Menu Item
"Stojim na parkirišču in jem hot dog z Oprah." Poved iz knjižnega prvenca Kristine Kuzmič "Drži se" na kratko povzame življenjske preobrate nekoč obubožane ločene mame dveh otrok. Spletna vplivnica hrvaško-slovenskih korenin, ki jo danes po svetu spremljajo milijoni, in energična mama treh otrok danes na odprt, sproščen, duhovit in boleče iskren način govori o ločitvi, depresiji, revščini, vojni, spolnih zlorabah. O tem, kako se je zaradi vojne iz Hrvaške preselila v ZDA, o življenju v revščini z dvema otrokoma, kako se je pobrala, znova poročila, zaslovela in spet sesula, ko je najstarejši sin zapadel v depresijo in odvisnost. Pa tudi, kako ji je izkušnja s kraljico pogovornih šovov spremenila življenje. S knjigo, ki bralca spravlja v smeh, a tudi do solza, želi pomagati drugim.
43-letna Kristina Kuzmič je mama treh otrok in spletna vplivnica, ki se v svojih videih duhovito, predvsem pa iskreno loteva materinstva. Ne samo materinstva, ampak življenja, ki ji je prineslo visoke vzpone in nizke, boleče padce. Ko je po ločitvi z dvema otrokoma živela v dvosobnem stanovanju, ki si ga je delila s sostanovalko, padla na dno in zasovražila samo sebe, je začela kuhati za druge. Kot amaterska kuharica je s svojimi kulinaričnimi videi prepričala žirijo in nato zmagala v resničnostnem šovu Oprah Winfrey, za nagrado pa dobila svojo kuharsko oddajo. Je iskrena, odprta in duhovita. Ve, da življenje prihaja v valovih in obdobjih, zato tudi na preprosto vprašanje Kako ste, odgovori Danes sem super, bomo videli, kako bo jutri. S Kristino Kuzmič smo se pogovarjali tik pred predstavitvijo njenega knjižnega prvenca v Ljubljani, s katerim želi biti drugim v pomoč, ki jo je sama potrebovala v najtežjih trenutkih. Ker življenje ni popolno, zato nihče ne pričakuje, da moramo biti popolni mi.
Pri vas vse izvira iz materinstva in hrane, zato začniva pri tem. Kaj je za vas materinstvo in kaj bi sporočili materam, ki mogoče preživljajo težke trenutke, ali tistim, ki nosijo občutek krivde, da niso bile dovolj dobre? Kje med vsem tem najde svoje mesto kuhinja?
Moj cilj, tako mojih videov ali moje knjige ali česarkoli, kar delam, je biti drugim tisto, kar sem sama potrebovala, ko mi je bilo najtežje, ko sem bila na dnu. Menim, da imamo starši pogosto previsoka pričakovanja do sebe ali jih ima svet do nas. Mislimo, da moramo biti popolni starši, da bi bili dobri starši. To ni res. Nemogoče je biti popoln. Nismo prijazni do sebe. Ves čas imamo občutke krivde, sramu, mislimo, da si naši otroci zaslužijo boljše. Vedno pravim, da kruti dnevi niso tako kruti, če nismo kruti sami do sebe. To mi je močno pomagalo v življenju. Bodi prijazen do sebe, ne pričakuj, da boš popoln, nikoli ne boš. Tvoji otroci ne potrebujejo popolnega starša, ampak prisotnega starša. Kuhinja pa … preprosto rada jem, in če hočem jesti, moram kuhati.
Kako ste živeli pred 15 leti in kako živite danes?
Pred petnajstimi leti sem se ločila, imela sem dva majhna otroka. Hči je bila stara leto in pol, sin samo tri leta. Preprosto sem hotela oditi iz zakona, brez drame, zato nisem prosila za denar, zaradi česar sem bila zelo revna. Z otrokoma sem si delila majhno sobo, spala sem na tleh, ker nisem imela denarja niti za posteljo. Kar je bilo še težje od tega finančnega stresa, je bilo dejstvo, da sem samo sebe resnično sovražila. Počutila sem se kot zguba, ker sem ločena, ker sem tako živela in otrokom nisem mogla privoščiti vsega, kar sem si želela. Resnično sem bila depresivna. Danes je življenje drugačno, boljše. Najbolj mi je pomagalo, da sem od sebe nehala pričakovati nerealne stvari, nehala sem se osredotočati na vse, kar nisem, česar nimam in česar ne morem imeti. Namesto tega gledam, kaj lahko, kaj imam in kako iz tega vsak dan ustvarim nekaj dobrega. To mi je zares pomagalo.
V nekem trenutku življenja ste jedli hot dog z Oprah na parkirišču. Kakšna je bila ta izkušnja? Kam ste šli s tega parkirišča?
V knjigi to opisujem podrobneje, ampak ko sem bila na dnu in sem samo sebe sovražila, ker sem mislila, da sem nesposobna, sem se odločila osredotočiti na to, kar lahko, kar znam. Edino, kar znam, je kuhati. Zato sem se odločila, da bom vsako sredo kuhala večerje za kogarkoli, ki večerjo potrebuje. To me je rešilo. Ugotovila sem, da v življenju lahko dam nekaj dobrega in da nisem tako grozna oseba. To mi je pomagalo pridobiti samozavest in me rešilo. Nato sem se odločila narediti nekaj kulinaričnih videov, deliti nekaj receptov. Če skrajšam to dolgo zgodbo, Oprah mi je dala kulinarično serijo. Popolnoma šokirana sem bila. Nekaj let pred tem sem spala na tleh, naenkrat pa mi je Oprah dala avto in serijo. Še vedno se počutim, kot da sanjam, ko to pripovedujem, ampak to mi je dalo samozavest, da odprto spregovorim o svojih življenjskih izkušnjah, o materinstvu.
V knjigi zanimivo opisujete ta trenutek, ko na parkirišču z Oprah jeste hot dog.
Da, tudi to je bilo kot neke sanje. Zakaj sem tu in jem hot dog z Oprah, najvplivnejšo žensko v ZDA, morda celo na svetu.
Kaj vam je dejala?
Prijela me je za ramena. Trudila sem se, da se ne polulam, ker me Oprah grabi za ramena in mi reče: “Ostani pristna. Ti si to, kar si, in ne pretvarjaš se, da si nekaj, kar nisi. Ne primerjaš se z drugimi, ne poskušaš biti kot drugi. Ostani pristna.” To mi je zelo pomagalo. Menim, da imam danes vse te sledilce, ker se vidijo v tej pristnosti.
Pišete pa, da je bila ta zgodba z njeno produkcijsko ekipo tudi grenka, saj ste hitro spoznali, da vas hočejo postaviti v kalupe popolne mame. Kako preseči te občutke, da moramo biti popolni na vseh področjih v življenju? Kako preprosto priti do tega spoznanja, da nismo popolni, ali moramo za to res čez poraze?
Najprej moramo dojeti, da je to velika laž, ker ne moremo biti popolni. To ni mogoče. Vsi tečemo za nečim, česar nikoli ne bomo ujeli. Ni mogoče biti človek in biti popoln. Vsi delamo napake, nimamo vedno odgovorov, ne znamo reševati težav, nimamo potrpljenja za svoje otroke. To je vse normalno. Ko sem se odločila, da ne bom več skušala biti popolna, da ne bom več tako grozna do sebe, ko storim napako, sem zares začela uživati v življenju in materinstvu. Težko je uživati v otrocih in starševstvu, če si ves čas tako krut do sebe in imaš nerealna pričakovanja.
Je to torej vaš nasvet za mame, tiste, ki so šele na poti k materinstvu, in tiste, ki morda premišljujejo, ali sploh imeti otroke? Kaj bi jim v tem trenutku sporočili?
Rekla bi jim: “Ne skrbi, kaj delajo drugi. Ne oziraj se na pritiske.” Svet bo vedno izvajal pritiske, da moraš biti takšen ali drugačen, in pritiskal s tem, kaj vse narobe delaš. Vse to moraš prezreti in se odločiti, da vsak dan daš vse od sebe pri tem, kar znaš. Hkrati pa je treba imeti v mislih, da vse od sebe ne bo vsak dan videti enako. So dnevi, ko to pomeni, da sem vse opravila, bila sem dobra mama, vse sem skuhala, vse sem uredila. So pa tudi dnevi, ko vse od sebe pomeni, da sem vstala iz postelje in zaradi tega nisem izvajala pritiska nase.
Spomin na vojno in bombardiranje
Kristina Kuzmič se je rodila v Zagrebu, živela pa je v Osijeku. Po očetovi strani ima tudi slovenske korenine in je velik del otroštva preživela tudi v Prekmurju, na katero ima najlepše spomine. Tam ima strice, bratrance, sestrične; v otroštvu jim je bilo prelepo skupaj.
Leta 1993 se je družina zaradi vojne na Hrvaškem preselila v ZDA, kjer je oče dobil službo. “Težko se je preseliti na drugo celino, ko si najstnik. Tega nikomur ne bi privoščila. Ko smo se preselili, sem bila stara 14 let,” razlaga in dodaja, da so se ji vrstniki pogosto posmehovali, ko se je ob glasnejših zvokih, zaradi vojnih travm, odzvala s strahom. “Če je v šoli nekaj padlo na tla, sem se ob tem zvoku stresla in ustrašila. Drugi otroci tega niso razumeli in so se mi posmehovali: ‘Kaj je z njo, ni normalna’.” Kmalu po selitvi je začutila močan občutek krivde, ker je imela – v nasprotju z drugimi prijatelji iz domovine – privilegij živeti v miru. Čeprav njena družina ni doživela najhujših vojnih grozot, pa pravi, da vsaka vojna izkušnja za vedno pusti brazgotine. V knjigi slikovito opisuje tudi poroko v Osijeku med vojaško operacijo Nevihta leta 1995, ki so jo preživeli kar v cerkvi. Takratno bombardiranje v Osijeku primerja tudi z metaforičnimi, življenjskimi bombami. Pravi, da se je zaradi vojne v otroštvu pogosto spraševala, zakaj jo nekdo tako zelo sovraži: “Kaj sem storila, da me nekdo tako sovraži? Tega nikoli zares ne preboliš. Ne morem gledati poročil o Ukrajini, berem o dogajanju v Ukrajini. Ne morem gledati teh podob.” V najhujših obdobjih vojne je nekaj časa preživela v Prekmurju, od koder prihaja očetova družina.
Njena babica in dedek, ki sta živela v Novem Sadu, sta morala hišo prodati hišo po telefonu, saj si zaradi svoje narodnosti (bila sta namreč Hrvata) nista upala nazaj v okolje, kjer so vsi vedeli, da sta Hrvata. “Po začetku vojne sem šla k babici in dedku za en teden, ker je mama mislila, da je tam mir, ampak prijatelji, ki sem jih imela tam, naenkrat niso želeli več govoriti z mano. Stara sem bila 12 let. To otrok težko razume. Že odrasel težko popolnoma razume vojno in takšno sovraštvo, otrok pa še težje.”
V knjigi ste zapisali, da je polovična izguba razuma pričakovana in popolnoma razumna. Poznamo vas kot zabavno, iskreno, duhovito mamo, ampak odpirate pomembne in zelo težke teme, vaša knjiga je polna težkih zgodb. Selitev v ZDA na pragu pubertete sredi vojne, ločitev, depresija, življenje na socialnem robu, celo spolne zlorabe so samo nekatere teme v vaši knjigi. Kako gre človek čez vse to in ohrani polovični razum?
Pomaga mi, da sem odprta. Če vse težave zadržimo zase in jih skrivamo ali celo čutimo sram, ne moremo naprej. To nas ustavi in ne moremo se zaceliti. Vsi bi morali bolj odprto govoriti o tem. Ne sme nas biti sram govoriti o svojih težavah. Preveč ljudi se pretvarja, da so popolni in da je vse v redu, ko ni v redu. Prav tako je pomembno vedeti, da prositi za pomoč ni nič sramotnega. Vsi kdaj potrebujemo pomoč. Zelo mi je pomagalo, da sem hodila k terapevtu in se lahko s kom pogovorila. Če bi se znebili občutka sramu in sprejeli, da biti človek pomeni biti nepopoln, da je to v redu, da bodo dnevi polni bolečine, strahu ter negotovosti, in če bi vse to vse odprto povedali, verjamem, da bi nam to močno pomagalo. Ljudje to preveč skrivajo.
V šestem poglavju knjige pripovedujete o spolnih zlorabah. O osebnih izkušnjah, dojemanju žensk in o vzgoji otrok. Kako vzgajati hčerke in sinove, da bi se lahko sami obvarovali pred tem, pa tudi da bi kot družba napredovali? Kajti videti je, da se žensko še vedno dojema kot “samopostrežno trgovino”, kar skozi svojo izkušnjo tudi orišete. Živimo v časih, ko so osnovne pravice žensk pod vprašajem.
