"Ko se boriš za življenje, nimaš privilegija govoriti o pravicah žensk"

Aljaž Uršej/N1

Saleh Sadi in Samar Kupti sta predstavnika mlajše generacije palestinskih filmskih ustvarjalcev. Ti si v nasprotju s starši in starimi starši lahko privoščijo razmislek tudi o vprašanjih, ki niso neposredno vezana na preživetje človeka, (palestinske) skupnosti. Z njima smo se pogovarjali o politiki, ki prodira v vse aspekte življenja, ter generacijskem prepadu – razlikah v razmišljanju med mlajšimi in starejšimi generacijami Palestincev. Pa tudi o tem, da si vsi ljudje včasih preprosto zaslužimo biti dolgočasni.

Saleh Sadi in Samar Kopti sta palestinska filmska ustvarjalca. Čeprav ju to nemalokrat stane dela, sta pri izbiri projektov, v katerih sodelujeta, zelo preudarna, v svojih filmih pa predstavljata (zelo intimno) realnost življenja Palestincev onkraj stereotipnega “metanja kamnov”, nasilništva in drugih motivov, ki naj bi predstavljali Palestince. Sta predstavnika generacije mlajših Palestincev, ki jih, kot pravita, v nasprotju s starejšimi generacijami ne zaznamuje izključno boj za preživetje.

Z mladima ustvarjalcema smo se pogovarjali v Ljubljani, kjer sta bila ta teden v sklopu dogodka Palestina na filmu v Slovenski kinoteki predvajana njuna kratka filma: Sadijev Borekas in film Psst Samar Kopti, v katerem prav tako nastopi kot igralka.

Protesti in politična kriza na območju Izraela, ki jih je sprožila sporna pravosodna reforma skrajno desne vlade Benjamina Netanjahuja, so minuli konec tedna eksplodirali. Na ulice se je odpravilo na tisoče ljudi, potekale so številne stavke. Tuji mediji so o tem na veliko poročali. Kako razvoj dogodkov doma spremljata iz Evrope?

Saleh: Vse, kar se dogaja, nas pravzaprav ne zadeva. Ti protesti ne predstavljajo nas kot Palestincev. Niso usmerjeni proti kolonialnemu režimu. Poteka boj za demokracijo, ki nikdar ni zares obstajala. Demokracija, za katero pravijo, da jo imajo, je le za judovske državljane. Vselej pravimo, da v okupaciji demokracije ni.

Samar: Ali smo doma ali v tujini, ne spremeni veliko, saj se vedno počutimo “zunaj”. Smo manjšina, ki plačuje ceno. Kar se dogaja, je predvsem boj, kdo bo prevzel nadzor nad okupacijo – ne gre za to, da bodo koga osvobodili, ampak želijo rešiti status quo, ki za nas nikoli ni pomenil demokracije. Čisto v redu je zato biti v tujini, ne slišati novic in se počutiti kot človek, ki živi na tem svetu in ni le Palestinec, čigar življenje je boj. To življenje je namreč zelo težko, in to opaziš šele, ko si v tujini. Takrat vidiš, koliko bremena nosiš na ramah že samo s tem, ko se vsako jutro zbudiš in moraš dokazovati, da imaš pravico obstajati.

Kako se torej kot palestinska filmska ustvarjalca soočata z izzivom, kako najbolje prikazati vsakdanjik Palestincev na platnu?

Samar: Pomembno je, da o svojih zadevah govorimo kot ljudje. Sama se najprej identificiram kot človek, šele nato sem ženska, Palestinka, oseba z izraelskimi dokumenti. Vse, kar ima zveze z našim obstojem, je povezano s tem, od kod smo, in vse, kar se dogaja v našem vsakdanjem življenju, je politično. Politika je vseprisotna – ko želimo najeti stanovanje, govoriti v svojem, arabskem jeziku … Tako Saleh kot jaz ne čutiva, da morava o politiki govoriti na prav poseben način, kot to pričakujejo mediji, tj. o mejah, zidu, ki nas razmejuje … Vse to je del našega vsakdana, naših misli, je “v” nas, a se mlajše generacije poskušamo osvoboditi zakoreninjenih omejitev.

Jaz sem, denimo, začela govoriti o vprašanjih žensk, ki so univerzalna in niso aktualna le v arabskih družbah. Seveda je njihov pomen drugačen v okupiranih, zatiranih družbah. Ko se boriš za življenje, o pravicah žensk nimaš privilegija govoriti. Vendar če nas že določa dogajanje, se trudimo vsaj osvoboditi misli.

Saleh: Reprezentacija Palestincev v medijih je navadno zelo specifična in prikazuje stvari, ki so jih ljudje vajeni videti v zvezi s Palestino. Menim, da smo Palestinci z okupiranih območij na veliko načinov nezadostno predstavljani. Veseli me priložnost, da se lahko potrudimo in se vse bolj izpostavljamo ter pokažemo, da nas ne določa izključno okupacija. Vedno ponavljam, da si konec koncev zaslužimo biti dolgočasni – biti ljudje z dolgočasnim vsakdanom. In ko govorimo o tem vsakdanu, se okupacija začuti, razmere, v katerih živimo, pridejo na plan v zgodbah, ki jih pripovedujemo.

Sadijev kratki film Borekas (2020) gledalcu ponuja vpogled v drobovje dinamike med očetom in sinom, ki se jima na poti na letališče pokvari avto. Je film o odraščanju, o iskanju izgubljene komunikacije očeta in sina, razumevanju in, ne nazadnje, družinski ljubezni. Samar Kupti medtem v filmu Psst (2021) prek pripovedi o prijateljicah Nadine in Nur pod drobnogled jemlje pritiske in nasilje, s katerima sta v (konservativni) palestinski družbi soočeni mladi ženski. Režiserka, ki v filmu tudi nastopi, razsežnosti patriarhata odkriva na primeru povsem vsakdanje, življenjske stvari: kako potrditi neželeno nosečnost.

Pravita, da se trudita presegati omejitve, s katerimi se soočata kot Palestinca. Poreklo pa vaju je verjetno vendarle zaznamovalo na ustvarjalni poti?

Samar: Da. Gre za to, da to pač sva in ne čutiva, da morava svojo identiteto dokazovati, o tem govoriti. Je pa res, da če v Izraelu poveš, da si Palestinec, tega ne sprejmejo. Prerekajo se, da si Izraelec, da živiš tam. A vztrajam, da se o moji identiteti nihče nima pravice prerekati z mano – to je moj vsakdan, to so moje navade, tradicije, hrana, zgodovina. Ko gremo v tujino, smo za druge Izraelci, a mi se imamo za Palestince. To moramo razjasniti, kajti veliko ljudi ne ve, da v Izraelu živijo tudi ljudje s palestinsko identiteto.

Saleh: Kroži zelo znana šala o Palestincih, in sicer da ti, ko te spoznajo, vedno naprej rečejo ‘Živijo, sem Palestinec’. In ne imena (smeh). Jaz sem zelo ponosen na svoje poreklo in nikogar ne bi pustil v dvomu, da sem Palestinec. Ne zanima me potni list, ki so mi ga vsilili. Okupacija ima veliko plasti in je različnih oblik – ena od njih je okupacija misli. Dvomijo o naši identiteti in manipulirajo. Zanje bomo vedno Palestinci na okupiranih ozemljih. A v trenutku, ko rečemo, da smo Palestinci, pravijo, da ne obstajamo.

Samar: Kar pa zadeva filmsko industrijo, imam občutek, da večkrat mi zavrnemo, kot smo zavrnjeni. Kot Palestinec v izraelskem filmu si vedno Arabec. In Arabci so pogosto teroristi; tisti, ki ubijajo svoje ženske in zlorabljajo otroke; predstavljani so stereotipno, kot nazadnjaki. Kot igralka zavračam take projekte. In za to plačujem ceno: ko zavračam en projekt za drugim, se dalj časa znajdem brez dela, prav tako se me je prijel sloves, da nočem delati. A to je cena za to, da ponoči dobro spim in sem mirna, da sem ravnala moralno.

Svoje meje – kot Palestinka in umetnica – nenehno preizprašujem. Včasih imam dilemo, saj preberem scenarij, a ne vem, kako se bo projekt odvijal. Pogodbe pa podpisujemo vnaprej.

Saleh: Nočem izpasti, kot da pridigam, a palestinska filmska industrija se še vedno razvija. Pogosto sredstva iščemo v tujini, kar prinese veliko izzivov. Kar zadeva razvoj, sem optimističen, razvijamo se v smer, ko lahko – z različnih perspektiv – povemo več zgodb. Sem bil pa sam v preteklosti že zavrnjen zaradi zgodb, ki sem jih želel povedati, tako kot sem tudi sam že zavrnil več projektov.

V filmih Borekas in Psst so v ospredju zelo univerzalni motivi, kot so patriarhat, konservativnost in ljubezen v družini. To so motivi, ki presegajo palestinsko družbo.

Samar: Glavni namen je bil govoriti o stvareh, ki so za nas pomembne. V medijih smo predstavljeni le kot ljudje, ki mečejo kamne, a smo več kot to, tu so denimo naše zasebne bitke. Seveda nanje vpliva politika, in zato jo vidite v filmih. Tam ni zato, ker bi jo želeli, temveč ker je del naše realnosti. Nove generacije želijo narediti korak naprej v raziskovanju same sebe, iti dlje od golega preživetja.

Saleh: Ko narediš nekaj manjšega in bolj specifičnega, lahko ljudje bolj začutijo vsebino. Borekas (2020) in moj drugi film A’lam (2022) sta zelo intimna, osebna, navdih sem dobil iz svojega življenja, odnosov z družino in prijatelji. Za Borekas sem najprej mislil, da je prikazani odnos med palestinskim očetom in sinom zelo specifičen, a nato so mi ljudje povedali, da so v filmu prepoznali odnos z mamo oziroma očetom.

Samar: Pomembno je vedeti, da ljudje povsod po svetu doživljajo enake stvari. Te so v nas in prek filmov pridejo na plan. Pišem, kar čutim, ne, kar menim, da bi morala povedati.

Saleh: Pomembno je stvari izražati. Zaradi vsega, kar so prestali, se Palestinci težje izražajo. Izgubili so tako veliko, da o izgubah težko govorijo. To se prenaša iz generacije v generacijo.

Veliko je neizražene, zatrte jeze?

Oba: Da.

Samar: Frustracije. Občutek nemoči, da ne moreš storiti nič. Izgubljaš ljubljene osebe in nad tem nimaš kontrole. Če se preveč ukvarjaš s svojimi občutji, boš kolapsiral, zato samo skušaš živeti dalje. Karikiram: ne želiš izgubiti drugega otroka, ker objokuješ izgubo prvega.

V vajinih filmih prav tako opazujemo prepad med generacijami, načini razmišljanja. Generacijski prepadi so stalnica vseh družb, a kaj lahko povesta o dinamikah med generacijami v palestinski družbi? V čem se mladi, izobraženi Palestinci razlikujete od staršev, starih staršev?

Samar: Za razliko od staršev smo v primerjavi z njimi privilegirani. Oni so doživeli vojno, z družinami so bežali, trudili so se, da preživijo. Rana, ki je odprta še danes, je bila zelo sveža. Moji starši so študirali na univerzi, a so si to zagotovili sami, veliko so delali tudi med študijem. Prav tako so bili edini arabski študenti na svoji fakulteti. Tudi jaz sem delala med študijem, a sem vedno imela podporo staršev. Ko so bili izpiti, sem lahko, recimo, prekinila delo.

Boj ljudi v preteklosti je bil še težji, kot je danes. Za vse vsakdanje stvari pa tudi vprašanja, kot so pravice žensk, je zmanjkalo časa. Pomembno je bilo le preživetje. Tudi danes imamo še vedno bitke s pravno državo, saj lahko v Izraelu sprejmejo zakon, ki na nas zelo neposredno vpliva.

Saleh: O tem zadnje čase veliko razmišljam. Ker je bilo včasih pomembno le preživetje, opažam, da je moje starše včasih strah, da se preveč izpostavljam (prek filmov in družbenih omrežij), da sem glasen. Povem, kar želim, in to je privilegij, o katerem je govorila Samar. Tovrstno izražanje je za starejše generacije novo in ga niso navajeni, bojijo se za nas. Smo v novi in zelo zanimivi fazi.

Samar: A za to plačujemo ceno. Strah nas ne bo ustavil, ne bomo nehali govoriti o tem, kaj čutimo. Na letališčih nas vedno preverjajo – to so ponižujoči postopki –, a to nas ne bo ustavilo. V času družbenih omrežij je težje skriti, kaj se dogaja, kar pomeni, da je nadzora več.

Lahko pa to pomeni tudi, da ste ostrejši glasovi lažje tarče (oblasti)?

Saleh: Na veliko načinov, da.

Govorili smo že o vsebini vajinih filmov, o tem, da izhajata iz sebe. Kako težko je ustvarjati na ta način? Najprej pisati o zelo intimnih zadevah, nato jih gledati na platnu …

Saleh: Kako težko je bilo, med delom nisem zaznal. V svojih filmih sem raziskoval zelo intimen odnos med očetom in sinom ter med najboljšima prijateljema. Moj način izražanja je zelo povezan z mojimi izkušnjami. To je način, ki mi omogoča, da pišem o stvareh, ki jih želim povedati.

Samar: Za to, da pripelješ na dan nekaj, kar je v tebi, je treba vložiti veliko truda. Včasih niti ne veš, koliko plasti preliješ v scenarij, dokler tega ne storiš, a pri pisanju ni nič naključno. Je pa proces pisanja in ne nazadnje gledanja filma zelo čustven: sama namreč ne morem ustvariti nečesa, kar ne pride iz mojih globin. Poskusila sem, imela sem zanimivo zgodbo ali dramatično dilemo, ki je zelo filmska, a se nikoli ni izšlo. Filmsko ustvarjanje je zame nekakšna terapija.

Vaš film Psst osvetljuje problem, na katerega naletita mladi Palestinki najprej pri kupovanju testa nosečnosti, nato pa še v ginekološki ambulanti, kjer se zdravnik do njiju obnaša povsem neprimerno. Že izpostavljanje dilem in (prikritega) nasilja, katerega tarči sta mladi Nadine in Nur, bi marsikdo označil za pogumno. Na neki način film prenaša tudi aktivistično sporočilo.

Samar: Nisem stremela k temu, da naredim nekaj, kar bo podiralo zidove. Nisem si znala predstavljati, kako bo publika doma reagirala na film, kako ga bo sprejela. Mlajše generacije so bolj odprte za tovrstne teme, a starejši so bolj konservativni in zaprti – tudi po svetu. V zadnjih desetletjih se je sicer veliko spremenilo na področju pravic žensk, vendar je nasploh, govorim za cel svet, še vedno treba poguma za pogovor o spolnosti oziroma ženski spolnosti, ki je še vedno skrita.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.