in pregledujejo nekakšna dovoljenja. Tudi za nazaj je postopek podobno zapleten. Kot popotnik ali turist je nemogoče priti v Sirijo, in če bi že prečkal mejo, so na cesti vojaške kontrolne točke, kjer bi te takoj ustavili in prijeli.
Kako ljudje tam živijo?
Katastrofalno. V Siriji je katastrofa. Bil sem v Raki, ki je bila najbolj porušena. Tam je še vedno nevarno, vsaj tako pravijo, čeprav sam nisem videl ničesar takšnega. IS ni več, je pa precej komercialno spodbujenega kriminala: ropanja, ugrabitve za denar, ne pa več iz političnih motivov. To je katastrofa. V štirih letih so sicer naredili kar veliko, popravili, zazidali, 97 odstotkov infrastrukture je bilo uničene. Ko pogledate sliko Rake pred štirimi leti, je to ena sama ruševina. Zdaj je malo bolje, ampak to ni življenje. Ljudje sami investirajo, beračijo na cesti, česar ne bi pričakoval v muslimanskem svetu. Ko stopiš iz avta, jih je 20 okoli tebe, in to ženske, kar je sploh nenavadno tam. Če na primer sedi na tleh ob džamiji, še razumem nekako, ampak da pride k tebi in te vleče za roko, pa ne. Ljudje živijo skrajno skrajno težko. Da ne govorim o vsem, za kar si ITF prizadeva. Kmetje v Siriji štiri leta niso orali, ker je bilo vse zaminirano.
Po štirih letih odpirajo velika območja. Deminiranje v Siriji je specifično in poteka drugače kot na Balkanu. Na Balkanu je bilo manj minskih polj, ki so bila na gosto posuta z minami, ker so bila strateško postavljena – za obrambo. Na drugačen način se jih tudi čisti. V Siriji pa so ogromne površine z zelo malo minami, kar otežuje delo, ker je treba pregledati ogromne površine zemlje, da se najde redke mine, ki so psihološko povsem dovolj za ustrahovanje. Kajti če vsak teden ali mesec raznese enega kmeta s plugom, je popolnoma dovolj, da nihče ne orje. Tudi slike sirijskega deminiranja so drugačne.
Moje prvo vprašanje je bilo: kje imate čelade in zaščito? Ker pregledujejo ogromne milijone kvadratnih metrov zemlje in se jih malo najde, deminerji ne nosijo ves čas popolne opreme. Imajo ocene, koliko je onesnaženja, gledajo tudi, kje so potekale bitke. Druga specifika je, da tukaj niso samo protipehotne in protitankovske mine, kar je doslej predstavljalo večino mojega dela, tukaj je veliko neeksplodiranih ubojnih sredstev: granat, minometnih granat, veliko raket, protitankovskih nabojev. Te pogosto najdejo otroci in jim eksplodirajo v rokah, zato tudi v Siriji ITF ogromno vlaga v izobraževanje. V osnovnih šolah imajo posebne ekipe, ki nesejo fotografije vseh teh sredstev, da jih vidijo, in jih naučijo, kako ravnati, če jih najdejo, predvsem pa, da se jih ne dotikajo. Torej v Siriji je večja nevarnost, da bi ljudje nekaj našli ali preorali, kot pa stopili na pehotno mino. Bili smo tudi na območju, na katerem je bilo pravo minsko polje in so bile protipehotne mine tudi postavljene po nekih vojaških pravilih. Večinoma se deminira polja, ki so namenjena poljedelstvu. Od tu do nič horizonta in trije ljudje, ki pregledujejo z detektorji.
Pred petimi leti je bilo v Sloveniji ogromno beguncev, vemo, da so taborišča še vedno polna in so katastrofalne razmere, da je Sirija uničena dežela. Ob Afganistanu pozabljamo, da imamo na svetu pravzaprav še vedno dve veliki žarišči. Kaj se zdaj tam dogaja in kako vidite rešitev za ti državi?
V Afganistanu ni nobenega dvoma, to je preskok za 200 let nazaj ali še več. Da minister, ki so mu očitali, da ni dovolj izobražen za ministra, izjavi, da ni pomembna izobrazba, ampak vera … menim, da je to povsem dovolj, da to ne more biti legitimna oblast neke države. V Afganistanu še nisem bil, odkar so talibani, čeprav bi zelo rad šel, in sem v pogovorih. Tam sem bil pred 15 leti, nazadnje pred tremi leti, in je bila velika sprememba. Zdaj se je pa vse spremenilo in bi zelo rad šel tja. Težko me vprašate za rešitve, ker jih ne vidim. Človeška zloba in želja po oblasti ter vsem, kar pride z njo, je prevelika.
Zloba je gonilo naše civilizacije
Spremljali ste vojno na Balkanu, različna krizna območja, v preteklih letih Afganistan in Sirijo. Kako so se vojne spremenile, kako se razlikujejo vojna območja, ki ste jih videli?
Nisem ekspert, ampak skupni imenovalec se gotovo lahko potegne. Tako začetek kot konec vojne sta odvisna samo od centrov moči in kaj se bodo oni odločili. Govorimo o kapitalu, politični moči itn. V Sarajevu sem dočakal konec vojne – približno dva meseca sem bil v obleganem Sarajevu, in ko se je Clinton odločil, ko so se Američani odločili, da vojno končajo, so to naredili v treh dneh. To bi lahko naredili že nekaj let prej. Na veliko so vse zbombardirali, postavili nekaj ultimatov in je bilo konec. Tisoče žrtev, tisoče uničenj, deset, sto tisoče individualnih nesreč, z eno potezo bi to lahko že prej zaključili.
Enako je z Afganistanom. Zelo malo ljudi ve, da je eno najbogatejših območij s surovinami. Zakaj so Kitajci tako hitro priznali talibansko oblast? Ker so si politično podobni? Seveda ne. Ker Kitajci potrebujejo surovine, ker jih je preveč. Pokupili so vso Afriko, zdaj bodo še Afganistan. Afrika je kitajska, tega se ljudje ne zavedajo. Tam so samo še Kitajci. Vse vodijo, si lastijo, gradijo, vse pod napol humanitarno krinko. Vse te vojne, pa ne samo te tri – Afganistan, Bosna, Sirija, so odvisne od tega, kaj se bodo veliki zmenili.
Zavedati se moramo, da smo samo kmetje na šahovnici. Najbolj pa so v težavah tisti kmetje, ki so na šahovnici v vojni, na vojni šahovnici. In tukaj smo ljudje popolnoma nemočni. Mislim, da ni nobenega dvoma, ogromen del človekove genetske zasnove je zloba. Ta zloba je gonilo naše civilizacije, zato se prav nič ne čudim tem konfliktom in vsem prihodnjim, ker zagotovo bodo – ali za vodo, nafto ali litij, ker bo treba narediti malo več baterij za Teslo. Nekaj že bo. Tukaj ni rešitve. Ljudje bodo nasrkali, in to kar počnemo mi, ni niti kaplja v morje, to ni niti rosa v morje. Govorim za novinarje in poročevalce. Psi lajajo, karavana gre dalje, je moj najljubši pregovor. Mi smo ti ubogi psički, ki poskušajo lajati, karavana gre po svoje. Briga njih.
Po eni strani je res, po drugi strani zveni vdano.
Saj se nisem vdal, zato sem pa ta teden prišel iz Sirije. Sem optimistični pesimist, ker vem, kaj se dogaja in kako se bo končalo, nisem pa se pustil premagati. Trudiš se zaradi sebe, ne zato, ker bi lahko zares pomagal, ker ne boš. Trudiš se zato, da lahko samega sebe pogledaš v obraz. Vse je šlo v k****, jaz bom tudi šel, poskušal pa sem nekaj narediti. Globoko v sebi se zavedam, da tako ali tako nisem nič naredil.
