Menu Item
Trije primeri okužbe z virusom Zahodnega Nila še zdaleč niso prvi potrjeni primeri za nas. Že pred 30 leti so slovenski virologi na čelu z dr. Tatjano Avšič Županc dokazali, da je s tem virusom okuženih kar okrog 6 odstotkov gozdnih delavcev. Okužene pa so bile tudi prostoživeče ptice in živali v ljubljanskem živalskem vrtu.
Konec avgusta so v Sloveniji potrdili prve tri primere okužbe z virusom Zahodnega Nila po šestih letih. Okuženi prihajajo iz pomurske in podravske regije, dva od njih pa sta potrebovala bolnišnično oskrbo na oddelku za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Maribor.
To še zdaleč niso prve dokazane okužbe s tem virusom pri nas. O prisotnosti virusa so poročali že pred 30 leti, ko so v raziskavi pri gozdnih delavcih ugotovili specifična virusna protitelesa. V Sloveniji so dokazali tudi, da so okužene ptice selivke, perutnina in živali v ljubljanskem živalskem vrtu.
O tem, za kakšen virus gre, kako verjetno je, da se okužimo in kako se lahko zaščitimo, smo se pogovarjali z virologinjo dr. Tatjano Avšič Županc, nekdanjo vodjo laboratorija za diagnostiko zoonoz in znanstveno svetnico na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo (IMI) ljubljanske Medicinske fakultete.
Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo že dolgo preučujete virus Zahodnega Nila. Kako in zakaj ste se na začetku lotili tega dela?
Prvo raziskavo v povezavi z virusom Zahodnega Nila smo na inštitutu izvedli pred 30 leti, leta 1994, v sodelovanju z dr. Francem Strletom z infekcijske klinike UKC Ljubljana. Takrat smo preučevali pogostost okužbe z različnimi arbovirusi (to so virusi, ki jih na ljudi in v naravnem okolju prenašajo členonožci, torej tudi žuželke, pajki in klopi, ki sodijo med pršice) pri gozdnih delavcih v Sloveniji. Ti so zaradi narave dela bolj izpostavljeni tovrstnim okužbam.
Poleg pri nas že znanih virusov, kot so virus klopnega meningoencefalitisa (KME) in hantavirusi (povzročajo mišjo mrzlico), smo preučevali tudi virus Zahodnega Nila.
Ugotovili smo, da je pogostost okužbe z virusom Zahodnega Nila med gozdnimi delavci velika, saj je znašala 6,8 odstotka. Pričakovano najvišja je bila pogostost okužbe z virusom KME, 15,4 odstotka. To so bili pravzaprav prvi podatki o navzočnosti virusa Zahodnega Nila v Sloveniji.
Čeprav smo od takrat ves čas izvajali diagnostiko za dokaz okužbe z virusom Zahodnega Nila pri bolnikih, ki so se zdravili v različnih bolnišnicah in medicinskih centrih po Sloveniji, smo prvega bolnika z akutno okužbo z virusom Zahodnega Nila dokazali retrospektivno leta 2013. Bolnik je bil iz Posavske regije.
Leta 2018, ko je bilo v Evropi zabeleženo doslej največje število bolnikov okuženih z virusom Zahodnega Nila, smo v Sloveniji potrdili akutno okužbo z nevrološkimi zapleti pri treh bolnikih (v Pomurski, Podravski in Osrednjeslovenski regiji).
Nato smo pred nekaj dnevi dokazali akutno okužbo z virusom Zahodnega Nila s prizadetostjo osrednjega živčevja (t. i. nevroinvazivno okužbo) pri priletnih bolnikih iz Podravske in Pomurske regije Slovenije.
Toda vsi, ki se okužijo, ne zbolijo?
Po predvidevanjih strokovnjakov je na enega dokazanega bolnika z nevroinvazivno obliko okužbe z virusom Zahodnega Nila (to pomeni, da zboli za meningitisom ali meningoencefalitisom) najverjetneje med 150 in 200 okužbami, ki potekajo brez kliničnih znakov ali takih z blago vročinsko boleznijo.
Kako je potekalo retrospektivno preučevanje okužb, torej za nazaj?
Z retrospektivnim preučevanjem morebitnih okužb z virusom Zahodnega Nila, ki je potekalo v sodelovanju z dr. Majo Sočan (NIJZ), smo začeli v letu 2011.
Potekalo je tako, da smo pri bolnikih, starejših od 60 let, ki so imeli meningitis ali meningoencefalitis, in pri katerih nismo ugotovili okužbe z virusom KME, dodatno ugotavljali specifična protitelesa proti virusu Zahodnega Nila. Vsako leto smo retrospektivno testirali med 100 in 150 bolniki. Tako smo leta 2013 odkrili našega prvega bolnika z akutno nevroinvazivno okužbo z virusom Zahodnega Nila.
Kot rečeno, v letih 2013–2017 nismo dokazali nobene okužbe, nato pa leta 2018 pet primerov. Tri so bile akutne avtohtone nevroinvazivne okužbe z virusom Zahodnega Nila, ena okužba je bila vnesena iz Srbije, še eno pa smo dokazali s prej omenjenim pristopom retrospektivnega testiranja, bolnik je bil iz Notranjsko-Kraške regije.
Virusa Zahodnega Nila pa niste spremljali le pri ljudeh, ampak tudi pri pticah. Kaj ste ugotovili, kako razširjen je virus pri nas?
Zemljepisna lega Slovenije na prehodnem območju med Balkanom in Srednjo Evropo, kjer je viden vpliv Sredozemlja in Alp, omogoča izjemno bogato ter raznovrstno favno in floro. Zato predstavlja primerno postajališče za raznovrstne populacije ptic selivk, med njimi tudi take, ki so naravni gostitelji virusa Zahodnega Nila.
V sodelovanju z Veterinarsko fakulteto v Ljubljani (dr. Jožko Račnik) in Prirodoslovnim muzejem Slovenije (dr. Tomi Trilar) smo med letoma 2004 in 2009 opravili obsežno serološko raziskavo prostoživečih ptic pevk v času jesenske selitve. Specifična protitelesa IgG proti virusu Zahodnega Nila smo dokazali pri 4,7 odstotka ujetih ptic.
V istem obdobju smo opravili tudi raziskavo pri perutnini na podeželju in dokazali specifična protitelesa proti virusu Zahodnega Nila pri dveh fazanih v Pomurski regiji. Tako smo že takrat dodatno potrdili obstoj in kroženje virusa v naravnem okolju v Sloveniji.
Poleg tega smo v sodelovanju z veterinarjem ZOO Ljubljana dr. Pavlom Kvapilom preučevali virus Zahodnega Nila tudi pri številnih vrstah živali v ljubljanskem živalskem vrtu.
Več let zapored (2002–2018) smo odvzeli več kot 500 vzorcev krvi 84 različnim vrstam živali. Specifična protitelesa proti virusu Zahodnega Nila smo ugotovili pri 6,1 odstotka živali, predvsem pri pticah (pelikan, sove in vrane) in zvereh (volk, lisica, medved).
Ti rezultati so pokazali, da je virus Zahodnega Nila pri nas stalno navzoč in da se prav tako sproti vnaša s pticami selivkami, ki pridejo v stik z zanj dovzetnimi domačimi živalmi in živalmi v ujetništvu.
Človek se lahko z virusom Zahodnega Nila okuži prek komarja. Kako spremljate virus v komarjih?
Povečan vnos novih vrst komarjev in naraščajoče pojavljanje okužb z arbovirusi v Evropi in tudi v Sloveniji zahtevata učinkovit nadzor in spremljanje prenašalcev ter patogenov, ki jih prenašajo različni vektorji, predvsem komarji.
Vektor ali prenašalec bolezni je v epidemiologiji pojav, ki prenaša povzročitelje nalezljivih bolezni (patogene) od okuženega do neokuženega osebka.
Evropske države so dolžne redno izvajati hitre ocene tveganja za nove okužbe, vključno z okužbami, ki se prenašajo z vektorji. Ker monitoring prenašalcev ni usklajen na evropski ravni, je Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) pripravil smernice za spremljanje tujerodnih in domorodnih vrst komarjev.
Evropske države, med njimi Francija in Italija, kontinuirano aktivno spremljajo in nadzirajo komarje. V veliko državah pa monitoring izvajajo zgolj sporadično in omejeno na določene regije ali v obliki projektov, ki ne nudijo prostorske in časovne kontinuitete.
V Sloveniji so bile raziskave komarjev kot prenašalcev porajajočih se mikroorganizmov v preteklosti večinoma prezrte. Redke raziskave so bile usmerjene le v preučevanje razširjenosti in sezonske aktivnosti tujerodnih vrst komarjev, medtem ko avtohtonih vrst niso zajemale.
Zato smo v okviru raziskovalnega projekta v sodelovanju z Univerzo na Primorskem (dr. Katja Kalan Adam) in Prirodoslovnim muzejem Slovenije (dr. Tomi Trilar in Tea Knapič) med letoma 2017 in 2020 vzpostavili standardizirane postopke vzorčenja komarjev na več lokacijah po Sloveniji.
Med več kot 10.000 komarji, ki smo jih za namen testiranja patogenih mikroorganizmov združevali v skupke (glede na vrsto, spol in mesto vzorčenja), smo virus Zahodnega Nila dokazali v enem samem skupku komarjev leta 2018 v Pomurski regiji, na meji z Avstrijo.
Virus smo uspešno osamili na celični kulturi in ga genetsko opredelili ter pokazali veliko sorodnost z virusi Zahodnega Nila, ki so jih dokazali v sosednji Avstriji in na Madžarskem.
Raziskave nadzora in spremljanja komarjev in patogenov smo nadaljevali v letih 2020–2023, projekt sta finančno poleg Agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) podprli tudi takratni ministrstvi za okolje in prostor ter zdravje.
Komarje smo vzorčili vsako leto, skozi celo leto na 226 vzorčnih mestih, tako da smo pokrili celotno državo. S poletnim in zimskim vzorčenjem smo v triletnem obdobju ujeli več kot 85.000 odraslih komarjev in 8.500 ličink različnih razvojnih stopenj.
Ali virus Zahodnega Nila prenašajo vse vrste komarjev?
V projektu smo popisali 34 vrst komarjev. Skupaj z vrstami, poznanimi pred začetkom naših raziskav, je v Sloveniji prisotnih 41 različnih vrst komarjev.
Med vrstami sta najštevilčnejši navadni hišni komar (Culex pipiens) in invazivna tropska vrsta tigrasti komar (Aedes albopictus). Glavni prenašalec virusa Zahodnega Nila je navadni hišni komar.
Med letoma 2020 in 2023 virusa Zahodnega Nila nismo dokazali v nobenem od nabranih vzorcev komarjev v Sloveniji. Dokazali pa smo virus Usutu in virus Sindbis, ki sta prav tako patogena za ljudi. Virus Usutu prenašajo komarji načeloma predvsem med pticami, najpogosteje kosi in sovami, za katere je okužba lahko tudi usodna.
Kolegi iz Veterinarske fakultete v Ljubljani so ta virus leta 2018 potrdili pri poginulih kosih. Redko se okužba prenese tudi na človeka, pri katerem povzroči vročinsko bolezen ali težji potek okužbe s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema pri starostnikih ali osebah z okrnjeno imunostjo. Take primere so sicer že potrdili v Italiji, na Hrvaškem in v Franciji.
Virus Sindbis, ki ga prav tako v glavnem prenašajo komarji iz rodu Culex in Culiseta, povzroča pri ljudeh vročinsko bolezen z bolečinami v sklepih, izpuščaj in splošno slabo počutje. Okužbe so v Evropi pogoste le na Finskem in Švedskem.
Iz izsledkov naših šestletnih raziskav smo izdelali napovedne zemljevide, kjer smo določili območja v Sloveniji, kjer je večja verjetnost za navzočnost medicinsko pomembnih vrst komarjev, torej takih, ki prenašajo patogene tudi na ljudi.
Kaj se vam zdi kot raziskovalki najbolj zanimivo pri virusu Zahodnega Nila? Po čem je poseben in kako nevaren je za človeka v primerjavi z drugimi virusi, ki smo jih spremljali v zadnjem času, na primer SARS-CoV-2 in opičje koze?
Virus Zahodnega Nila me zanima zaradi tega, ker je član družine in roda flavivirusov, kamor sodi tudi virus klopnega meninoencefalitisa (KME), ki je v Sloveniji najpomembnejši virus, ki ga prenašajo členonožci, klopi. Z virusom KME se v našem laboratoriju ukvarjamo ne le diagnostično, temveč tudi poglobljeno raziskovalno.
Virusa KME in Zahodnega Nila se v naravnem okolju ohranjata popolnoma drugače, imata različne naravne gostitelje, popolnoma drugačne prenašalce, povzročata različen potek bolezni pri ljudeh, hkrati pa sta si v določenih lastnostih zelo podobna. Predvsem v zgradbi določenih virusnih beljakovin. Tako imamo v laboratorijih, kjer izvajamo virusno diagnostiko, velike izzive, kadar imamo opravka z navzočnostjo obeh patogenov v okolju. Toda znanje, izkušnje in sodobna tehnologija dovoljujejo, da opravimo diagnostiko hitro in natančno.