Tega poglavja skoraj nisem napisala, ampak vsaka ženska, s katero sem govorila in je šla čez nekaj takšnega, čuti sram. Zakaj se me sramujemo? Ničesar nismo storile narobe. Nisem kriva, da se mi je zgodilo, kar se mi je, ko sem bila stara pet let. Zakaj se jaz sramujem? Če bi o tem bolj odprto govorili … Če se znebimo sramu, se veliko težav razreši. Depresije se razvijejo prav zato, ker vse zadržujemo v sebi in mislimo, da smo mi krivci. Sina in hčer sem vzgajala enako, tako pri hišnih opravilih kot pri načinu govora o drugih. V Ameriki obstaja pregovor Boys will be boys (Fantje bodo fantje, op. a.), ki ga sovražim, ker mislim, da je to izgovor za to, da se fantje lahko vedejo, kakor želijo, o ženskah lahko govorijo, kar želijo. Pomembno mi je bilo, da sina in hčer vzgajam tako, da spoštujeta druge, ampak tudi sebe in svoje telo. Da najdeta vrednost v sebi in drugih.
V knjigi se posvečate ločitvi in ponovni poroki. Sta bili odločitvi za ločitev in ponovno poroko med težjimi v življenju?
Seveda. Nihče se ne poroči, da bi se ločil. Želela sem se ločiti že po prvem letu zakona, ker sem hitro ugotovila, da to zame ni zdrav odnos, potem pa sem izvedela, da sem noseča. Odločila sem se, da moj otrok nikoli ne bo otrok ločenih staršev, moj otrok si zasluži boljše. Čez nekaj let sem ugotovila, da je mogoče bolje, tudi za otroka, da se ločim. Mnogi niso mogli verjeti. To je bila težka odločitev, ker ni zadevala samo mene, ampak tudi otroka. Starš ima svoje otroke raje kot sebe. Zato je bila to zame zelo težka odločitev. Nekdo mi je rekel, da je za otroke bolje, da pridejo iz razdrtega doma, kot da živijo v razdrtem domu. To mi je odprlo oči, da moji otroci pravzaprav odraščajo v zelo nezdravem domu. Razmišljala sem, da bodo morda celo imeli bolj zdravo življenje, če se ločiva. Moja ločitev ni zlomila moje družine, ampak jo je popravila.
Pišete, da ste imeli določene pomisleke, tudi ko ste se odločali, ali bi se znova poročili. Da vam je bilo težko.
Da. Ko sem se ločila, sem bila prepričana, da se ne bom nikoli več poročila, da bom sama, in to sem sprejela. Ko sem spoznala Philipa in se zaljubila, sem bila nekoliko zadržana. Mislim, da ima vsak, ki je bil v težki zvezi, zid okoli sebe. Nisem prepričana, koliko blizu te spustiti, kako bo to, ali si iskren ali se samo pretvarjaš, da bi me osvojil. Težave sem imela z zaupanjem. Zdaj sva skupaj že 13 let in on mi je največja podpora v življenju.
V knjigi, ki jo pišete zdaj, se boste posvetili boju z depresijo, potem ko ste tudi sami šli čez to s sinom. Skupaj sta objavila tudi nekaj videov na to temo. Kako takšne težave vplivajo na družinsko dinamiko in kako se teh težav lotiti kot starši, kajti to mora biti velik šok. Sami ste v knjigi zapisali hrvaški pregovor Ne daj Bože djetetu, to što mama misli (Naj bog obvaruje otroka pred materinimi mislimi, op. a.) Ste kdaj pomislili na kaj takšnega?
Ko je bil majhen, ne. Ko se je pojavila depresija, nisem vedela, da gre za to. Bil je moj prvi sin, nisem imela izkušenj z najstniki, mislila sem, da gre za najstniške hormone. Seveda, ne želi biti več v moji bližini, rad je v sobi, rad je sam, in nisem takoj dojela, da gre za nekaj resnega. To vpliva na vse v družini, ker veliko ljudi misli, da se depresija kaže skozi jokanje ali ležanje v postelji. Ne, depresija je včasih videti kot bes. Naša celotna družina je videla različne strani depresije. Vesela sem, da se je sin odločil tako odprto govoriti o tem. Nisem ga prosila, da bi posnela videe o tem, to je bila njegova odločitev. Sicer zelo varuje zasebnost, na družbenih omrežjih ni navzoč, ampak o tem se je odločil spregovoriti, ker veliko ljudi ne želi govoriti o tem, čutijo sram. Želel je pomagati, tako kot jaz, tistim s podobnimi težavami, da se čutijo manj osamljeni. Sprašujete me, kako je staršem ob tem. Naslov moje druge knjige je “I can fix this and other lies I have told myself” (Lahko popravim to in druge laži, ki si jih govorim, op. a.). Nemogoče je gledati, kako tvoj otrok trpi, medtem ko veš, da tega ne moreš popraviti samo tako, da nimaš popolnega odgovora, rešitve. To je zelo težko, ker imamo tako zelo radi svoje otroke in jim želimo pomagati. Grozno je, ko ne veš, kako.
Kdaj približno lahko pričakujemo izid te knjige?
Ne vem. Upam, da jo bom v angleščini končala do konca leta, ampak nisem prepričana. Težko mi je pisati to knjigo. Vsakič, ko pišem, jokam, in to toliko, da ne vidim računalnika skozi solze. Ko sem pisala prvo knjigo, sem opisovala težke dni, ki so bili pred toliko leti. Pisati o nečem, kar se je pravkar zgodilo, pred nekaj leti, boli. Na neki način bolj boli, ko trpi otrok, kot kadar trpimo sami. Zelo težko mi je pisati to knjigo, ampak dokončala jo bom.
Ob pisanju prve knjige niste toliko jokali?
Včasih sem, ampak že pred tem sem veliko govorila o teh temah v videih. Prav zato pravim, da moramo odprto govoriti. Ko govorimo odprto, se celimo. Vsega tega še nisem imela časa predelati.
Rekli ste, da imate v denarnici še vedno stari bon za hrano.
V Ameriki je to videti kot kartica, ki zdaj že 15, 16 let ne deluje več. Imam jo pri sebi, ker jo želim videti vsakič, ko vzamem kreditno kartico, da se vedno spomnim, kako mi je bilo. Ne samo finančno, ampak čustveno, kako sem se sovražila, kako težki dnevi so to bili, kako sem se počutila. Ko nam je težko, se počutimo, kot da bo tako za vedno. To me spominja, da so težki dnevi, ampak ti ne pomenijo, da bo vse življenje težko. Ko sem s sinom šla čez njegovo depresijo in sem videla to kartico, mi je bila opomnik: to je danes. Danes je težko. Danes je res boleče, ampak lahko je bolje. Tudi prej je bilo težko, a zdaj je bolje. Bolje bo.
Ko sem vas ob srečanju vprašala, kako ste, ste odgovorili: “Danes sem dobro, bomo videli, kako bo jutri.” Je to ta filozofija življenja iz dneva v dan?
Včasih iz ure v uro. Življenje je težko. Če smo iskreni: življenje je zelo težko. Pomembno je, da nas ne skrbi jutri, naslednji teden, in da ne skrbimo, da bo naša bolečina večna. V enem od videov pripovedujem, da vsaki težki izkušnji dodam “zdaj”, na koncu povedi. Otrok ves čas joka in ne spim, zdaj. Najstnik se vede, kot da me sovraži, zdaj. Ko dodamo “zdaj” h katerimkoli težavam, nas to opomni, da ne bo tako vse življenje. To je v tem trenutku. V naslednjem bo mogoče že bolje. Če ni, počakajte. Bolje bo.
Misel na otroke vas je potegnila stran od najbolj temnih misli, ko ste celo razmišljali, da bi končali življenje. Kaj pa tisti, ki (še) nimajo otrok?
Najti svojo strast, nekaj, kar znaš. Ko nam je težko, je vse temno, nimamo ničesar, ničesar ne moremo. Najdimo tisto malenkost, ki nam gre. Zame je to bilo kuhanje. Lahko bi si rekla, pa kaj, veliko ljudi zna kuhati, ampak sem se odločila, da je to edino, kar znam, za kar čutim, da lahko delam dobro. Zato sem vsako sredo kuhala za ljudi. To mi je toliko pomagalo. Osredotočite se na tisto, kar znate, tudi če na videz ni nič posebnega. Nato pa samo naprej. Vsak dan se je treba odločiti, da greš naprej, da ne boš obupal nad sabo, nad svojim življenjem. Samo naprej.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!