Menu Item
Vlada je na področju upravljanja epidemije v zadnjem tednu dvakrat močno razburila javnost: sprejela je odlok, s katerim je omejila dostop do tako rekoč vseh dejavnosti za vse, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, za zaposlene v državni upravi pa je izvzela testiranje iz pogoja PCT, s čimer je zanje pravzaprav predpisala obvezno cepljenje. Marsikdo se sprašuje, ali bo to vodilo v obvezno cepljenje za vse. Kako na to gleda medicinska etika? Pogovarjali smo se s predsednikom Komisije RS za medicinsko etiko dr. Božidarjem Voljčem. Tudi Voljč pri izražanju stališč do trenutno najbolj perečih vprašanjih v družbi ostaja previden.
Debata o cepljenju se vrti okrog vprašanja pravice posameznika, da se ne cepi, in njegove dolžnosti zagotavljati varno, zdravo okolje in zaščititi najbolj ranljive: otroke, imunsko kompromitirane, starejše. Je pravica posameznika, da se ne cepi, res nad njegovo dolžnostjo, da prispeva h kolektivni zaščiti in k temu, da ohranimo normalno delovanje šolskega in zdravstvenega sistema? Ali ni svoboda posameznika omejena s pravicami in svoboščinami drugega?
S stališča posameznika in v normalnih razmerah je sklicevanje na pravico do avtonomije in osebne svobode pravilno in ustrezno. V epidemiji, ki ogroža vsakega v družbi, pa se ta osebna pravica križa s potrebami družbe, ki ji pripada. Pravica vsakega je v povezavi s tem, kaj družba dovoljuje. Če nam družba daje svobodo odločanja, nam s tem daje tudi svobodo odločanja o našem odnosu do družbe. Zanimivo je, da ljudje, ki se še niso cepili, pričakujejo, da bo družba do njih solidarna, če zbolijo – četudi gre izpolnjevanje te družbene solidarnosti do njih na račun nekoga drugega, ki ne more priti do iste storitve, čeprav jo nujno potrebuje.
S stališča posameznika, ki pričakuje, da bo družba do njega izpolnila vse dolžnosti, ki jih ima, on pa do nje ne, je to moralno sporno in etično neprimerno.
Kako torej gledate na vprašanje cepljenja – bi moralo biti glede na to, kar pravite, obvezno ali pa bi moral biti občutek dolžnosti posameznika dovolj močan, da predpisovanje ne bi smelo biti potrebno?
Kot zdravnik bi posegel nekoliko nazaj. Človeštvo ima z epidemijami bogate izkušnje, tako rekoč v vseh obdobjih svojega obstoja smo se spopadali z epidemijami, ki so terjale neverjetno veliko življenj. Dokler ni bilo antibiotikov in cepiv, so bile glavni vzrok smrti nalezljive bolezni. Da smo nalezljive bolezni omejili do te mere, da ne povzročajo več umrljivosti otrok in drugih ranljivih skupin, se imamo – dokazano neštetokrat – zahvaliti cepivom.
Ko sem bil mlad zdravnik, je bila precepljenost otrok proti nalezljivim boleznim 95-odstotna; nismo imeli ošpic, oslovskega kašlja, škrlatinke … Te bolezni, ki so bile strah in trepet staršev malih otrok, so s cepivi izgubile svojo strašnost. Če kdo takrat ni prišel na cepljenje, smo ga dodatno pozvali, če se ni odzval, ga je obiskala patronažna sestra. Za vsakega smo vedeli, zakaj se ni cepil.
Izraz velike demokracije je to, da prepuščamo odločitev o cepljenju vsakemu posamezniku. Kot zdravnik pa stojim na stališču, da v vseh poklicih, kjer se ljudje veliko srečujejo – vzemiva za primer zdravstvo, kamor po pomoč prihajajo različni bolniki – bi moralo biti cepljenje obvezno za vse zaposlene.
Stvar vodstva banke pa je, da se odloči, ali bo od svojih uslužbencev zahtevala, da se obvezno cepijo. Letalske družbe so to že uvedle. Tukaj se odpirajo novi izzivi delodajalcem pa tudi celotni družbi.
Epidemija je primer prilike, v kateri je potrebno, da se vsi zedinimo, če želimo čim prej spet normalno živeti – vsi, delodajalci in politične stranke. Takrat je treba pozabiti na razlike, njihova primarna vloga je, da naredijo vse, da bomo epidemijo lahko čim prej zaključili. Veseli bi bili, če bi lahko imeli ta občutek tudi pri slovenski politiki.
O obveznem cepljenju: “Smo v precepu”
Zavzemate se torej za obvezno cepljenje (vsaj) v zdravstvu. Ampak ali ločevanje na posamezne poklicne skupine etično vzdrži? Če že predpisujemo obvezno cepljenje, ali ni najbolj etično, da za vse veljajo enaki pogoji? Takšna odločitev bi sicer morala temeljiti na solidarnosti, ki je po svoji naravi prostovoljna. A kolektivno zaščito lahko vzpostavimo, samo če dosežemo dovolj visoko precepljenost. To nam ni uspelo.
Seveda, dokler zastopamo stališče, da je odločitev za cepljenje pravica oziroma svoboda vsakega posebej, smo v precepu glede obveznega cepljenja. V družbi, kakršna je naša, bi rekel, da bi morali obvezno cepljenje proti covidu-19 posebej utemeljiti v zakonu, ker zakon velja za vse enako in predpisuje tudi kazni za vse, ki se tega ne držijo.
Res je, zdaj smo v precepu.
Navsezadnje, tisti, ki smo se cepili iz prepričanja o lastni in družbeni varnosti, smo se že cepili. Tisti, ki se zdaj cepijo, to počnejo očitno zato, ker jih novi odloki omejujejo v njihovi komoditeti. Navsezadnje je s stališča epidemije vseeno, s stališča morale družbe pa ni. To razlikovanje bi morali imeti v mislih.
Torej bi morala politika sprejeti to odločitev?
Ne samo politika. Politiko sem omenil zato, ker je med epidemijo bistveno, da se stranke poenotijo, saj vsaka predstavlja določen delež volilcev. Je pa to stvar vsakega od nas.
O pogoju PC v državni upravi: “S pravico do necepljenja pridejo tudi posledice”
Vlada je v četrtek sprejela odločitev, da bo za vse zaposlene v državni upravi od 1. oktobra veljal samo še pogoj prebolelosti in precepljenosti, možnosti testiranja ne bo več. Kako to ocenjujete?
Delodajalec je tisti, ki glede na potrebe in nevarnosti odloči, kako bo ukrepal. Kar zadeva državno upravo, je precepljenost tam že zdaj visoka. Po besedah ministra naj bi za tiste, ki se ne bodo želeli cepiti, odredili delo od doma, bo pa zagotovo to pomenilo pritisk na zaposlene, da se gredo čim prej cepit.
Temu nihče ne želi reči obvezno cepljenje, minister celo pravi, da nikogar ne bodo silili k cepljenju. Jasno pa je, da se bodo morali na neki točki v državni upravi cepiti vsi.
Tako je, kot tudi v zdravstvu in drugod. A še vedno se lahko vsak odloči drugače, mora pa za to prevzeti posledice. Prostovoljnost kljub takšni prisili ni ukinjena, pravica odkloniti cepljenje še vedno ostane.
Pridejo pa z njo posledice, vključno z morebitno odpovedjo delovnega razmerja na neki točki.
To pravico vseeno imajo, a glede na izredne okoliščine, ki jih prinaša epidemija, je tudi ta pravica zelo omejena.
Določena skupina ljudi bo zagotovo ostala necepljena, a če ne bo prevelika, za epidemijo ne bo relevantna. Samo sebe bodo postavljali v nevarnost, da zbolijo.
Ali družba necepljenim lahko odreče določene pravice?
Epidemija so izredne razmere in v teh razmerah se sprejemajo izredni ukrepi. Niso tukaj zato, da ljudem nagajamo, ampak zato da bomo čim prej spet v normalnih razmerah. Necepljenost vzdržuje epidemijo, to moramo vedeti.
Torej ni etičnih zadržkov, da se necepljenim omejuje pravice?
Ko presojamo pravice posameznika, se moramo zavedati, da se te pravice končajo pri drugem in pri družbi. Moja pravica ne sme iti v škodo drugemu in družbi. Zato vedno velja, da družbeno dobro prevlada osebno dobro. Zato imamo zakone in kazni. Samo tako lahko človeška družba deluje.
O pravicah otrok: “Gre za individualno odgovornost staršev”
V zadnjem vladnem odloku je pogoj PCT določen za vse starejše od 12 let. V tej skupini so tudi mladoletni otroci oziroma mladi, ki so glede cepljenja in testiranja odvisni od staršev, dostop do pravic pa imajo ne glede na to omejen. Se vam zdi to problematično? (Vlada je sicer v petek sporočila, da bodo v novem odloku, ki stopi v veljavo danes, starostno mejo dvignili na 15 let, saj pri tej starosti privolitev staršev za cepljenje ni več potrebna, op. a.)
Tukaj gre za individualno odgovornost staršev. Tudi vzgoja je odvisna od individualnih lastnosti staršev. Če pa bi v odloku lahko storili kaj bolje, in najbrž bi lahko, pa je na to treba opozoriti.
Ali se vam ne zdi etično sporno, da otroke, ki niso opolnomočeni odločati o cepljenju in testiranju, odlok obravnava enako kot odrasle in jim omejuje dostop do dejavnosti?
Lahko se strinjam s stališčem, ki se ga da slutiti iz vašega vprašanja. Res pa je, da se s to vrsto etike pogosto srečamo tudi pri bolnih otrocih, z vprašanjem, kolikšna je zakonska pravica staršev in kakšna je njihova etična odgovornost. Vse, kar je zakonito, ni vedno etično in obratno.
V državah, kjer je uzakonjena evtanazija, so denimo otroci, ki se rodijo s hudimi prizadetostmi, kandidati za evtanazijo s soglasjem staršev.
To, kar me sprašujete, ima zelo široke etične implikacije.
O kolateralni škodi covida-19: “Neverjetne etične posledice v zdravstvu”
Kako gledate na škodo, ki jo je epidemija povzročila v zdravstvu? Od tega, da ljudje niso pravočasno dobili diagnoze in začeli zdravljenja, da je stik z družinskim zdravnikom omejen, do tega, da niso mogli biti ob svojem bližnjem, ko je umiral, da so zamudili rojstvo otroka …
Kot nekdanji minister za zdravje gledam na to z veliko zaskrbljenostjo. Problem čakalnih dob je z epidemijo narasel do takšnih razsežnosti, s hudimi etičnimi posledicami, da ne vem, kako bomo to popravili. Čakalne dobe same po sebi so znak, da je nekaj narobe.
Ko nekdo, ki ni cepljen in zboli za covidom-19, potrebuje nujno zdravljenje, gre v bolnišnico in ga tam zdravijo. Torej ta urgenca ima prednost pred drugimi urgencami – pred bolniki, ki imajo raka, ki čakajo na operacije … Tukaj gre za neverjetne etične posledice, o katerih se premalo govori. Ob tem, ko se poudarja pravica do osebne svobode, bi morali vedno povedati tudi to.
Ta problem bo trajal še leta in leta.
Gre tukaj za vprašanje prioritet in organizacije?
Vse se lahko organizira, da bi bilo bolje in hitreje.
Nekaj drugega bi izpostavil. Ko imate toliko ljudi, ki z istimi diagnozami čakajo na pregled ali poseg, morate narediti selekcijo – kdo še lahko čaka in kdo bolj nujno potrebuje zdravnika. Z etičnega vidika ste torej postavljeni v vlogo, da razsojate o zdravstveni potrebi nekoga drugega. Mogoče celo nekoga, ki ga sploh ne poznate.
Kolateralna škoda ni samo v tem, da je toliko ljudi umrlo, da jih je toliko zbolelo in da nosijo posledice. Kolateralna škoda je tudi v tem, da smo zdravje celotne generacije poslabšali, saj se je število tistih, ki potrebujejo zdravnika, a ne morejo do njega, drastično povečalo.