Virus Zahodnega Nila pri večini okuženih, okrog 80 odstotkov, ne povzroči nobenih znakov bolezni. Sicer pa se kaže bolezen “vročica zahodnega Nila” kot kratkotrajna vročina s splošnim slabim počutjem, morebitnim izpuščajem ter bolečinami v mišicah in sklepih.
Ocenjujemo, da manj kot 1 odstotek okuženih zboli z nadaljnjim zapletom poteka bolezni, prizadetostjo osrednjega živčnega sistema, ki ji pravimo nevroinvazivna oblika okužbe z virusom Zahodnega Nila. Običajno starejši, ljudje z okrnjeno imunostjo ali kroničnimi boleznimi. Pri takih oblikah bolezni se v približno 30 odstotkih bolezen konča s smrtjo. Torej govorimo o sorazmerno zelo redkih, vendar težkih, življenjsko ogrožajočih, okužbah.
Primerljivost med okužbami z virusom ZN, SARS-CoV-2 in virusi opičjih koz je težka in kompleksna. Iz konteksta deleža smrtnih primerov je primerljiva, saj je delež smrtnih primerov na število zbolelih ali okuženih majhen. Seveda pa je med njimi ogromna razlika v pojavnosti, zemljepisni razsežnosti, dovzetnosti za okužbo, predvsem pa načinu prenosa in učinkovitih načinih preprečevanja okužb in zdravljenja bolezni.
Za zdaj se virus Zahodnega Nila ne prenaša s človeka na človeka. V kakšnem primeru virus mutira, da bi se prenašal tudi med ljudmi?
Virus Zahodnega Nila se prenaša na vretenčarje (tudi ptiči in človek) z vbodom in sesanjem krvi iz okuženega komarja. Človek in tudi konji predstavljajo v tako imenovanem naravnem krogu kroženja virusa Zahodnega Nila slepo ulico (angl. dead-end). Kar pomeni, da se okužba iz okuženega ali bolnega človeka ali okuženega konja ne prenaša naprej.
Stik s pticami, ki so naravni gostitelji virusa Zahodnega Nila, ne predstavlja tveganja za prenos virusa. Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos med ljudmi prek transfuzije krvi in komponent krvi ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka.
Genetske spremembe, tudi mutacije se v virusih dogajajo ves čas, v vsaki njihovi razmnoževalni generaciji. Le malo pa je takih, ki se ohranijo skozi čas in imajo tudi resne posledice. Virus Zahodnega Nila izhaja iz naravnega okolja, kjer bolj ali manj nemoteno biva med svojimi naravnimi gostitelji, ki so predvsem vodne ptice in komarji.
Torej virus Zahodnega Nila in njemu podobni pravzaprav ne potrebujejo človeka za svoje preživetje in ohranitev vrste. Tako predstavljamo ljudje za virus Zahodnega Nila le naključni člen, naključnega gostitelja v njegovi preživitveni verigi. Vsekakor pa so take vrste virusov pod stalnim pritiskom okoljskih in antropogenih dejavnikov. Poznamo pa kar nekaj virusov, ki so skozi daljši čas zamenjali več vrst naravnih gostiteljev, ne nazadnje človeka in se pri njem ustalili.
Ali lahko po piku komarja storimo kaj, s čimer bi preprečili okužbo, da bi na primer razkužili ali segreli mesto vboda?
Med medicinskimi virologi velja pravilo: bolje preprečevati kot zdraviti. Strokovnjaki ocenjujejo, da je verjetnost, da bomo po piku okuženega komarja z virusom Zahodnega Nila zboleli, manjša kot en odstotek.
Ni pa odveč ponavljati navodil in ukrepov za preprečevanje pikov komarjev in morebitnih okužb, ki jih na svoji spletni strani priporoča NIJZ, to je, da nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa, se izogibamo zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan), uporabljamo sredstva za zaščito proti komarjem, preprečujemo vstop komarjev v notranje prostore z uporabo mrež ter iz okolice odstranimo pogoje za razmnoževanje komarjev (zastala voda v vazah, podstavkih za rože, zamašeni žlebovi …).
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!