V 100 tisoč letih od opic do uničenja planeta
Pogosto kritizirate kapitalizem, na koncu dneva pa se vsi pogovarjamo o denarju, ker nekako moramo preživeti.
Absolutno, ampak moramo se zavedati, kaj je to preživetje? Za Indijca so preživetje trije dolarji na dan, za Gatesa je pa milijarda na dan premalo, hoče dve. Ali kdo drug od teh prebogatih norcev. Zaradi ljudi, ki so izgubili kompas, kaj je preživetje. Seveda, če imaš jahto kot Abramovič, ki stane, ne vem, milijon na dan, je preživetje milijarda na dan. Ali jo potrebuje? Ne potrebuje je. Dostikrat ga vidim na Hrvaškem na morju. Letos sem bil na Hrvaškem in tam so bile velike jahte. Zraven pa stara siva vojaška ladja z vso najboljšo navigacijsko opremo. Veš, kaj je bilo to? Imeli so kompletno ladjo, 150 metrov veliko, da se je vozila za eno od teh jaht, ker so helikopterji pristajali na njej, da ne bi motili ljudi na jahti. S čolni so peljali goste na jahto tri zalive stran. Prosim? Mi pa migrante pobiramo iz čolnov, ki razpadajo sredi morja.
Pandemija je razkrila določene težave naše družbe, in to bi lahko bil trenutek za popravni izpit. Kako gledate na to? Prepotovali ste ves svet, vsak od nas bi to želel, na koncu je pa vsega preveč.
Izgubili smo kompas. Popravnega izpita ne bo, ga ni in ga nikoli ne bo, ker je v človekovi naravi to, da hoče več. Ali hočem boljši avto? Da, hočem. Ali ga potrebujem? Ne, ne potrebujem ga, zato imam slabšega. V življenju sem kupil samo dva avta. Enega sem vozil 30 let, drugega deset, vmes sem imel dva sponzorska. In dva sponzorska, ki sem ju dobil. To je to. Imel bi pa džipa, da bi šel z njim povsod, ga naložil in po Afriki drvel. Zakaj? Ker sem človek, ker smo vsi taki, ne pokvarjeni, taki smo. To ni klasična pokvarjenost, to je človeška narava, zato smo prišli, kjer smo. 4,5 milijarde let je Zemlja stara, mi smo v 100 tisoč letih prišli od opice do sem in uničili planet. Nekaj posebnega smo, to smo. V svoji neusmiljeni krutosti in želji po preživetju na tak ali drugačen način.
V Glasgowu potekajo pogovori o podnebnih spremembah in rešitvah, po drugi strani pa imate zgodbe, ki nekako dajejo občutek, da rešitev ni.
Tudi Glasgow ne bo rešitev. Seveda je dobro, da se pogovarjamo, ker če se ne bi pogovarjali, bi bilo še slabše. Kljub temu da se pogovarjamo, se nič dobrega ali pametnega ne zgodi. Vse je treba jemati z rezervo. Ker je tako ali tako vse politika, in oni se zmenijo več, ne tistega, kar mi vidimo, ampak potem zvečer na večerji. In mi tega ne vidimo.
Ampak zdaj se ne moremo več pogovarjati, ni več rezerv. David Attenborough je spet imel ganljiv govor, ki sicer ni nič novega, ker opozarja že leta in leta, tudi vsi njegovi dokumentarni filmi so ganljivi, ampak nekih odzivov ni.
Seveda, in jih tudi ne bo. Zakaj ni odzivov? Odzivi so od ljudi, kot je Greta, tudi pri nas so srčni aktivisti, ki jih spoštujem in sodelujemo, ampak tu ne odločamo mi. Ne odloča Greta, nikoli ne bo nič spremenila, ker tu so centri moči, ki imajo vse v rokah: politika in kapital. Dokler oni ne naredijo nič, se ne bo nič spremenilo ali zelo malo. Saj nam dajo neke drobtine, ampak to je lari fari. Kje bomo dobili toliko litija za električno energijo? Berem, da Boeing dela električna letala. Super. Kje bo pa elektriko dobil? Iz elektrarn na fosilna goriva, nukleark ali rek, ko zajezijo najlepše reke na svetu? Elektrika ne prihaja iz vtičnic, ampak od velikih onesnaževalcev, in elektrika ni čisti vir energije. Zelo majhen odstotek je. To se ne bo spremenilo, dokler bo zadaj denar. Ko bo več denarja v panelih kot v nekem Tešu, se bo mogoče kaj spremenilo, ampak spet samo zato, da bodo oni več zaslužili.
Govorite, da nas je preveč.
Če bi Zemljin obstoj spravili v eno leto in ga razdelili na ure, bi Kolumb odkril Ameriko štiri sekunde pred polnočjo. V štirih sekundah Zemljine eksistence nam je uspelo uničiti planet. Zakaj? Ker nas je toliko. Ko sem bil najstnik, je bilo 3,5 milijarde ljudi. V času enega ubogega Arnetovega življenja se je človeštvo podvojilo. Nas je preveč ali ne? Za National Geographic sem delal naslovnico leta 2011, naslov je bil Sedem milijard. Pred desetimi leti. Koliko nas je letos? Osemsto milijonov več. 800 milijonov več! Enega pametnega razloga ni, da imaš otroke, vse je egoizem. To so hormoni, ki se jim je težko upreti, in hormoni preglasijo glas razuma. Nisem še slišal, da bi kdo rekel: svet je tako čudovit, prihodnost je lepa, na svet bom spravil enega človeka in mu to podaril. Človek nima nikoli dovolj. Imeti otroke je egoizem in zelo malo ljudi si to prizna.
Človek je v esenci egoist?
Seveda, ker je to nagon po preživetju, ki se je izrodil. Človek nikoli nima dovolj. Bogati imajo še vedno premalo in tudi revni, ampak oni imajo vsaj razlog. Ni težko nahraniti revnih, ampak bogate.
Arne Hodalič o razvoju fotografije
Arne Hodalič pravi, da se je fotografija v 40 letih spremenila v vsakem pogledu. Ker ni bilo globalizacije, je bilo včasih veliko več potovanj, plačila so bila boljša in opravljena vnaprej. Digitalna fotografija je omogočila hitrejši razvoj in napredek. Fotografov je več, standardi in kriteriji so se dvignili, dobra fotografija je danes boljša, kot je bila včasih dobra fotografija. Če so nekoč hodili s fotografijami na uredništva, danes zaradi globalizacije in interneta vse poteka lažje. “Romantično novinarstvo je zelo dober izraz za tiste daljne čase iz začetka moje fotografske poti. Ne, ni nas bilo veliko. Bistveno manj kot danes. Po drugi strani sta globalizacija in digitalizacija naredili svoje. V Parizu smo, ko sem bil še tam, najprej delali kopije diapozitivov in jih nosili na uredništva osebno. Zelo analogno je bilo vse. Internet še ni obstajal, to mladi danes težko razumejo. Ni ga bilo in trg je bil popolnoma drugačen. Zato so tudi z nami drugače ravnali, mi smo bili res carji – zaželeni, iskani in izjemno dobro plačani. Danes ni tako. Globalizacija pomeni, da imaš fotografe povsod, od koder potrebuješ fotografije, dostopne pa so samo z enim samim klikom na računalniku. Koga bodo danes poslali na Kitajsko? Nikogar, tam je toliko dobrih fotografov, ki delajo za tretjino naše cene. Ali sploh še kdo živi romantično novinarstvo? Izredno izredno redki. Res peščica ljudi, ki jim je uspelo, da so se pridružili velikim časopisom ali agencijam, in še manj je individualcev, ki jim uspeva tak način življenja ter dela. V zlatih časih romantičnega novinarstva nismo imeli časa biti doma med dvema potema, danes pa je ravno obratno.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje