Zanimanje za znanje italijanščine med Primorci ob meji upada, vse manj pa jih zanima tudi, kaj se pri sosedih sploh dogaja. V istrskem okolju, kjer so vedno živeli slovensko-italijansko dvojezičnost, njenega razumevanja ni, izpostavlja jezikoslovka dr. Vesna Mikolič. V intervjuju za N1 pojasnjuje tudi, zakaj je odsotnost zavedanja glede lastne identitete pri mladih lahko nevarna in zakaj čezmejni stiki niso postali del vsakdana.
Dolga leta je veljalo, da prebivalci vzdolž slovenske zahodne meje brez težav obvladajo italijanščino. K temu so jih poleg zgodovinskih dogodkov ne nazadnje silile tudi najrazličnejše potrebe. Če je neko generacijo italijanščine priučila okupacija Primorske, se je druga jezika sosedov naučila zaradi nakupovalnih izletov v Trst ali pa ob poslušanju prvih lahkotnejših televizijskih oddaj in radijskih predvajanj zabavne glasbe.
Z jezikovnega vidika je bila posebna tudi slovenska Istra, kjer so ob prisotnosti italijanske manjšine italijanski jezik dolga leta dobro obvladali tudi večinski prebivalci. Danes tudi na tem etnično še vedno mešanem območju opažajo upad zanimanja za jezik in kulturo sosednje države in manjšine. Kljub schengnu in ohlapnim državnim mejam te v glavah ljudi ostajajo, izpostavlja jezikoslovka dr. Vesna Mikolič, ki se v svojih raziskavah ukvarja prav z jezikom na narodnostno mešanih prostorih in večjezičnostjo.
Opažam, da med mladimi, pa tudi drugimi prebivalci obmejnih območij upada zanimanje za učenje jezika sosednje države. Na Primorskem tako upada zanimanje za učenje italijanščine. Me občutek vara?
Ne, občutek je kar realen in odraža realnost. Ne gre samo za to, da upada interes za sosednjo državo, ampak upada tudi interes za tradicionalno življenje tega okolja. V istrskem okolju smo vedno živeli slovensko-italijansko dvojezičnost ali celo večjezičnost z jeziki priseljencev. Danes lahko rečem, da bo nekdo te jezike sicer znal našteti, vendar pa poznavanja dogajanja, ki je pripeljalo do večjezične Istre, in razumevanja, kaj ta večjezičnost sploh prinaša, ni. To je odraz situacije, ki smo ji priča vsepovsod po svetu. Angleščina kot jezik mednarodnega in digitalnega sporazumevanja postaja vse bolj zanimiva in na videz zadostna za naše vsakdanje potrebe.
Torej smo bolj kot nepoznavanju jezika priča nepoznavanju zgodovine in dogajanja na tem geografskem prostoru?
Tako je. Po eni strani se mladi zanimajo bolj za prihodnost kot za preteklost. To ni slabo, gre za mlade generacije, ki so neobremenjene z zgodovino, in to je včasih prednost. Po drugi strani pa, če ne čutijo pripadnosti nekemu prostoru, ne tega, česa jim je ta prostor dal in kaj mu oni s svojim ravnanjem dajejo, potem je najbrž lahko problem tudi v njihovi individualni identiteti. Če se čutiš pripadnega nekemu prostoru, okolju ali skupnosti, je potem lažje razvijati svojo osebnost naprej in se odpirati navzven. Sicer se lahko zgodi, da postaneš negotov v zvezi z lastno identiteto.
Dr. Vesna Mikolič (Foto: Denis Sadiković/N1)
Ta odsotnost neke močne lastne identitete po eni strani niti ni tako slaba, saj nekoliko utiša nacionalizme. Po drugi strani pa verjetno vpliva na manko pestrosti.
Še ena nevarnost je bila v zgodovini na žalost že večkrat izpričana. Če mladi nimajo zavedanja in samozavedanja glede lastne identitete, lahko prav oni postanejo tarča različnih nacionalizmov. Zelo hitro lahko zapadejo v neka skrajna prepričanja. Zato je prav, da se razmišlja predvsem o mladih, njihovem ozaveščanju. Seveda ne s silo in manipulacijo, ampak tako, da jim približamo določene teme tako, da jih začutijo kot pomembne za njihov vsakdan.
Del zgodovine našega primorskega obmejnega pasu je bilo natančnejše spremljanje italijanske kulture, televizije, glasbe, pa tudi pogostejši odhodi čez mejo na obisk in po nakupih kot danes. Je tudi to faktor, ki vpliva na nezanimanje za njihov jezik in kulturo? Smo jim z globalizacijo in padcem mej postali preveč podobni, da bi nas to zanimalo?
Je pa tu še ena okoliščina. Naš domet je z vstopom v Evropsko unijo večji. Če je bilo nekoč mogoče potovati in iskati službe v določenem radiju, je ta danes nedvomno širši.
Seveda, danes mlade iz Slovenije najdemo po Evropi in po vsem svetu. Če bi jim denimo predstavili, kakšne so potrebe zaposlovanja na Tržaškem … Slovenske šole v celotni Furlaniji – Julijski krajini zelo potrebujejo učitelje slovenščine in drugih predmetov, ki jih poučujejo v slovenščini. To je področje, kjer bi tudi naši mladi prišli prav. Ne bi se jim bilo treba preseliti, lahko bi živeli tukaj in bili zaradi bližine zaposleni na drugi strani meje. Tudi Italijani doživljajo poznavanje slovenščine kot možnost zaposlovanja v Furlaniji – Julijski krajini in pri nas, česar je sicer manj.
Vse to ponuja čezmejna regija. Če bi v tej regiji živeli in izkoriščali vse, kar nam ponuja, potem bi bili ti stiki vsakodnevni. Tako pa so žal meje v glavah še zelo zakoreninjene. Te regije še vedno ne vidimo kot povezane.
In to velja tudi za mlado populacijo, ki je zrasla skorajda brez mej.
To je res zanimivo. Na podoben način je tudi s Hrvaško. Tja hodijo poleti na počitnice, ampak ga ne doživljajo kot okolja, ki bi jim omogočalo vsakodnevne stike. Fenomen meja kljub schengnu in šibkosti formalnih meja ostaja v glavah. Ta fenomen je zanimiv in za raziskovanje še danes aktualen. Zavedanje tega problema je pot, da najdemo spodbude za čezmejno prehajanje.
Foto: Denis Sadiković/N1
Globalizacijo in dostopnost tujine torej dojemamo bolj znotraj medijske potrošnje, ne izkoristimo pa toliko bližine drugih skupnosti.
Gotovo. Čeprav evropska politika z različnimi spodbudami financira čezmejne projekte. Poznamo program Interreg, ki v vsakem programu ponudi financiranje celi vrsti čezmejnih projektov, ki so učinkoviti in uspešni. Nekako pa vedno zaživijo v času trajanja projekta, nato pa se učinki pogosto porazgubijo. Izjeme seveda so, na primer različne pešpoti in festivali, a je dolgoročnih učinkov še vedno premalo. Vemo, da evropska politika podpira razvoj čezmejnih regij in povezovanje, ampak vidimo, kako težko je to.
Lahko rečemo, da so za to, kaj želijo narediti in koliko ljudi izza meje hočejo privabiti, odgovorni akterji posebej v vsakem prostoru. Trst, ki najbrž za cilj nima privabljanja samo ljudi iz Slovenije, si je zadal, da bo postal mesto velikih kulturnih prireditev in koncertov. Imajo kar nekaj razstav velikih avtorjev in koncertov resne ter popularne glasbe. Kulturno politiko so zastavili v tej smeri, da privablja občinstvo iz širše regije, in to jim uspeva. Tudi Slovenci iz obmejne regije in osrednjega dela države smo zdaj prav iz teh razlogov pogosteje v Trstu.
Vesna Mikolič je predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predavateljica na Katedri za slovenski jezik in književnost na univerzi v Trstu. Dvojezičnosti in jeziku na etnično mešanih območjih se posveča tudi v svojih raziskovalnih delih.
Foto: Denis Sadiković/N1
Kako sploh spodbuditi zanimanje? Ali je smiselno, da to počne šola, ali se interes za poznavanje skupnosti in jezika čez mejo lahko spodbudi na manj formalen način?
Najprej si morajo družba, lokalno in nacionalno okolje na obeh straneh meje odgovoriti, ali je to smiselno in kaj dobrega to večjezično in večkulturno okolje prinaša. Včasih se mi zdi, da nam je lažje zamižati in se delati, kot da to ni problem. Če pa bi postavili aktualno politiko pred konkretno vprašanje in rekli, da je ohranjanje več kultur in žive rabe jezikov smiselno, potem moramo nekaj narediti tako na področju šole kot tudi zunaj nje. Samo če bomo akcijo izvedli na vseh področjih, bo ta uspešna, sicer bo to za mlade pomenilo premalo priložnosti, konkretnih interesov in potreb.
Če vprašate mene in še koga od strokovnjakov s tega področja, smo prepričani, da je to smiselno, ker nam druge kulture odpirajo pogled, preizkušajo naše tradicionalne poglede in pomagajo razvijati našo kulturo in način življenja. Če lastnih ravnanj na kolektivni ravni ne preizprašujemo, družba nazaduje. Prav zato so obmejni večkulturni prostori pozitiven izziv, ker celotni naciji ponujajo preverjanje svojih načinov delovanja in tradicionalnih kulturnih okvirjev. Očala, s katerimi gledamo na svet, tu dobijo nove poglede. Včasih jih moramo sneti, včasih pa jim dodati drugo dioptrijo. To nam obmejna območja ponujajo.
Politika na etnično mešanih območjih ob odsotnosti mej po eni strani zna peljati kulturne projekte, ki se kažejo tudi v zelo dobri luči. Ne nazadnje bomo prihodnje leto imeli skupno Evropsko prestolnico kulture. Po drugi strani pa je urejanje osnovnih pravic in položaja manjšin prepuščeno diplomaciji, ki nato marsikatero vprašanje čezmejne povezanosti potisne na stran.
Prevečkrat se pogovarjata Rim in Ljubljana …
… ne pa Gorica in Nova Gorica ali pa Trst in Koper.
Točno tako. Te povezanosti je premalo, in čeprav to vedno znova ponavljamo, do povezav ne pride. Delno so tu gotovo tudi odmevi zgodovinskega dogajanja. Politika velikokrat izkorišča napačne interpretacije zgodovine in s tem dela škodo meddržavnim, še bolj pa obmejnim odnosom. Morali bi se znati upreti temu. Politika na najvišji ravni bi morala znati odločno zahtevati, da se novi odnosi med Slovenijo in Italijo gradijo na skupnem zgodovinskem poročilu o 20. stoletju, predvsem o dogajanjih pred, med in po drugi svetovni vojni. To nas še vedno muči, moralo pa biti že zdavnaj za nami.
Vemo, kako je to odvisno od tega, katera politična opcija je v Italiji in Sloveniji na oblasti. Država, ki bi morala odločno nastopiti, tega žal ne stori, in potem se sence vlečejo. Namesto da bi s tem zaključili in se posvetili vprašanjem, kako naprej, se vrtimo v začaranem krogu preteklosti, ki mlade niti ne zanima. Če zanjo izvejo, jo spoznajo z nejasne perspektive. Tudi ta zgodovina bi se lahko mladim predstavila na kratek in zanimiv način tako, da bi razumeli in šli naprej. Zakaj se to ne zgodi? Očitno neki politiki ustreza, da živimo v megli.
In ji ustreza, da so še vedno meje.
Očitno je politika tista, ki se boji preveč odprtih meja, čeprav Evropa in vse države govorijo o dobrih medsosedskih odnosih v obmejnih regijah. Bojazen in nezaupanje do obmejnih prostorov pa sta očitna. Ko so mladi zaradi popularnosti italijanske komercialne televizije in radijskih postaj s popularno glasbo zelo dobro obvladali italijanščino in so bili res dvojezični, je bilo velikokrat slišati očitke, kako da zaradi dvojezičnosti ne znajo dovolj dobro slovensko. Tudi ko so prebivalci izkoristili možnost prejemanja italijanskih pokojnin, se je spet slišalo, kako je to odraz premajhne slovenske samozavesti v tem prostoru. Vsakič se na zelo konkretnih primerih pokaže, kako je naša identiteta vedno postavljena pod vprašaj.
Če živimo v tem prostoru, ne da bi se zavedali, kaj vse ponuja, lahko res mimogrede zdrsnemo, ampak ne v italijansko kulturo. Vsi skupaj bomo zdrsnili v angleško kulturo. Treba je delati na ozaveščenem bivanju in potem ne bo dvomov tudi o naši narodni zavesti in zavesti o več jezikih in kulturah, ki jih imamo v sebi in tvorijo del naše identitete.
Po drugi svetovni vojni se je v tem prostoru vzpostavila jasna kulturna in jezikovna politika. Italijanov, ki so na tem območju ostali, se ni razumelo kot nevarnih. Zastavljena je bila krasna jezikovna in kulturna politika javne kolektivne dvojezičnosti, ki smo jo v nekem trenutku celo dosegli. Starejši so italijanščino obvladali od preteklih stikov, mladi pa zaradi okolja in šole, kjer je bila raven učenja jezika visoka. Stvari pa so se nato spremenile in od takrat ni jasno, kaj si politika sploh želi.
Prepuščanje jezikovnih in kulturnih stikov v slovensko-italijanskem obmejnem prostoru inerciji in prepričanju, da bo že čas naredil svoje, ne bo obrodilo sadov. Nacionalizmi so vedno prisotni, in čeprav so strokovnjaki napovedovali njihov konec, se kaže, da ljudje v vsaki krizni situaciji potrebujemo zavetje skupnosti. Če so stvari zamegljene, pride takrat do večjih konfliktov, kot če bi živeli na ozaveščen način.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje