Kokosy: kaj so naučili Vlada Kreslina in kdaj je trpljenje lahko bližnjica

Foto: Denis Sadiković/N1

Glasbeno skupino Kokosy – Kokosy kot tropski sadeži, ne pernate živali, ki nesejo jajca – sestavljajo štirje med sabo popolnoma različni si posamezniki. Druži jih le ljubezen do glasbe, hrane in mamic, pravijo sami. Zunanji opazovalec pa bi rekel, da so jim skupne tudi iskrenost, avtentičnost, ranljivost in spoštovanje do sočloveka, tudi ko razmišlja drugače. Po Hudih bejbah na dopustu in Čustvenem vrtiljaku čakamo tretji album skupine, za katerega želijo, da bo nadstandard drugemu. Zato so izid prestavili na jesen 2025. "Delali bomo z isto intenziteto, a si bomo vzeli več časa," napovedujejo v intervjuju za N1.

Boris Kokalj, Martin Drobnič, Izidor Valič in Anže Lajevec. To so Kokosy*.

Fantje so se spoznali v srednješolskih letih na gimnaziji Želimlje. Prvo je bila glasba, šele nato prijateljstvo. Trdijo, da so si preveč različni, da bi bilo drugače. A pesmi, ki jih skupaj ustvarjajo, pod oder privabijo zavidljive množice ljudi, predvsem pripadnikov generacije Z. Najdejo se tudi mamice, ki so jih, tako pravijo fantje, “kupili” s pesmijo Lukatova mami.

Tabu tem ni. Nasploh nimajo težav s tem, da so odkriti in ranljivi, da razkrivajo svojo intimo. Menijo, da je to, da “si delaš bruke”, nujen del začetka kariere vsakega glasbenika, ki si želi, da se ljudje z njim res povežejo. In če kaj, so njihova besedila relevantna in pripovedujejo zgodbe. Zgodbe pa so vezivo sveta.

V intervjuju za N1 o “srcozlomu” in vseh oblikah ljubezni, pa o mamicah, o veri in težkem pogovoru, ki so ga imeli v studiu. Tretji album je v pečici in prihaja jeseni – ne spomladi – leta 2025. Plata torej bo, obljubljajo, o točnem mesecu pa raje ne bi. Ko bo, bo. In bo “jače”, pravijo.

Kdo so Boris Kokalj, Martin Drobnič, Izidor Valič in Anže Lajevec, ko niso Kokosy? No, Anžeta ni tukaj, tako da se ne more braniti.

Izidor: Tudi takrat, ko nismo na kupu, se ukvarjamo ravno s Kokosy.

Boris: Torej nisi nič brez Kokosy.

Izidor: Lupina.

Boris: Dejstvo je, da je muzika tako pomemben del našega življenja, pa tudi Kokosy … Predstavljam si, da po osmih oddelanih urah, če bi bil zobozdravnik ali pa hišnik, ne bi razmišljal o izvijačih ali zobeh. V našem primeru pa je to vseprisotno, 24/7.

Izidor: Ko se s tem ne ukvarjamo, gremo na kakšen sprehod, igramo družabne igre …

Martin: V prostem času študiramo.

Izidor: Pa delamo. V prostem času delamo.

Martin: Kokosy kar prežemajo naše razmišljanje. Vedno se nekaj dogaja, čedalje več je nekih projektov, ki se ne kar končajo.

Boris: Na neki način je tako, kot da si v ‘ful’ intenzivnem razmerju. Tudi ko si na pivu z bojsi, si še vedno v funkciji fanta, partnerja … Tudi ko se družimo s prijatelji iz drugih krogov, debata nanese na Kokosy ali pa dobiš inspiracijo za nekaj znotraj našega projekta.

Našli ste se na gimnaziji Želimlje. Je bilo prvo prijateljstvo in potem glasba ali vas je ravno glasba potegnila skupaj?

(smeh vseh)

Izidor: Če ne bi bilo glasbe, bi se od srednje šole do zdaj družili ravno 15 minut.

Boris: Po maturi se ne bi več videli, če ne bi bilo muzike.

Martin: Edina presečna množica so Kokosy.

Izidor: Glasba res povezuje. (znova smeh vseh)

Katera je bila prva pesem, ki ste jo ustvarili skupaj, in kako nanjo gledate danes?

Boris: Se je kar sramujem. Nočem govoriti v imenu drugih fantov, ampak jaz se sramujem naših začetkov. Bili so ’cringe’, sploh besedilno. Ampak nekje moraš začeti. Ni nam bil problem narediti carske druge ‘plate’, ker smo bili pri prvi instrumentalno tako zanič, da je bilo logično, da bo napredek velik. Mogoče je celo bolje začeti iz bedne pozicije, ker je potem veliko prostora za rast.

Izidor: Ne bi rekel začeti iz bedne pozicije, bolj bi rekel, da smo imeli srce in precej bedno fizično prezenco.

Boris: Imeli smo srce, ne pa prstov. Prste si lahko ’nabildaš’, srca pa ne.

(Fantje imajo krajši pogovor o tem, kaj se kvalificira kot njihova prva pesem, a sklepa ne dosežejo)

V vseh intervjujih poveste, da ste si med sabo popolnoma različni, a da vseeno funkcionirate. Kje so te največje razlike – gre za karakterne lastnosti, prepričanja, pogled na življenje …?

Izidor: Ja. (vsi v smeh) Lahko kar naštevaš naprej. Znotraj skupine se razdelimo na grupice, na dva, včasih celo na tri, po tem, kaj nam je všeč. Potem na drugi strani ostaneta eden ali dva. Midva z Martinom sva velika oboževalca družabnih iger, Boris pa jih absolutno sovraži.

Boris: Preziram jih. In edini način, da se imam dobro, ko se gremo družabne igre, je, da goljufam. Ampak še vedno ne zmagam, ker sta onadva tako “nadrkana” v družabnih igrah. Zadnjič smo se šli družabne igre o mucah, ki jim sešiješ odeje, in sem malo goljufal. Pa še vseeno sem bil predzadnji. To je taka razlika v kvaliteti, kot da bi onadva z mano igrala košarko.

Ko smo v studiu, večkrat na dan vsak od nas pomisli: “Kako lahko ta človek na ta način razmišlja o tej stvari?!” Kako si naj ne odgriznem roke, se ne vržem skozi okno …

Izidor: Ali pa njega (smeh vseh).

Boris: Zadnje čase smo počasi postali boljši v tem, da poskušamo biti zen. Ampak vsak od nas pri drugih treh opaža vzorce obnašanja ali pa razmišljanja, ki jih ne razumemo. Potem pa imaš še prijatelje, ki so ti bolj podobni, pa si misliš: “To bi bilo veliko lažje.” Ampak po drugi strani bi bilo dosti bedno, ker bi imeli štiri moke, namesto da imaš moko, jajca, sol in vodo.

Martin: Prikrajšani bi bili tudi za ogromno rast potrpežljivosti.

Enkrat ste rekli, da se vam zdi smešno, da skupina, ki jo zapusti neki član, zapiše, da so se odločili, da gredo v različne kreativne smeri. Bi vi v tem primeru povedali po resnici?

Boris: Po mojem bi. Odvisno, kdo bi bil ta član skupine in če bi bil on okej s tem. Če bi Izidorju ‘do*izdilo’, ne bi napisali (popači glas): “Izidor je bil preslab bobnar in človek, da bi bil še vedno v bandu, zato smo ga butnili ven.” Če pa bi Izidor dobil otroka in bi se želel posvetiti malemu Simonu ter mu biti dober oče, bi ga vprašali, ali mu je okej, da povemo po resnici. Želel bi si, da bi bili iskreni, če bi se kdaj spičili.

Izidor: Mislim, da se ne bi spičili, ker smo dali že toliko čez. Kreativne razlike in razlike že imamo, čez to smo šli že neštetokrat. Ne vem, ali bi bila različnost kdaj razlog za razhod, saj to že imamo zadnjih pet let.

Boris: Če bo kdo kdaj šel iz banda, bo to v miroljubnih okoliščinah.

Martin: Verjetno ne bo razlog, da smo se spičili, ker to počnemo res redno. To bi pomenilo, da se nismo bili sposobni pobotati, kar pa bi bilo precej slabo.

Izidor: Če lahko za dobro naše male skupinice počnemo stvari, ki nam absolutno niso všeč, na primer igramo družabne igre, je to velik izkaz ljubezni. Da greš tako nasproti samemu sebi, da se ima drug dobro.

Kdo pri vas skrbi za komuniciranje z javnostmi in kaj vam je pri tem pomembno?

Boris: Jaz pri nas delam social, ampak bi izpostavil tudi naš e-mail, ki operira na zelo visokem nivoju. Izidor in Drobo (Martin Drobnič, op. a.) se vedno potrudita, da so sporočila nadstandardna. Na koncu vedno dodamo poseben pozdrav, vsakič se spomnita novega, na primer “Naj vas pomarančni poljub ponese v poletje!”(vsi se strinjajo, da je ta res dober) Pri vsem poskušamo dati več od sebe od higienskega minimuma, tudi na družbenih omrežjih. Brez Instagrama ne bi bili tam, kjer smo, zavedamo se, da je naše močno orožje.

Izidor: Ne uporabljajmo agresivnega jezika. Naša molzna krava je. (smeh vseh)

Boris: Ljudje v 21. stoletju hočejo tudi vpogled v tvojo intimo. Če damo mi ven komad in so noter neke reference, ljudje pa imajo občutek, da osebe, ki so to dale ven, poznajo, jim komad postane še boljši. Če poznaš kontekst, je zgodba boljša, to je enkrat ena. Zato z Instagramom dajemo kontekst svoji muziki in gradimo “lore”, zgodbo, neki svet.

Vsi štirje ste odraščali v krščanski veri. Kaj vam je ta dala, kaj pa je bilo tisto, kar vas je mogoče motilo ali celo odgnalo?

Izidor: Vera je le ena od stvari, pri katerih se razhajamo. Ampak je močna.

Boris: Vsi smo imeli izkušnjo iste gimnazije. Vsi v krščanstvu vidimo tudi lepe stvari – ene v bandu so nas nekatere problematične stvari v Rimskokatoliški cerkvi odgnale in se s tem ne identificiramo več, eni so opravili filozofske razmisleke, drugi so še vedno v tem … Kar pa je najbolj pomembno, je to, da čeprav se ne strinjamo, imamo spoštovanje drug do drugega.

(Boris po tihem vpraša Izidorja, ali se želi izpostaviti kot verna oseba, ta pa mu odgovori, da s tem nima problema)

Izidor: Enih nas ni odgnalo.

Boris (nadaljuje): Kljub temu da se ne strinjam z Izidorjevim pogledom na vero, je pri tem zelo premišljen in stvari ne jemlje iz riti. Če se pogovarjaš z nekom na drugem koncu političnega spektra, bo to veliko lažje, ko je ta čuteč, spoštljiv, inteligenten in razumevajoč. Njegovo mnenje boš prej jemal kot legitimno kot od nekoga, ki se bo samo drl neke puhlice. Na papirju je videti, da smo čisto na drugih polih, ampak v bistvu nismo, ker imamo osnovno spoštovanje drug do drugega. Ne zafrkavam se iz vere, Drobo pa se ne bo zafrkaval iz nečesa, kar veliko pomeni meni.

Izidor: To niso tabu teme, redno se pogovarjamo tudi o stvareh, pri katerih se razlikujemo. Ampak ti pogovori so vedno kulturni.

Boris: Če je prisotna odtujenost od sočloveka, ki razmišlja drugače, se hitro pojavijo strah, sovraštvo in predsodki. Tega butca (pokaže na Izidorja) imam vedno zraven in vidim, da je zelo dobra oseba, car in ljubeč ter da imava oba osnovne vrednote, ki meni veliko pomenijo. Čeprav bi na papirju morala biti na povsem drugih polih, v resnici nisva.

Navdih zna biti zelo izmuzljiva stvar. Velja prepričanje, da mora umetnik, pa naj bo to glasbenik ali pisatelj, malo trpeti za dobra dela. Ali se s tem strinjate in ali mislite, da je to prepričanje lahko škodljivo za tistega, ki ustvarja? Da se morda želi zadržati v trpljenju, da bi lahko ustvarjal?

Izidor: Ne vem, ali se povsem strinjam, da moraš trpeti, veliko stvari je nastalo tudi iz tega, ko smo se imeli zelo dobro.

Boris: Toksičen del mene bi rekel, da … ni ti treba ravno trpeti, potrebuješ pa malo nestabilno situacijo. Stabilnost ne prinaša genialnih izdelkov. Na drugi plati smo bili čustveno nestabilni v negativnem smislu – vzneseni, depresivni, patetični, v post-break-up momentu … Ampak na tretji plati se trudimo biti nestabilni v bolj pozitivnem smislu.

Iskrenost in intima sta bolj pomembni kot trpljenje. Trpljenje je bližnjica do dobrega komada, tako kot je LSD bližnjica do notranje ugotovitve, ki jo lahko dosežeš tudi na zdrav način, na primer z meditacijo. Lahko pa si genialen tekstopisec in ti ni treba trpeti, da napišeš dober, čustven, intimen komad.

Martin: Mislim, da se moraš nečemu odpovedati. Lahko je to prosti čas (smeh), lahko pa je to intima – če hočeš nekaj dobrega dati, se moraš ljudem predati kot odprta knjiga. To veliko bolj deluje, če imajo ljudje uvid v to, kaj se ti dogaja, uvid v tvoja čustva.

Kakšno glasbo potem ustvarja srečen človek?

Martin: Ne vemo. (smeh vseh)

Boris: Po mojem je to moj cilj za tretjo plato. Narediti bolj srečno, energično, evforično v primerjavi s Čustvenim vrtiljakom, hkrati pa da ima integriteto, dobra besedila in sporočilnost. Ni treba, da je težka – komadi po mojem ne bodo tako zateženi, tako depresivni. Kakšni tudi bodo, ampak ne vsi. Želimo, da je komad ’pozitivček’ in ima še vedno težo.

Boris, ti pišeš večino besedil, nekatera so res zelo čustvena in ranljiva, veliko je tudi osebnih izkušenj oziroma zgodb. Kakšen je občutek, ko se lahko takšna množica ljudi poistoveti z intimno izkušnjo?

Boris: Meni je to najbolj carski občutek na svetu. Oder droga. Potem pa imamo kakšne špile na vsake toliko časa, ko pride masa in se ta masa dere zraven – to je res hudo. Je neka potrditev, ki si je ne moreš dati sam, dokler komad ne pride ven.

Kljub temu da imamo zdaj že “kao” občutek, da bodo pri nekem komadu peli zraven, je biti na odru in to slišati še vedno nadrealna izkušnja. Nekaj tako opojnega, da potrebuješ prijatelje, da ti zbijejo ego. Tako evforična izkušnja, da te lahko kar prevzame. Na koncertu ni s tem nič narobe, tam smo nastopači in si pustimo, da nam zrasejo krila. Ampak potem potrebuješ nekoga, da ti jih zbije in da ne postaneš “ego-tripper”.

Izidor: Zase bi rekel, da tega ne doživljam tako intenzivno, ampak tudi zato, ker nisem takšna oseba. Všeč mi je, ko naredimo dober špil, se zavedam in ga čutim, ampak nimam občutka, da mi zrasejo krila.

(za nekaj časa nas prekine cerkveni zvon, ura je poldne)

Martin: To, da ljudje vzamejo nekaj, kar si ti naredil, za svoje, je neverjetno. To dobiti nazaj na koncertu, ko množica tako kriči, da ne slišiš, kaj igraš, pa še posebej.

Vas je bilo kdaj strah vse to deliti z ljudmi?

Boris: Ne. Želimo si biti ta sprememba v svetu, da smo zelo odprti s svojo intimo in da nas ni sram tega, da si ranljiv, kdaj neumen, “zaplankan”, da kdaj narobe razmišljaš in tega, da si kdaj “cringe”. Na začetku si vedno delaš “bruke” in si “cringe”, potem pa je samo odvisno, ali te je tako sram, da boš raje nehal. Treba je priti čez to fazo, potem pa se začne to obdobje, ko je vse poplačano. /…/

/…/ Predstavljaj si Siddharto, če bi zdaj začenjala. Isto so stari kot zdaj in isto dobri, ampak ravno začenjajo, zato imajo 27 ljudi na koncertu. Predstavljaj si, neki model s črtalom za oči in pobarvanimi nohti se dere: “Ledena, ajmo, gremo, Vipava!” Pa bi si mislili ljudje: “Kaj je s temi fotri?!”

Ampak zato, ker so oni dali 20 let dela v to in imajo vse te temelje, je pa “najjače” in so verjetno največji band v Sloveniji poleg Joker Out. Legitimnost jim daje to, da so si na začetku upali čez fazo, ko so “si delali bruke” in bili ranljivi. S to ranljivostjo se odpreš napadom, hkrati pa ravno zaradi tega lahko narediš dodano vrednost in te ljudje vzamejo za svojega. Vidijo, da to ni plastična faca na ekranu, ampak resnična oseba, ki je avtentična v tem, kar dela.

V imenih pesmi radi uporabljate imena. Kako jih izbirate, so zadaj resnični ljudje?

Boris: Doslej so bila resnična imena. Zgodbe se dogajajo intuitivno, ime pa se kar ohrani. Če bi napisal komad o punci, ki ji je ime Tadeja, bi ji dal ime Tadeja. Mogoče bi ji napisal SMS, ali lahko o njej napišem komad, in če bi ona rekla ne, bi komadu dal ime Mateja (smeh).

Kako glas obarvati v čustva pri podaji pesmi? Vaša besedila so nabita z njimi, a kako jih priklicati tudi, ko se počutiš popolnoma drugače?

Boris: V prvi vrsti moraš biti v stiku s svojimi čustvi. Do neke mere se lahko tega naučiš … Ko smo snemali drugo plato, je naš producent Gregor Bajc slišal neke stvari, ki jih jaz nisem. Dajal mi je tehnične napotke za doseganje čustvenega rezultata, na primer “bolj odpri usta” ali pa “ta del odpoj z nasmehom”.

Za same koncerte pa se imamo že pred špilom dobro, kaj spijemo, gremo na kakšno dobro večerjo in nismo v ’vajbu’, da bi hrepeneče in s solzami peli Mislim nate. Ampak komad ima sto različnih možnih interpretacij – Mislim nate lahko zapoješ depresivno, nostalgično, patetično, hlipajoče, apatično, pasivno, ljubeče … Občutkov je neskončno veliko in ne zdi se mi nič narobe, da kakšnega zapojemo z drugačnim občutkom, kot je bil na plati. Ne moreš enako čutiti zdaj in čez pet let. Tudi Drobovi bobni bodo čez pet let drugače zveneli, vsaj v niansah.

Z drugimi mladimi bandi na sceni si niste konkurenca, temveč bolj prijatelji. Ko eden zrase, zrasete tudi drugi, ste dejali v enem izmed intervjujev. Kako pa vas sprejemajo starejši kolegi, vam želijo pomagati, da rasete? In kaj si vi želite od njih?

Izidor: Ne vem, če bi rekel, da nam kdorkoli nasprotuje, kar je fajn. S Kreslinom (Vlado Kreslin, op. a.) smo se precej povezali.

Boris: Ja, skupaj smo posneli pesem, ki še letos pride ven. On je res duša. Na neki način imamo podobno mentaliteto glede marsičesa – ne jemljemo se preveč resno in ne kujemo samih sebe v neki mit. Učimo se drug od drugega. Krešo (Kreslin, op. a.) nam je zgled v stabilnosti, dolgotrajnosti, avtentičnosti in v tem, da je po 30 letih še vedno relevanten. Mi pa ga lahko naučimo nove dinamike, ki jih prinašajo družbena omrežja.

Car do zadnjič ni znal uporabljati screen recordinga (snemanje zaslona, op. a.). Ko je na primer njegov nastop na RTV, snema televizijo, malo se mu še roke tresejo in to naloži.

Izidor: Videti je zelo prikupno.

Boris: Zelo je prikupno, ampak seveda si želiš čim boljše kvalitete posnetka. Vprašal me je, kako to doseže, in sem mu pokazal. Štejem si v čast, da sem Kreša naučil uporabljati “screen record”. Če bodo zdaj kakšni posnetki na njegovem Instagramu, bodo bolj kvalitetni. Vlado sicer ne potrebuje družbenih omrežij, saj je v vseh teh letih zgradil imperij dobrih občutkov. Ampak si iz radovednosti želi vpogleda v ta naš svet. Simbioza modrosti in svežine.

To je super iztočnica za naslednje vprašanje. Danes se veliko ukvarjamo z generacijami – kakšni so boomerji, milenijci in kakšni pripadniki gen Z. Kaj vam gre pri vaši generaciji najbolj na živce in kaj bi si želeli, da bi o vas razumeli?

(sledi samoizpraševanje, kateri generaciji pripadajo, ter pogovor o Instagramovih reelih)

Boris: Rekel bi, da so, če je katera generacija pripravljena za Kokosy, to gen Z. Zato o njih ne bi rekel nič slabega.

Izidor (s spremenjenim, visokim glasom): “Ker me je straaaah.”

Boris: Prvi odziv boomerjev na Kokosy je bil (spremeni glas): “Ja, kaj pa se to pravi? Ne moreš tega govoriti v komadu, to pa zase ohrani, ne pa na internet dajat.” Potem pa so se počasi otoplili in ugotovili, da bomo v pesmih še naprej odprte knjige. To postaja bolj normalno šele z gen Z. Seveda imamo svoje probleme, vsi na telefonih preživimo desetkrat več časa, kot bi bilo dobro. Vseeno pa nismo uničili planeta s fosilnimi gorivi.

Izidor: Bomo videli, če pridemo na vrsto. (smeh)

Martin: Odkar smo dali ven komad Lukatova mami, smo si “kupili” tudi več boomerskih poslušalcev. Nekako so mogli priti do nas. Če nas niso zagrabili po “break-up komadih”, smo se jim morali približati drugače.

Kolegica mi je rekla, naj vas vprašam, kaj imate z mamicami (smeh). Da jih na koncertih – poleg pesmi Lukatova mami – kar pogosto omenjate.

Boris: Erotičen odnos imamo z njimi. Vsem štirim nam je nekaj privlačnega pri tem, da je mlad, neizkušen fant ob modri, izkušeni ženski. Žalostno nam je, da ostali mladi bandi ne nagovarjajo te teme in mamic. Vsi bi samo seksali z mladimi bejbami v prvi vrsti, mi ne. Mi bi s 55-letnimi, suverenimi, emancipiranimi mamicami z vzpostavljenim življenjem (nasmeh).

Martin: Toliko je izgubljenih dobrih besedil, ki bi lahko govorila o mamicah.

Izidor: To je edina stvar, v kateri se vsi strinjamo.

Boris: Naše punce so vse starejše od 50 let. (vsi izbruhnejo v smeh)

Kreativni menedžerji ste v skupini vsi štirje. Komu pa najbolj zaupate glede poslovnih odločitev banda in načrtovanja prihodnosti?

Izidor: Malo se razdeli, ampak morda sva za to midva z Martinom. Tehnične stvari pa ima čez Anže.

Martin: Ko je pa govor o načrtovanju prihodnosti …

Boris: Kot da imamo otroka skupaj.

Izidor: Saj ga imamo, tretji je v pečici.

Martin: Pri tem bo malo dlje trajalo.

Izid vaše tretje plate – tretjega otroka – je prestavljen. Pred začetkom intervjuja ste rekli, da se je okoli tega odvil kar težek pogovor.

Boris: Začnimo na začetku. Maja 2024 smo rekli, da bomo naredili plato in da bo izid čez eno leto. Potem pa smo videli, da stres in anksioznost vplivata na naše kreativne sposobnosti in na odnose. Pred tednom dni je naš producent Gregor Bajc to naslovil in rekel: “Tri dni že snemamo en komad, ki ga Izidor ne zna dovolj dobro odbobnati, Drobo odbasirat, Boris pa ne na kitaro”. Lajevec je edini dovolj dober na klaviaturah, ampak eden od štirih ni dovolj.

Lahko bi to naredili napol in imeli maja predstavitev, ampak zdaj je to prestavljeno na jesen 2025. Bajc nas je razjarjen poslal k inštruktorjem – Droba k carskemu basistu, Izija k inštruktorju bobnov, jaz pa grem na vokalno tehniko k eni pevki, ki je zelo boljša od mene. Naslednje mesece se bomo ukvarjali s tem, da v svojih instrumentih postanemo boljši. S tretjo plato želimo narediti nadstandard Čustvenemu vrtiljaku. Hočemo, da ljudje poslušajo ta album in rečejo: “To je jače.”

Takoj isti večer, ko nam je padla teža z ramen, ker smo prestavili izid z maja na jesen, smo tri pesmi “odžemali”. In to lahko razkrijem, prihaja še en komad za mamice (vsi navdušeno prikimavajo) Imeli smo eureka moment, zdaj smo totalno v pogonu, ampak si bomo pač z isto intenziteto vzeli še več časa.

Bo album imel rdečo nit?

Izidor: Od nas bo. (nasmeh)

Boris: Dobro vprašanje, ja.

Martin: Ne bo konceptualni album, se bo pa poznalo, da je od nas, ja.

Boris: Recimo, da bo rdeča nit bolj v našem razmišljanju glasbe. Besedilno ne toliko. Žanrsko bomo ostali zvesti naši Kokosy zapovedi, da smo nedefinirani. Pričakuje se lahko nadgradnja te mnogolončnice okusov in besedil. Za konceptualno plato smo še premladi, preveč neumni. Nismo dovolj modri, da bi neko stvar tako razdelali, da bi izpadlo na mestu. Malo bomo še mladi, neodgovorni, pijani in zaljubljeni, za četrto plato pa bomo mogoče postali modri in izkušeni.

*Lajevca zaradi obveznosti na intervjuju ni bilo.