Menu Item
Za vse, ki bi radi razumeli in obenem začutili kolesarstvo, so tu esejistični prispevki ameriške novinarke Kate Wagner. Po izobrazbi klasična glasbenica in po osnovni profesiji arhitekturna kritičarka se je leta 2020 zaljubila v kolesarstvo, ki je s Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem postalo tako zelo naše. Zdaj je Slovenija že drugo leto njen drugi dom, slovenščina pa jezik, ki ji ob štetju predmetov sicer povzroča sive lase, a ji obenem pomeni več, kot si je lahko kadarkoli predstavljala.
Slovenski uporabniki družbenega omrežja Twitter, ki so hkrati navdušeni nad kolesarjenjem, so Kate Wagner v zadnjih letih že spoznali. Ameriška novinarka, ki je Slovenijo vzljubila zaradi Primoža Rogliča, se je na intervju pripeljala s kolesom – pričakovano. Pozdravila je z besedami: “Kate, me veseli.” Morda malo manj pričakovano.
Najlepša beseda v slovenskem jeziku je po njenem mnenju hrepenenje, beseda paradižnik pa se ji zdi veliko bolj elegantna kot “tomato”. Slovenščino je skozi pogovor, ki je potekal v angleščini, Kate pogosto uporabljala, o kolesarjenju pa je govorila tako, da bi k ogledu vsaj ene dirke pritegnila še najbolj nenavdušenega človeka.
Arhitekturna kritičarka je drugi dom našla v Sloveniji, zdaj pa pravi, da si sveta, v katerem se ne vrača sem, sploh več ne predstavlja.
Kdaj je v vaše življenje vstopilo kolesarjenje? Dejali ste že, da ste med pandemijo potrebovali dodatno delo, ampak zakaj ravno ta šport?
V bistvu je to moževa krivda. On je kolesar, ki tudi prihaja iz družine kolesarjev. Med pandemijo nisi mogel početi dosti drugega kot kolesariti ali teči. Midva sva začela kolesariti, nato pa sva postala zelo fit in precej shujšala (smeh). To je bilo leta 2020 in rekla sem si: zakaj ne bi gledala Dirke po Franciji?
V ZDA ljudje, ki se imajo za kulturne, gledajo tri večje športne dogodke: svetovno prvenstvo v nogometu, olimpijske igre in Dirko po Franciji. Že pred tem sem kdaj gledala dirko, a so bile bolj dolgočasne – no, leta 2020 je Primož Roglič izgubil proti Tadeju Pogačarju in začutila sem potrebo, da o tem pišem.
Šport ni gledališče. Pri gledališču se lahko oddaljiš od likov, saj veš, da njihova čustva niso resnična. A pri športu vidiš obupan izraz Primoža Rogliča na La Planche des Belles Filles in veš, da so to resnična, nefiltrirana človeška čustva. To se me je res dotaknilo.
Usklajujete dve življenji – življenje kritičarke na vašem blogu McMansion Hell, kjer prostor posvečate prevelikim razkošnim dvorcem, in življenje športne novinarke. Bi se lahko kdaj vrnili k življenju, v katerem ste pisali samo o arhitekturi in dizajnu?
Imam različne faze – včasih pišem samo o športu, včasih pa samo o arhitekturi. Prvo leto pisanja o kolesarjenju (2020) sem dojela kot sabatikal, saj sem pisala samo o tem. A ne bi se mogla odreči ne enemu ne drugemu.
Doslej ste videli že kar nekaj Slovenije. Kako naše hiše vidite kot arhitekturna kritičarka, kar nekaj slovenskih hiš se ponaša z zanimivimi fasadami.
Ja, to pa sem opazila. Na Gorenjskem je neka hiša, ki je videti, kot da bi skušal kolaček spremeniti v hišo. Prijatelji, ki živijo v bližini, mi vedno pošiljajo fotografije s pripisom: “Poglej, hiša je še vedno tu.” Res nenavadna je.
A v Sloveniji ne najdeš toliko “McMansions” (McDvorcev), saj v Evropi razkazovanje bogastva ne deluje na tak način kot v Ameriki. Tukaj je zelo pogosta arhitektura “navadnih ljudi”, ki svoje želje prenesejo na zunanjost s fasadami. Meni se zdi očarljivo – kričeče roza ali zelene hiše so še vedno boljše kot ameriške, kjer je vse sivo. To je v ZDA kot epidemija, o tem sem za The Nation celo napisala kolumno.
Kaj pa naša prestolnica, ki je zaznamovana z deli največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika?
Pravzaprav je zanimivo, da med Ljubljano in Chicagom, kjer drugače živim, vidim kar nekaj podobnosti. Jože Plečnik je kot slovenski Frank Lloyd Wright. V Chicagu lahko hodiš po poteh tega arhitekta, prav tako sta Plečnik in Wright delovala v podobnem obdobju in oba sta po tem, kar vem, bila precej nenavadna človeka. A sama sem se med študijem bolj ukvarjala s koncertnimi dvoranami in Cankarjev dom je bil del moje diplomske naloge, zato bolje poznam Edvarda Ravnikarja kot Plečnika. Ampak Ravnikar je bil tako ali tako njegov učenec.
Ste v Slovenijo sprva prišli zaradi naših kolesarjev ali ste že prej želeli priti sem in se je naključno vse zložilo skupaj?
V Slovenijo me je pravzaprav pripeljal Matej Mohorič, saj sem pisala njegov portret. Bila sem v njegovi domači hiši v Šenčurju – moram reči, da je arhitekturno precej lepa (smeh). Že pred tem sem skozi svoje pisanje v Sloveniji spletla nekaj prijateljskih vezi, a jezika nisem govorila. Nisem več želela hoditi sem in tja, iz ZDA v Evropo, zato sem lansko poletje preživela v Sloveniji. Odločila sem se, da se želim naučiti slovensko, in vsi so mi rekli: “Why? Zakaj? Zakaj?”
Nisem želela govoriti samo enega jezika, kar je stereotip o Američanih, prav tako pa želim napisati knjigo o slovenskem kolesarjenju, verjetno, ko se Roglič in Pogačar upokojita. Del tega je raziskava in ključno se mi zdi, da delam v slovenščini. Zdaj se jezika učim že šest mesecev. Hodila sem na tečaj (z nasmehom pove v slovenščini).
Slovenščina je zagotovo zahteven jezik za učenje. S čim imate največ težav?
Angleščina je res zelo preprost jezik. Na primer – “one egg, two eggs, three eggs, four, five, six hundred eggs”. Slovenščina – ne. Na dan, ko smo se na tečaju učili štetja, je Madžarka zraven mene z obupanim izrazom na obrazu spraševala: zakaj pet jajc, zakaj ne “pet jajce”? Moja učiteljica je vedno rekla: Zakaj? Zato!
Mislim pa, da dvojina ni tako zahtevna. Midva, vidva, to je precej lahko. Meni se zdi zelo romantično. Dve osebi, samo dve osebi. Midva skupaj, to je res lepo. Je pa dvojina tudi regijsko pogojena, Jan Tratnik, ki je iz Idrije, vedno reče “gremo”, tudi če sta tam samo dva človeka.
Čeprav je slovenščina zahtevna, me učenje zelo izpopolnjuje. Vprašati za pomoč, za smer, naročiti hrano … toliko bolj nagrajujoče je to narediti v slovenščini. Ko nekje živiš in temu kraju podariš velik del sebe, je učenje jezika nujno in spoštljivo. Prav tako se mi zdi, da so vse napake, ki jih delam med učenjem, malo izboljšale mojo perfekcionistično naravo.
Kakšni so odzivi ljudi, ko kot Američanka spregovorite slovensko?
Oh, moji slovenski prijatelji so bili tako veseli, ko sem se začela učiti, rekli so mi: nas pa moraš imeti res rada. In to drži, z njimi si želim komunicirati na globlji ravni.
Motilo me je, da je breme prevoda vedno samo na eni strani, ni se mi zdelo pošteno. Še vedno sem sicer na ravni A2, naučili smo se le sklanjanja ter sedanjika, prihodnjika in preteklika. Vse nianse jezika me še čakajo.
Učenje slovenščine je zagotovo ena izmed najbolj pomembnih in smiselnih stvari, ki sem jih naredila v življenju. Nočem pa, da moja osebnost postane to, da sem Američanka v Sloveniji. Osebnost že imam, imam tudi kariero, zato se na to ne zanašam za potrditev.
Mnogi se sicer sprašujejo, ali sem poročena s Slovencem – nisem, moj mož je iz Marylanda. Ko me birokrati med urejanjem papirjev sprašujejo, zakaj sem tukaj, ne morem ravno reči: no, zaradi enega kolesarja, ki je bil včasih smučarski skakalec. Zato preprosto odgovorim, da sem tu zaradi dela.
Pa bi v Sloveniji ostali tudi po tem, ko spišete knjigo in se vaši projekti končajo?
Zagotovo se bom vračala vsako leto in tu živela nekaj mesecev. Če bi neprestano živela v Ameriki, bi se mi zmešalo. Tu je vse mnogo bolj sproščeno – če v ZDA prijateljem rečem za kavo, rečejo: “Lahko, tega dne v tem in tem terminu” ali pa odgovorijo, da ne morejo, ker delo, delo in še enkrat delo. Tukaj je kava kava, včasih se razvleče v dve ali tri ure. Ne počutiš se, kot da te neprestano opazuje neki šef, lahko greš tudi na dopust.
V vsakem primeru bo trajalo še nekaj časa, preden se Roglič in Pogačar upokojita – moja zgodba mora imeti konec. Ne predstavljam pa si sveta, v katerem se ne bi vračala v Slovenijo.
Kakšen je vaš proces pisanja o kolesarjenju? Vaši prispevki so vedno čustveni in se človeka dotaknejo.
Ko sem začela pisati, sem svoja čustva sprva uporabljala kot berglo. Naučiti sem se morala biti novinarka, saj je biti kritičarka nekaj popolnoma drugega.
Vse svoje življenje sem bila esejistka, pa naj sem pisala o zgradbah ali politiki. A pri tem nisem zares govorila o ljudeh in njihovih zgodbah. Tudi če sem bila glede teme strastna, sem bila čustveno odmaknjena.
Pri kolesarjenju je moj pristop čustven. Ostajam pri esejističnem načinu, a poskušam pripovedovati zgodbo in ob tem razmišljati, kaj se dogaja v glavah športnikov med dirko. Privilegij novinarstva pa je tudi v tem, da jih lahko to vprašaš.
Tri mesece po tem, ko sem začela pisati o kolesarjenju, sem dobila priložnost, da naredim Rogličev profil. Nikoli nisem imela težav govoriti z arhitekti ali oblikovalci, a Roglič je bil nekako moj heroj. Najin prvi pogovor je bil zame grozen, saj je to zanj bila že tretja ura intervjujev in je bil obupne volje. Ko sva prekinila, sem planila v jok, mislila sem si: joj, vse sem zafrknila.
Med najinim drugim intervjujem po Zoomu je bil zelo dobre volje in sproščen, spomnim se, da je bil opečen zaradi treningov pred Girom leta 2021. Po tem pogovoru sem se počutila veliko bolje.
Ko arhitekta vprašaš eno stvar, lahko govori pol ure, medtem ko moraš iz športnikov odgovore včasih kar vleči. Preprosto sem se morala naučiti pogovarjati z njimi.
Članek, ki ste ga napisali po tem, ko je Roglič prejšnjo soboto zmagal na Giro D’Italia, je bil izjemen. Kaj ste tisti dan razmišljali med kronometrom, kaj ste doživljali?
Prejšnje leto, ko je Roglič padel med Vuelto, res nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Se bo upokojil? Videti je bilo, kot da je res v slabem stanju. Potem se je pozimi odmaknil od sveta – v tem času je opravil samo dva intervjuja. Prosila sem za dostop do njega, a so me zavrnili.
Šel je čez proces, v katerem se je ponovno sestavil, psihično in fizično. Z njim nisem govorila od julija in iskreno sem pred kronometrom mislila, da mu ne bo uspelo.
Z možem sem rezervirala počitnice na Dunaju z mislijo, da bo Remco Evenepoel deklasiral vse tekmece, potem pa ga je iz dirke izločil covid. Potem je bil tu še Geraint Thomas, ki je zelo dober v kronometru. Hotela sem verjeti, da bo Rogliču uspelo, ampak hkrati si nisem dovolila verjeti.
Poskusila sem zadušiti vsak kanček upanja, da potem ne bi bila razočarana. Seveda moraš ostati nepristranski, a zaradi Rogliča sem sploh postala kolesarska novinarka, človeško je, da imam do njega poseben odnos.
Kronometer sva z možem gledala v hotelski sobi. Sprva se je zdelo, da mu bo uspelo, potem pa se mu je s kolesa snela veriga. Nisem si mogla pomagati, zakričala sem.
Potem jo je popravil in izginil v gori, ekipni avti kolesarjem niso mogli slediti, prav tako kolesarji niso imeli informacij o tem, kako gre drugim. Mislim, da je to naredilo tisto ključno mentalno razliko.
Ko je prišel v cilj in sem videla številke … Potem smo čakali na Thomasa – zanj mi je res žal, saj je eden izmed najprijaznejših kolesarjev, prav tako je tudi on v svoji karieri imel precej nesreče.
Njegov obraz v zadnjih metrih me je spominjal na Rogliča na La Planche des Belles Filles. Ko je bilo vsega konec, sem zajokala, počutila sem se, kot da je nekdo iz te zgodbe izgnal hudiča. Več tednov se je pričakovalo, da se bo ponovil Rogličev neuspeh iz Francije, bilo je toliko podobnosti, čeprav ni šlo za isto dirko.
Ne bi mogli sanjati o boljšem koncu, pravljičen je.
V članku ste zapisali, kaj je po vašem mnenju razmišljal Roglič v trenutku težav z verigo: “Moram jo popraviti!” Kako športnik pride do takšne stopnje zbranosti in mentalne moči?
Mislim, da te v takšni situaciji poganja čisti adrenalin. Če bi bila jaz kot pisateljica v tej situaciji, bi razmišljala o tem, kako usoda ni na moji strani in da je moje življenje grozno, potem pa bi nastal esej s 5.000 besedami.
On je verjetno razmišljal samo o tem, da se mora vrniti na kolo in nadaljevati. V intervjuju je pravzaprav rekel, da ni razmišljal, da je samo nadaljeval. Imel je fokus, zaradi adrenalina pa verjetno ni bilo prostora, da bi karkoli premleval.
Roglič je popoln primer neverjetne psihološke odpornosti in vztrajnosti. Zavrača, da bi bil pozabljen, doseže več, kot je kdorkoli pričakoval … Mislim, da to nagovarja Slovence.
Vedno, ko govorim s slovenskimi navijači, poudarjajo, da prihajajo iz majhne države. On jim dokazuje, da lahko dosežejo nekaj večjega, in ko njemu uspe, imajo občutek, da je uspelo vsem.
Tudi mene nagovarja – včasih nočem iz postelje ali pa se sprašujem, kaj delam s svojim življenjem. Potem pa si rečem: veš kaj, Primož Roglič bi vstal iz postelje.
Njegova zgodba je že od nekdaj tako dramatična, najbolj dramatična v kolesarskem svetu. Prejšnje poletje sem več ducat slovenskih navijačev intervjuvala o Pogačarju in Rogliču. Številni so izpostavili Rogličevo ozadje, da prihaja iz Kisovca, ki me spominja na Zahodno Virginijo v ZDA – nekoč je tam bilo premogovništvo, zdaj ga ni več. On je vse te omejitve presegel.
Ko mu ni uspelo kot smučarskemu skakalcu, je postal kolesar … In vemo, kako pomembni so smučarski skoki v slovenski kulturi. Med izobraževanjem sem naletela na akademski članek o tem, kako so ljudje v nekdanji Jugoslaviji, ko so dobili televizijo, v svoje dnevne sobe povabili več deset ljudi in skupaj gledali skoke. Mislim, da ne bi bilo enako, če bi imel Roglič ozadje v kakšnem drugem športu.
Medtem so o Pogačarju mnogi rekli, da je še mlad, da ima še čas, da je aroganten … Osebno sicer mislim, da je nasprotje arogance. A ljudje v njegovi zgodbi ne najdejo toliko sebe.
V slovenski literaturi je precej pogost tudi motiv trpljenja. Trpeti in pretrpeti. Verjetno nam je tudi zato Roglič blizu.
Ja, to me spominja na Desetnico (ljudska pravljica, ki jo je zapisal Fran Milčinski, op. a.). Prekletstvo, da tavaš po svetu za vedno in nikoli ne doživiš katarze prihoda domov. Razmišljala sem o delu pravljice, ki smo jo morali brati v slovenščini, ko mora Desetnica najti prenočišče.
Prvo drevo vpraša, ali lahko spi tam, pa ji to odgovori: Ne, ker bo nevihta. Pri drugem drevesu je enako, pri tretjem pa dobi dovoljenje. Prvi dve drevesi nato res zadene strela. Pri Rogliču pa mu je Vuelta rekla ne, Dirka po Franciji mu je rekla ne, Giro pa: “Ja, lahko ostaneš tukaj”.
Primož Roglič je zdaj svoboden in z njim smo svobodni tudi mi, ste zapisali. Kaj Primoža čaka zdaj?
Po mojem mnenju bi se moral udeležiti Dirke po Švici, ker je poleg Dirke po Franciji ta še edina tega ranga, ki je ni osvojil. To bi bil popoln zaključek neke zgodbe.
Mislim, da je eden izmed bolj nerazumljenih kolesarjev, saj so ga dolgo mnogi videli kot kolesarja, ki bo zmagal Tour de France in ga profilirali zgolj kot takšnega. A po mojem mnenju je v svoji srčiki kolesar za enotedenske dirke, celo najboljši kolesar te vrste v zgodovini. Res je unikaten.
Upam, da nas je Giro osvobodil predstave o tem, kakšen kolesar bi moral biti, in prinesel katarzo – končno lahko nehamo govoriti o stvareh, ki so se zgodile pred tremi leti. Prepričana sem, da Roglič tega ne nosi več v sebi, prav tako ne Pogačar. Osvobodimo se lahko nerealnih pričakovanj.
Upanje je po mojem mnenju najmočnejša stvar v športu. Ta občutek, da kljub vsem spodrsljajem in nazadovanjem lahko uspemo. Predstavljajte si, da bi Roglič nehal po La Vuelti, kakšna škoda bi to bila. Zdaj je v samem vrhu.
V članku po Giru ste uporabili tudi besedo hrepenenje, ki se vam zdi ena najlepših slovenskih besed. Ste na svoji poti učenja jezika naleteli še na druge besede, ki so vam posebej blizu?
Oh, ogromno je besed, ki so mi všeč iz najrazličnejših razlogov. Hrepenenje je zame “longing without satisfaction”, hrepenenje brez konca. Beseda čudno je prav tako super beseda – nekaj je nenavadno, ampak to ni mišljeno žaljivo. Zanimivo, ampak nenavadno. Včasih so ti besede med učenjem tujega jezika všeč samo zato, ker zvenijo dobro. Na primer paradižnik.
Tu so tudi besede, ki jih na začetku ne moreš izgovoriti, dokler ne razviješ drugega glasu za jezik. Če govorim slovensko v svojem visokem ameriškem registru, to zveni grozno. Če ga znižam, zveni veliko bolje.
Na začetku tečaja noben Američan ni mogel izgovoriti besed slaščičarna, cvetličarna, letališče, gledališče … To ni zvok, ki bi ga proizvedli v angleščini. Ko si jih sposoben izgovoriti, ti postanejo všeč.
O tem, kaj čaka Primoža, sva že govorili. Kaj pa čaka vas?
Julija bom začela z intenzivnim online 160-urnim tečajem. Avgusta se vračam v Chicago, saj bom na univerzi en semester učila na oddelku za zgodovino. Po tem se bom vrnila v Slovenijo, dokler ne bo zmanjkalo tečajev, ki bi se jih lahko udeležila.
Ko živiš v državi, lahko narediš ogromen napredek pri jeziku, ljudje pa so do tvojih napak precej razumevajoči. Mnogim se zdi ljubko. Ko spijem nekaj pijač, je moja slovenščina že zelo dobra (smeh).
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje